403. člen ZKP

Nadomestna vročitev je subsidiarna, kar pomeni, da se osebna in nadomestna vročitev med seboj izključujeta in ne dopolnjujeta. Zakonska domneva o umiku predloga za pregon se pri predlagalnih deliktih nanaša izključno na osebno navzočnost oškodovanca (ki je pravilno vabljen kot priča) na naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da tudi morebitna navzočnost pooblaščenca (v neupravičeni odsotnosti oškodovanca) ne prepreči nastanka presumpcije umika.

Obsojenec kot subjekt in stranka kazenskega postopka ima vselej - ne glede na dejstvo, da ga zastopa pooblaščeni zagovornik - samostojno pravico do izjave, ki je po utemeljenem in pravilnem pritožbenem poudarku v nobenem primeru ne more nadomestiti izjava oziroma v obravnavani zadevi odgovor njegovega zagovornika na mnenje SDT. Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni. Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.

Po določbi drugega odstavka 94. člena ZKP izda sodišče o krivdnih stroških poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari. Z izdajo posebnega sklepa o naložitvi stroškov obdolžencu (ali zasebnemu tožilcu) ni podan pritožbeni razlog "zmotne uporabe materialnega prava", ki ga v pritožbi uveljavlja zagovornik, temveč kvečjemu pritožbeni razlog (relativne) bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, če je nepravilna uporaba določbe drugega odstavka 94. člena ZKP vplivala ali je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 403. člena ZKP). Pritožbeno sodišče relativnih bistvenih kršitev procesnih določb ne preizkuša po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), zato mora biti podano ali vsaj verjetno izkazano vzročno zvezo med kršitvijo procesnih določb ter zakonitostjo in pravilnostjo sklepa z določeno, vsebinsko argumentirano utemeljitvijo izrecno uveljavljati ter dokazati pritožnik.

Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zagovorniku, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s 403. členom ZKP, saj je prvostopenjsko sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon, ko je štelo, da začne teči rok, v katerem obsojeni po 83. členu KZ-1 ne sme storiti novega kaznivega dejanja, od obsodbe dalje, kar pa terja razveljavitev izpodbijanega sklepa. V novem postopku bo sodišče prve stopnje zadevo ponovno preučilo in pri odločanju o prošnjah za izbris obsodbe na podlagi 83. člena KZ-1 najprej ugotovilo, ali je obsojenec v obdobju, relevantnem za presojo pogojev za sodno rehabilitacijo (9. 2. 2021 - 9. 8. 2023), storil novo kaznivo dejanje. Če bo ugotovilo, da obsojenec ta formalni (zakonski) pogoj za izbris iz 83. člena KZ-1 izpolnjuje, pa bo v nadaljevanju pri presoji obsojenčeve prošnje za sodno rehabilitacijo upoštevalo vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe, kot določa navedeni člen. Odvisno od teh ugotovitev bo nato ponovno ocenilo, ali sta prošnji za izbris obsodbe utemeljeni.

Predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerekoli listine in dokazi, temveč le tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot je to v obravnavani zadevi odločba o odvzemu prostosti in pridržanju. Pritrditi je državni tožilki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno iz spisa izločilo v točki I izreka izpodbijanega sklepa navedene dokaze (vključno z odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, ki sploh ne more biti predmet izločitve), saj so bili vsi dokumenti obdolženemu A. A. prevedeni v jezik, ki ga je razumel. Obdolženec je bil pred zasegom predmetov ob prisotnosti tolmača D. D., ki je to jasno potrdil, ustrezno poučen v svojem jeziku, zato formalna pomanjkljivost z umanjkanjem navedbe tolmača na samem zapisniku ne more biti razlog za izločitev predmetnega dokaza. Ni mogoče pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je šlo zaradi izostanka izjave na pisni privolitvi o tem, da je obdolženi C. C. prejel pravni pouk, za nezakonito pridobljen dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, saj je obdolženi C .C. tak pravni pouk pred podajo s

Sodišče prve stopnje je kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo hkrati tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, kar pa ni mogoče. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožnice opisano dejanje ni kaznivo dejanje, ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade.

Kot je bila v dosedanjih sklepih pritožnica že večkrat opozorjena, ZKP ne pozna pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje, zato je prvostopenjsko sodišče pritožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno. O okoliščinah, ki jih v pritožbi izpostavlja obsojenka v zvezi s svojo nezmožnostjo plačila sodne takse zaradi slabih materialnih razmer, je že bilo pravnomočno odločeno in zoper pravnomočno odločitev pritožba ni mogoča.

Vsi navedeni pomisleki pritožnika v pritožbenih navedbah, ki se torej nanašajo izključno na dejansko stanje obema obtožencema očitanih kaznivih dejanj v obtožnici z dne 8. 10. 2019 pa bodo relevantni šele pri ugotavljanju utemeljenosti vloženega obtožnega akta (obtožnice) s strani pristojnega državnega tožilca, nikakor pa o njih ne more in ne sme presojati pritožbeno sodišče v tem postopku, v katerem se preizkuša zgolj pravilnost procesne odločitve prvega sodišča, ki je obtoženčevo pritožbo, ki je bila nedovoljena, zavrglo, kar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilna in zakonita odločitev.

Za odločitev o izdaji napadenega sklepa je pristojen predsednik Okrajnega sodišča v X, A. A., ki je napadeni sklep tudi izdal. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je bila obravnavana kazenska zadeva iz pristojnosti Okrajnega sodišča v Y, dne 1. 3. 2019 prenešena na Okrajno sodišče v X. Navedeno pa je tudi podlaga, da je o zahtevi za izločitev višjega pravosodnega svetovalca odločal predsednik Okrajnega sodišča v X. Zato so vsi pomisleki pritožnika v tej smeri neutemeljeni.

Glede na sprejeta stališča Ustavnega sodišča v odločbah št. Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 in U-I-488/18-10 (Up-1432/18-20) z dne 29. 11. 2018 mora namreč biti tudi v postopku, v katerem se na podlagi ZSKZDČEU-1 odloča o dovolitvi predaje drugi državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje, zahtevani osebi dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi, kar nacionalna sodna odločba o odreditvi pripora nedvomno je.

Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009) v členu 8(1)(c) določa, da mora evropski nalog za prijetje med drugim vsebovati dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2. Vendar to ne pomeni, da mora biti takšna nacionalna sodna odločba ali nalog za prijetje nujno priložen evropskemu nalogu za prijetje, temveč je s tem zahtevano, da se v evropskem nalogu za prijetje navede podlaga, na kateri temelji nalog, pri čemer morajo biti te informacije navedene v polju (b) obrazca iz te priloge, naslovljeni "Odločba, na kateri temelji nalog". Kljub navedenemu je citirani člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 treba razlagati tako, da je treba evropski nalog za prijetje šteti za neveljaven, če ne temelji na "nacionalnem nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom" v smislu te določbe. Slednje v pritožbi zatrjuje zagovornik, ko izpodbija obstoj oziroma izvršljivost sklepa o odreditvi pripora Županijskega sodišč

Pritožniku je pojasnilo, da je odločitev narekovalo dejstvo, da pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je po preizkusu dovoljenosti pritožbe v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da je M.N. pritožbo vložil zoper sklep sodišča druge stopnje, zoper katerega je pritožba izključena. Zato je pritožbo M.N. na podlagi drugega odstavka 375. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki se na podlagi prvega odstavka 403. člena ZKP uporablja tudi za postopek s pritožbo zoper sklep, na podlagi 390. člena ZKP kot nedovoljeno zavrglo.

Stopnja verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja, navkljub identičnemu poimenovanju, v fazi preiskave in v fazi preizkusa obtožbe ne more biti enaka. Dokazni standard za preizkus obtožbe je postavljen višje - med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo. Edini neposredni obremenilni dokaz prestavlja oškodovančeva izpoved. Posledično taka presoja utemeljenosti suma neizogibno terja tehtanje izpovedi oškodovanca na eni strani ter vseh drugih dokazov na drugi strani.

Zakon ne določa pritožbene seje z udeležbo strank, kadar pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper sklep o dovolitvi predaje.

Ker je bila pritožba vložena po preteku pritožbenega roka, ki ga ni mogoče podaljšati, sodišče prve stopnje vsebine pritožbe oškodovanca ni moglo presojati, temveč jo je pravilno zavrglo kot prepozno.

Po določbi prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko sodišče na obrazložen predlog državnega tožilca, upoštevaje citirana zakonska merila, s sklepom podaljša začasno zavarovanje, pri čemer pred odločitvijo o predlogu, pošlje predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo, in jim določi primeren rok za odgovor. Pravica do izjave oziroma kontradiktornost postopka mora biti v skladu s citirano zakonsko določbo obdolženemu zagotovljena v vsakem posameznem primeru in vsaki procesni fazi odločanja, da je dosledno zadoščeno njegovi ustavni pravici do izjave iz 22. člena Ustave. Ta namreč daje stranki možnost izjave o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi je globok poseg v premoženjske pravice lastnika predmeta zavarovanja, zato je vselej potrebna skrbna in temeljita presoja vseh relevantnih, torej tudi morebitnih novih okoliščin v času odločanja o tem, ali so zakonski pogoji za odrejeni ukrep še vedno podani. Zato mora biti iz obrazložitve sklepa o podaljšanju začasnega zavarovanja razvidno, da je sodišče opravilo ponovno presojo,

5. Postavljeni zagovornik ne opravlja dolžnosti ustrezno tedaj, ko je to v obdolženčevo škodo (prim. Horvat Š., Komentar Zakona o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 168). Pomeni, da bi pritožnik že v zahtevi za razrešitev moral navesti v čem konkretno je bil zaradi izostalih zagovornikovih obiskov v priporu in ne izročenega zapisnika z glavne obravnave, v procesnem smislu oškodovan.

Sodba civilnega sodišča ni takšen nov dokaz, zaradi katerega bi postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost storilca.

Opis ravnanja osumljenega, ki je plačilo preživnine pogojeval z umikom tožbe hčerine zakonite zastopnice, kar na trditveni ravni logično pomeni, da je sredstva za plačilo imel, v zadostni meri konkretizira zakonski znak "čeprav bi to zmogel" (dajati preživnino) v sklepčnem obtožnem predlogu.