86. člen KZ

Za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s 3. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 sta določeni kazen zapora kot glavna kazen in stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče je obsojencu s pravnomočno sodbo z dne 12. 12. 2023 izreklo kazen zapora, v izrečeno kazen zapora po pravnomočnosti pa sodišče ne more posegati na način, da bi jo spremenilo v drugo kazensko sankcijo, ampak lahko le določi enega izmed v 86. členu KZ-1 določenih načinov prestajanja oziroma izvršitve kazni zapora, med katerimi pa ni denarne kazni.

Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je ovira zaradi nastopa kazni zapora, ki preprečuje izvajanje dela v splošno korist (ki ga v predmetni zadevi niti še ni pričel opravljati), nastala izključno v sferi obsojenca, ki je z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval.

Nobenemu od navedenih državnih organov ni mogoče sporočiti podatkov o vzgojnem ukrepu zoper mladoletnika, ko se zoper njega vodi kazenski postopek ali izvršuje kazenska sankcija zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil že po doseženi polnoletnosti. Izključeno je torej, da bi sodišča lahko odraslega storilca štela za povratnika v zvezi s kaznivimi dejanji, za katera mu je bil še v času mladoletnosti izrečen vzgojni ukrep. Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru ponovitvena nevarnost obdolženca temelji na subjektivnih okoliščinah, ki jih sodišče pri odreditvi pripora ne bi smelo upoštevati, kar ima za posledico, da obdolženčeva ponovitvena nevarnost ni ustrezno obrazložena.

Neopravljenih 120 ur dela v splošno korist je tako le posledica obsojenčevih lastnih odločitev in zadanih prioritet, da odide na delo v tujino in s tem jasni nameri, da se zavestno in hote izogne izpolnjevanju nalog, navljub dejstvu, da je bil večkrat opozorjen o posledicah nepravočasno opravljenega dela.

Sodišči bi do zaključka o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti prišli tudi brez podatka iz evidence izrečenih vzgojnih ukrepov. Poleg tega pa omenjenega podatka nista uporabili za sklepanje o obdolženčevi predkaznovanosti, ampak sta na njegovi podlagi zgolj posredno sklepali o obdolženčevem prejšnjem življenju in predvsem o njegovem odnosu do spoštovanja pravnega reda. Glede na to, da se izpodbijana sklepa na podatek iz evidence izrečenih vzgojnih ukrepov nista oprla v odločilni meri, ampak zgolj v opisanem kontekstu, se očitek o kršitvi določb postopka pokaže kot neutemeljen.

Sodišče lahko na storilčev odnos do izvrševanja kaznivih dejanj v zvezi s sklepanjem o obstoju ponovitvene nevarnosti sklepa tudi na podlagi kazenskih postopkov, ki se niso končali s pravnomočno obsodilno sodbo.

Obsojenec kot generalni direktor gospodarske organizacije je bil nosilec upravljanja družbenih sredstev in je z izogibanjem plačila prispevkov in davkov zaradi zagotovitve večjih neto izplačil delavcem z zlorabo pooblastil pridobil svoji organizaciji protipravno premoženjsko korist. Okoliščina, da so bili v končni posledici z nepravilnim izplačevanjem osebnih dohodkov v obliki regresa prizadeti delavci v tej gospodarski organizaciji (pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in drugih institucionalno oblikovanih zavarovanj) na pravno opredelitev opisanega ravnanja po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 ne vpliva.

S tem ko je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, kljub temu da je bila zahtevana izločitev državnega tožilca, ki je bil na njej navzoč, je bila kršena določba 43. člena v zvezi s 1. odstavkom 44. člena ZKP. Nevarnost absolutnega zastaranja kazenskega pregona ni bila tolikšna, da bi moralo sodišče kljub zahtevani izločitvi opraviti glavno obravnavo. Taka kršitev pa se upošteva le, če je ali bi mogla vplivati na zakonitost sodne odločbe. Kateri kazenski zakon je milejši, se ocenjuje glede na konkretno kaznivo dejanje in ne na ravni abstraktne norme. Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev z ravnanjem, ki je bilo v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih in ne samoupravnih splošnih aktov, sedaj veljavni KZ ni milejši od KZ-77, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Položaj obsojenca je v obeh primerih popolnoma enak.