VSM sklep II Kp 271/2009

Pritožba obs. M.J. se zavrne kot neutemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določila četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 13. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in šestim odstavkom 25. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo prošnji obs. M.J. za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sklep temelji na ugotovitvi, da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, ker je obsojenec kazniva dejanja izvrševal v daljšem časovnem obdobju z direktnim naklepom, oškodovanih je bilo več oseb, pri storitvi kaznivih dejanj je bil obsojenec vztrajen in odločen, po storitvi navedenih kaznivih dejanj pa je napeljal z izvrševanjem kaznivih dejanj, pri tem pa gre za huda kazniva dejanja in sodišče prve stopnje ugotavlja izredno nevarnost pravnih posledic za pravno zavarovane dobrine, to je zdravje ljudi z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Obs. M.J. je bil s sodbo okrožnega sodišča z dne 09.01.2008, opr. št. K 43/2005, v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 14.11.2008, opr. št. I Kp 284/2008, namreč spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ in mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po oceni prvostopenjskega sodišča razlogi, ki jih v prošnjah uveljavlja obsojenec, to je izguba zaupanja otroka, morebitne psihološke posledice pri otroku zaradi njegovega nastopa zaporne kazni, glede na težo storjenih kaznivih dejanj in že upoštevane obteževalne in olajševalne okoliščine, ne predstavljajo takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče prošnji ugoditi, ker te ne narekujejo spremembe izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, zdravstveno stanje obsojenca pa bo v celoti upoštevano v postopku izvrševanja kazenskih sankcij, zaradi česar je prošnji kot neutemeljeni zavrnilo.

Proti takemu sklepu se je obsojenec pritožil. V svoji pritožbi navaja, da storitev kaznivih dejanj obžaluje, da je bil odvisen od heroina, zato je bil kdaj prisiljen drogo prodati, to pa je počel le zato, da je lahko drogo kupoval za svoje potrebe. Poudarja, da je obravnavano kaznivo dejanje storil leta 2002 in da bi odhod na prestajanje zaporne kazni pri njegovem sinu pustil nepopravljive posledice. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovi prošnji za izvršitev kazni z delom v splošno korist ugodi.

Predlogu obsojenca za navzočnost na seji pritožbenega senata pritožbeno sodišče ni ugodilo, ker je udeležba strank na pritožbeni seji predvidena le, ko to odloča o pritožbi zoper sodbo (prvi odstavek 378. člena in prvi odstavek 403. člena ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena med drugim določa, da se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi najmanj 80 ali največ 480 ur dela v splošno korist v obdobju dveh let, sodišče, ki o takšnem načinu izvršitve kazni odloča, pa pri tem upošteva objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo soglasje s takim načinom izvršitve kazni zapora. Zakon torej nalaga sodišču, da pri odločanju o navedenem načinu izvršitve kazni zapora upošteva objektivne in subjektivne okoliščine, te okoliščine pa so v izpodbijanem sklepu po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenjene. S podrobnimi in prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča, navedenimi v izpodbijanem sklepu, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih povzema. Pritožbena navedba, da je bilo kaznivo dejanje storjeno že leta 2002, kar obsojenec v pritožbi izpostavlja, ter da dejanje obžaluje, pa nista okoliščini, ki bi narekovali izvršitev zapora z delom v splošno korist. Sodišče prve stopnje je pri odločanju namreč pravilno upoštevalo, da navedeno kaznivo dejanje ni obsojenčevo edino, in da je bil obsojen za istovrstna in drugovrstna kazniva dejanja. Skladno z določbo četrtega odstavka 377. člena ZKP je pritožbeno sodišče pridobilo in pregledalo spis okrožnega sodišča opr. št. K 98/2006 in ugotovilo, da je obsojenec kazniva dejanja izvrševal še po obravnavanem kaznivem dejanju, in sicer leta 2007 kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, za kar mu je bila izrečena enotna kazen eno leto zapora (sodba okrožnega sodišča z dne 19.11.2007, opr. št. K 98/2006, v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 06.03.2008, opr. št. I Kp 43/2008). Ob upoštevanju navedenega družinske razmere, ki jih navaja pritožnik, ne morejo imeti in nimajo takšne teže, da bi bilo obsojenčevi prošnji za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist mogoče ugoditi. Družinske razmere, ki jih obsojenec navaja, in njegova dolžnost, da skrbi za otroka, so okoliščine, ki so obstajale v času, ko je kazniva dejanja izvrševal, in očitno obsojenca niso odvrnile od njihovega ponavljanja. Pri tem se je zavedal možnosti zapora kot posledice njegovega ravnanja, in s tem sprememb v družini, tudi ločenosti od otroka, za katerega je dolžan skrbeti. Okoliščina, da je obsojenec dolžan skrbeti za družinske člane, sama po sebi ne more biti razlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, saj bi obstoj te okoliščine pomenil, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznost, da preživljajo družinske člane, ne glede na število izrečenih sodb in druge okoliščine, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči, in zanje zagrožena kazen ne bi bila pomembna, ker ne bi bila izvršljiva. Po obrazloženem tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih navaja pritožnik, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih bi sodišče, kljub obdolženčevi predkaznovanosti in teži storjenih kaznivih dejanj, utemeljevale spremembo izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).