13. člen ZIKS-1

Kot je razvidno iz spisovnega gradiva pa tudi iz podatkov Centralnega registra prebivalstva, obdolženec v Republiki Sloveniji nima stalnega ali vsaj začasnega prebivališča. Kot njegov naslov je naveden: ... . Pritožnik na naroku za izrek kazenske sankcije niti v aktualni pritožbi ni pojasnil oziroma konkretiziral, na kakšen način bi lahko obdolženec, ki nima prebivališča v Republiki Sloveniji ampak v K., uresničeval obveznosti iz predlagane alternativne oblike izvrševanja denarne kazni.

Zakon ne omogoča, da bi se lahko plačilo krivdno povzročenih stroškov kazenskega postopka nadomestilo z delom v splošno korist. V skladu z določbami osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ter 129.a člena ZKP, lahko sodišče z delom v splošno korist nadomesti le izrečeno kazen zapora (do dveh let) oziroma denarno kazen. Oškodovanki pa ni bila izrečena kazen, kot to sama zmotno navaja v vlogi z dne 25. 7. 2018, pač pa so ji bili le odmerjeni krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka (stroški pooblaščenega vročevalca).

Ni mogoče enačiti položajev obsojencev, ki so že nastopili kazen zapora in (šele) med izvrševanjem kazni zapora, ko so torej kazen že nastopili, vložijo v skladu z 12. členom ZIKS-1 predlog za izvršitev kazni zapora z vikend zaporom, z obsojenci, ki kazni zapora še sploh niso nastopili, predlagajo pa izvršitev kazni z delom v splošno korist ali hišnim zaporom.

Obsojencu izrečena kazen zapora se je izvrševala z delom v splošno korist, vendar je opravljanje obveznosti samovoljno opustil. Ni izkazal, da bi bil izostanek z dela povezan z njegovimi zdravstvenimi težavami in nezmožnostjo za delo. S pravnomočno sodbo je bilo določeno, da je dolžan obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ dveh let od njene izvršljivosti. To pa ne pomeni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče čakati na iztek omenjenega roka, če že pred tem ugotovi, da obsojenec dela ne opravlja iz neopravičenih razlogov.

Načelo kontradiktornosti je sestavni del odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora kakor tudi odločanja o izvršitvi kazni zaradi kršitve obveznosti iz dela v splošno korist. Po tretjem odstavku 129.a člena ZKP, ki se po petem odstavku istega člena smiselno uporablja tudi za odločanje o izvršitvi kazni, lahko sodnik odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog (v konkretnem primeru poročilo Centra za socialno delo), po potrebi pa sme razpisati narok.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do navedb obsojenca v predlogu in izrecno izpostavilo, da obsojencu ni zaupati, da predlaganega načina alternativnega prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, ker je z neizpolnitvijo posebnega pogoja v pogojni obsodbi v določenem roku izkazal nekritičen odnos do kaznivega dejanja in do naloženih obveznosti. Nekritičnost do svojega ravnanja in nastale škode oškodovancem je izkazal tudi po zadnji izrečeni pogojni obsodbi, ko se ni potrudil niti v najmanjši meri izpolniti posebni pogoj. Zaupanje sodišča, ki mu je izreklo pogojno obsodbo, se je tako izkazalo za neutemeljeno. Odprti postopki niso upoštevni, ker dokler ni izrečena pravnomočna obsodilna sodba, obdolženec velja za nedolžnega.

ZIKS-1F le glede alternativnega načina izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna v tretjem odstavku 12. člena izrecno določa, da lahko obsojenec vloži po pravnomočnosti sodbe predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi v primeru, ko že prestaja kazen zapora. Take izrecne določbe 12.a člen (izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom) in 13. člen (izvršitev kazni zapora ali denarne kazni z delom v splošno korist) nimata, niti v določbah 129.a člena ZKP ali 86. člena KZ-1 ni mogoče zaslediti pravnih podlag, ki bi omogočale razlago prekluzivnosti 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, na način, kot ga predlaga obsojenka.

Sodišče prve stopnje je prošnji obsojenega G.M., da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, ugodilo, v določbah 129.a člena ZKP pa ni imelo prav nobene podlage, da bi, potem ko je prejelo poročilo CSD, da se obsojenec na njihove pozive ne odziva, to poročilo vročilo obsojencu. Zato, ker mu ga ni poslalo oziroma poskusilo vročiti, ni kršilo načela kontradiktornosti postopka. Center za socialno delo je pristojen za pripravo, vodenje in nadzorovanje izvrševanja dela v splošno korist in sodišče obvesti, če obsojenec ne izpolnjuje nalog, določenih z dogovorom o opravljanju dela v splošno korist, sklenjenim med obsojencem, izvajalsko organizacijo in pristojnim centrom, ki se šteje kot poziv za nastop kazni (drugi, tretji in peti odstavek 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - v nadaljevanju ZIKS-1), poročilo centra za socialno delo pa je glede na pristojnosti slednjega za odločanje sodišča ustrezna podlaga in sodišče ni dolžno samo preverjati, zakaj se obsojenec na vabila za razgovor centra za socialno delo ne odziva. Če se obsojenec ne odzove na poziv za prestajanje kazni, sodišče ne potrebuje predlogov državnega tožilstva za nadaljnje ukrepanje, temveč, prav tak

Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, 10. odstavek 86. člena KZ-1, v primeru, če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja še na določbo 2. odstavka 6. člena Pravilnika o izvrševanju dela v splošno korist, da se za neizpolnjevanje nalog štejejo zlasti naslednja ravnanja napotene osebe: ponavljajoče zamujanje na delo, ponavljajoča neupravičena odsotnost z dela, hujše neprimerno vedenje do zaposlenih pri izvajalski organizaciji ali do uporabnikov njenih storitev in namerno poškodovanje delovnih sredstev. V obravnavanem primeru ob odločanju sodišče prve stopnje ni imelo podatkov, da naj bi obsojeni že začel z opravljanjem dela, kot to navajajo pritožniki, vendar pa je ob tem poudariti tudi, da je bilo temu tako iz povsem drugačnega razloga, kot „neizpolnjevanje nalog“ opredeljuje prej navedeni podzakonski akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločite

Ker so obsojeni, center za socialno delo in izvajalska organizacija sklenili dogovor za začetek opravljanja del v splošno korist, v času od sklenitve dogovora o začetku opravljanja teh nalog do poteka roka za njihovo opravo, pa se kazen zapora ne sme izvršiti in se tak rok doslej še ni iztekel, je odločitev, da se kazen zapora izvrši, preuranjena.

Obsojencu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v M., opr. št. V Kr 11797/2009 z dne 29.8.2013, pravnomočen 13.9.2013, zaporna kazen nadomeščena z delom v splošno korist. Zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da v predmetnem postopku (trenutno) niso podani pogoji za nadaljnjo vodenje postopka za izvršitev kazni zapora, saj mora obsojenec v skladu s sedmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) namesto zaporne kazni, opraviti 360 ur družbeno koristnega dela, ki ga izvršuje in nadzira pristojni center za socialno delo (13. člen ZIKS-1).

V postopku, v katerem sodišče presoja utemeljenost predloga za nadomestitev izvrševanja zaporne kazni z delom v splošno korist (sodnik posameznik, ki je izrekel kazen zapora na okrajnem ali zunajobravnavni senat na okrožnem sodišču), odloča po določbah, ki veljajo za kazenski postopek in ne na podlagi ZIKS-1.

Ko sodišče odloča o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist mora najprej presoditi, ali je tak ukrep smotrn. Pri tej odločitvi mora upoštevati težo kaznivega dejanja, okoliščine in vzroke za dejanje, nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo (možnost ponovitve, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom itd.). Upoštevati mora torej vse okoliščine, ki so sicer pomembne za izbiro in odločanje o kazenski sankciji in jih je sodišče upoštevalo, ko je izreklo sodbo. Če meni, da bi bil tak način izvršitve kazni smotrn, pa pri določitvi oblike takšne izvršitve upošteva objektivne okoliščine (sprejemljivost dela glede na čas, prostor in socialne razmere) in subjektivne okoliščine (storilčeva fizična in zdravstvena zmožnost za opravo določenega dela, oziroma njegova usposobljenost, interesi itd.) ter seveda obsojenčevo privolitev. Določb prvega odstavka 13. člena ZIKS-1 ni mogoče razlagati tako, da center sodeluje pri odločanju o izreku takega nadomestnega ukrepa s podajo mnenja temveč potem, ko sodišče sprejme odločitev skrbi za izvršitev dela v splošno korist. V postopku odločanja o predlogu za nadomestno izvrši

Okoliščina, da je obsojenec dolžan skrbeti za družinske člane, sama po sebi ne more biti razlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, saj bi obstoj te okoliščine pomenil, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznost, da preživljajo družinske člane, ne glede na število izrečenih sodb in druge okoliščine, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči, in zanje zagrožena kazen ne bi bila pomembna, ker ne bi bila izvršljiva.