VSM sodba I Cp 703/2010

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in II. točki izreka, p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje po parc. št. 206/5, pripisane k vl. št. 19 (v nadaljevanju parc. št. 206/5), ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 206/6, pripisane vl. št. 263 (v nadaljevanju parc. št. 206/6), še posebej je dolžna opustiti postavljanje ovir na služnostno pot, ki preprečujejo dovoz, in odstraniti vgrajene ovire ter vrniti cestišče v prejšnje stanje v roku 15 dni (I. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v istem roku povrne njene pravdne stroške v višini 1.066,43 EUR, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek v presežku, v kolikor se je ta nanašal na odstranitev postavljenih stebričkov z verigami ter na tek zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov za čas od dneva izdaje sodbe do poteka roka za prostovoljno izpolnitev, je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka). Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da sta tožeči stranki aktivno legitimirani za uveljavljanje konfesorne tožbe po 212. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter da pravno varstvo služnostne pravice uveljavljata utemeljeno, saj sta izkazali tako njen obstoj kot tudi vsebino oziroma obseg njenega izvrševanja, prav tako pa dejstvo, da je izvrševanje te stvarne pravice ovirano oziroma celo onemogočeno zaradi ravnanj tožene stranke. Ugovore tožene stranke, da služnost, katere varstvo zahtevata tožeči stranki, ne obstoji in ni vpisana v zemljiško knjigo oziroma, da se ta služnost ne nanaša na nepremično tožene stranke parc. št. 206/5 kot služečo nepremičnino, da gre za nepravo stvarno služnost, kot tudi, da je služnost postala nepotrebna oziroma so se spremenile okoliščine v katerih je bila ustanovljena, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene. Tožbeni zahtevek, v kolikor se je nanašal na odstranitev stebričkov z verigami, je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je ugotovilo, da ti v času razsoje na služnostni poti več niso bili nameščeni.

Zoper takšno odločitev se v delu, ki je zanjo neugoden, pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvenstveno poudarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da obstoji stvarna služnost uporabe poti (hoje in vožnje) v breme nepremičnine parc. št. 206/5 in v korist nepremičnine parc. št. 206/6, nepravilen. Sicer navaja, da je predmetna služnost res vpisana pri parc. št. 206/5 kot služeči nepremičnini, kar je po stališču pritožbe posledica parcelacije v preteklosti enotnih nepremičnin, vendar pa zatrjuje, da obseg služnosti nikakor ne predstavlja izvrševanja služnosti po trasi preko dvorišča tožene stranke in je dejansko stanje v tej povezavi ugotovljeno zmotno. Služnost sicer vselej bremeni služečo nepremičnino kot celoto, vendar je lahko njeno izvrševanje prostorsko omejeno, v danem primeru pa se z izvrševanjem služnosti nedovoljeno posega v lastninsko pravico tožene stranke, saj gre za čezmerno izvrševanje služnosti. Po stališču pritožbe bi zato sodišče v obravnavanem primeru moralo prvenstveno ugotoviti obseg izvrševanja služnosti. Postaviti bi moralo izvedenca geodeta, ki bi pojasnil obseg izvrševanja sporne služnosti, opraviti bi moralo ogled na kraju samem ter zaslišati pričo dr. B.H., ki bi jasno izpovedal, kaj je vsebina vpisa v zemljiško knjigo. Pritožba izpodbijani sodbi očita tudi pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da po parc. št. 206/5 dejansko poteka pot, ki je mišljena kot obravnavana služnostna pot, ne pojasni, kako je prišlo do tega zaključka. Po mnenju pritožbe pa bi pri določitvi obsega služnosti bilo potrebno vsekakor upoštevati stanje, kakršno je bilo ob ustanovitvi služnosti, zaradi dejstva, da je dostop do gospodujoče nepremičnine mogoč tudi po javni poti, pa bi bilo tožeči stranki sploh treba odreči pravno varstvo sporne služnostne pravice. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ko je svojo odločitev oprlo na sodbo v zadevi I P 597/97, ki je med pravdnima strankama tekla pri Okrajnem sodišču, za toženo stranko pa je še vedno sporna tudi aktivna legitimacija, saj meni, da tožeča stranka zaradi odsvojitve gospodujoče nepremičnine nima več pravnega interesa za vodenje predmetne pravde. Še dodatno pa tožena stranka zatrjuje, da je tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, nesklepčen, saj ni jasno in konkretno opredeljeno, kaj je zavezana tožena stranka odstraniti in na kakšen način naj na cestišču vzpostavi prejšnje stanje. Z oziroma na to, da je tožena stranka po navedenem prepričana, da je uspeh tožeče stranke v predmetnem pravdnem postopku neutemeljen, posledično graja tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podane pa niso niti kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na tej osnovi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki je tožena stranka tudi ob sklicevanju na preostala pritožbena razloga ne more omajati.

Uvodoma velja zavrniti očitke pritožbe o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke, saj je ta za vodenje predmetne pravde vsekakor podana. Čeprav tožeča stranka zaradi odtujitve gospodujoče nepremičnine ni več upravičenka iz materialnopravnega razmerja, pa zaradi določila 190. člena ZPP ohranja procesno legitimacijo v tem postopku, kakor je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Subjektivne meje pravnomočnosti predmetne pravde pa se bodo v danem primeru raztezale tudi na pridobitelja gospodujoče nepremičnine.

Tožena stranka, kakor že v postopku na prvi stopnji, nasprotuje obstoju po tožeči stranki zatrjevane služnosti oziroma meni, da služnostna trasa, kljub temu, da je sporna služnost v zemljiški knjigi vpisana kot breme toženi stranki lastne nepremičnine, izhajajoč iz pogodb, s katerimi je bila ustanovljena, ne poteka po dvorišču njene nepremičnine, ugotovitve sodišča prve stopnje o nasprotnem pa vidi kot posledico storjenih bistvenih kršitev določb postopka. Vprašanje obstoja služnosti in njenega obsega, s čimer je zraven načina izvrševanja razumeti tudi prostorske meje izvrševanja služnostne pravice, saj je stvarna služnost lahko omejena na določen del nepremičnine, se v pravdi, v kateri se uveljavlja varstvo služnostne pravice, vsekakor postavi kot predhodno in je v tem pritrditi toženi stranki, vendar pa ji ne gre slediti v stališču, da sodišče prve stopnje tega vprašanja ni zadostno obravnavalo. V danem primeru, ko je sporna služnostna pravica v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 206/5 kot služeče nepremičnine, sedaj last tožene stranke, in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 206/6 kot gospodujoče nepremičnine, ob vložitvi tožbe last tožeče stranke, vpisana v zemljiško knjigo, je bilo potrebno ugotoviti le še, ali tožeča stranka v predmetni pravdi uveljavlja varstvo služnostne pravice, ki izhaja prav iz podatkov zemljiške knjige. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu prvenstveno oprlo na izpovedbo pravdnih strank in na tej osnovi sprejelo pravilno dokazno oceno, da se vknjižena potna služnost nanaša prav na uporabo poti preko nepremičnine tožene stranke, v prvem odstavku na strani 6 izpodbijane sodbe pa niza argumente, ki so sodišče vodili do takšnega zaključka. Iz tega razloga ne gre slediti pritožbi, ki meni, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o pravkar obravnavanem pravno odločilnem dejstvu, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ob vpogledu v fotografije v prilogi A5 sta obe pravdni stranki opisali isto pot in dejansko je ugotoviti, da gre pravzaprav za dvorišče iz katerega se nato zavije na gospodujočo nepremičnino, hkrati pa je to edina pot, ki poteka po nepremičnini parc. št. 206/5, le-to pa tožena stranka tudi sama uporablja za dostop do poslopij na tej nepremičnini. Slednja v svoji izpovedbi tudi smiselno prizna, da je tožeča stranka, kot že tudi njeni pravni predniki, uporabljala to sporno pot (sodišče prve stopnje pa ob tem utemeljeno ne sledi zatrjevanjem tožene stranke, da je bila vožnja po služeči nepremičnini vselej dovoljena le po predhodni in izrecni odobritvi, saj že dejstvo, da dostop do gospodujoče nepremičnine po drugi zatrjevani poti z vozili praktično ni mogoč, o čemer še v nadaljevanju, kaže na to, da se je za normalen dostop oziroma dovoz do gospodujoče nepremičnine uporabljala ravno sporna pot), iz njene izpovedbe pa hkrati izhaja, da je razlog za oviranje oziroma onemogočanje dostopa do gospodujoče nepremičnine po sporni poti pravzaprav iskati v konfliktu pravdnih strank, pri čemer tožena stranka zaslišana kot stranka izrecno pove, da je v tej posledici na sporno pot namestila ovire (stebričke z verigami). Po stališču pritožbenega sodišča že navedeno predstavlja zadostno podlago za sklep, da služnost, ki je vpisana v zemljiški knjigi, poteka prav po nepremičnini tožene stranke.

Sodišče prve stopnje v zadevi, ki se je med pravdnima stranka vodila pod opr. št. I P 597/97 in ki je bila pravnomočno končana s sodbo z dne 19.9.2006 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča opr. št. I Cp 2997/2006 z dne 8.5.2007, za svoje zaključke o obstoju zatrjevane služnostne pravice išče le še dodatno oporo, tako da izpodbijana odločitev ne temelji zgolj na dejanskih in pravnih zaključkih sprejetih v tej pravdni zadevi in s tem posredno na izvedenskem mnenju M.K., sodnega izvedenca za geodezijo, ki mu tožena stranka nasprotuje, čeprav v dokaznem sklepu izpodbijane sodbe sodišče zajema dopis (odgovori na vprašanja sodišča) zgoraj imenovanega izvedenca z dne 23.9.2005 (priloga A3), kakor tudi zapisnik o glavni obravnavi z dne 19.9.2006, kjer je bil izvedenec še dodatno zaslišan (priloga A4). Na tem mestu velja toženi stranki najprej pojasniti, da dokaz z vpogledom v spis v drugi sodni (pravdni) zadevi v civilnem pravdnem postopku ni nedovoljen. Zaradi načela prirejenosti postopkov, sicer velja vezanost na pravnomočne odločitve sodišč in drugih državnih organov, če so ti o določenem zahtevku odločali v mejah svoje pristojnosti, vendar pa sodišča prve stopnje pravnomočna odločitev v zadevi I P 597/2006 v tem smislu ne zavezuje, saj v pravkar citirani pravdni zadevi o vprašanju (ne)obstoja sporne stvarne služnosti ni bilo pravnomočno odločeno, temveč je bilo to vprašanje v pravdi zaradi varstva lastninske pravice pred vznemirjanjem (negatorna tožba), ki ga je v zadevnem postopku kot tožeča stranka, sicer ob sklicevanju na zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 222. člena SPZ, uveljavljala sedaj tožena stranka, obravnavano kot predhodno, zahteva za sodno varstvo lastninske pravice pa je bila zavrnjena, saj vznemirjanje zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti, ki se zatrjuje tudi v predmetnem postopku, ni bilo protipravno. Dokaz z vpogledom v drug pravdni spis mora stranka, ki se sklicuje na odločitev v tej zadevi, ustrezno substancirati, in sicer mora natančno opredeliti, v katere listine spisa naj sodišče vpogleda in katero sporno pravno relevantno dejstvo naj se s tem dokazuje. Tem zahtevam je tožeča stranka v obravnavani zadevi zadostila, saj se je že v tožbi v zvezi z obstojem zatrjevane služnostne poti sklicevala na izvedensko mnenje izvedenca geodeta M.K. in kot dokaz v predmetni pravdni spis vložila tudi dopis izvedenca (odgovori na vprašanja sodišča) z dne 23.9.2005 ter zapisnik o njegovem zaslišanju z dne 19.9.2006, prav tako pa sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča v zadevi. Sodišče prve stopnje je tako v okviru dokazovanja utemeljeno vpogledalo tudi v te listine, pri čemer jih je dokazno ocenilo kot vsak drug v predmetnem postopku izveden dokaz, s tem pa ni izpolnilo zakonskih znakov procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kakor to zmotno meni tožena stranka, ki je v postopku na prvi stopnji tudi sama predlagala vpogled v sodni spis v zadevi I P 597/97. Res je, da je tožena stranka izvedenskemu mnenju izvedenca geodeta M.K. izrecno nasprotovala, saj je prepričana, da so njegove ugotovitve zmotne, in je tudi pravočasno že v odgovoru na tožbo oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17.9.2009 predlagala, da se v postopek pritegne drugega izvedenca geodeta, ki bi preučil vzpostavitev sporne služnosti v letu 1888, prav tako pa je predlagala zaslišanje priče dr. B.H., ki bi obrazložil, na kak način so se v obdobju spornega vpisa služnosti vpisovale v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je izvedbo tako predlaganih dokazov zavrnilo, vendar pa je ugotoviti, da tudi v kolikor bi se dokazovanje z izvedencem geodetom oziroma z zaslišanjem že zgoraj imenovane priče ob že izvedenih dokazih (predvsem vpogled v redni izpisek iz zemljiške knjige in zaslišanje pravdnih strank) v smeri ugotavljanja obstoja sporne služnosti sploh izkazalo kot potrebno, kar v dani zadevi niti ni primer, kakor že obrazloženo, in bi tožena stranka zaradi nasprotovanja izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v okviru drugega pravnega postopka, utemeljeno zahtevala pritegnitev novega izvedenca in bi zaradi neizvedbe tega dokaza sicer bili izpolnjeni znaki procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, da tožena stranka te procesne kršitve v postopku na prvi stopnji skladno z 286.b členom ZPP ni pravočasno grajala, na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12.11.2009, ko bi to še lahko storila in se zato na kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP sedaj v pritožbi ne more več uspešno sklicevati, tako da očitana procesna kršitev ni podana, v tej posledici pa tudi dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno.

Iz obrazložitve sodbe opr. št. I P 597/97 z dne 19.9.2006, kot tudi iz zapisnika o zaslišanju izvedenca z dne 19.9.2006 (priloga A4), dejansko izhaja, da je izvedenec M.K. jasno izrazil stališče, da obstaja služnost v breme nepremičnine parc. št. 206/5 in v korist nepremičnine parc. št. 206/6 in da je služnost, kot izhaja iz zemljiške knjige, skladna s pogodbami (pogodba z dne 11.9.1888 in dodatek k tej pogodbi z dne 8.11.1888), ki so predstavljale pravni temelj vpisa sporne služnosti. Služnost uporabe poti je namreč z že zgoraj navedenimi pogodbami bila dogovorjena zaradi dostopa od javne ceste s parc. št. 597/1, preko javne ceste parc. št. 204/4, služnost pa je vključevala tudi prehod preko parc. št. 206/5 do preše (do prodane stavbe), ki je stala na današnji parc. št. 206/6, torej na gospodujoči nepremičnini. Izvedenec sicer pojasnjuje, da je v času od ustanovitve služnosti prišlo do spremembe parcelnih številk, vendar pa gre ves čas za služnost po istem terenu, kot je opisana že zgoraj.

V kolikor pa tožena stranka vztraja pri stališču, da je vknjižba pridobitve stvarne služnosti pri služeči nepremičnini, to je parc. št. 206/5, z ozirom na vsebino pogodb iz leta 1888, s katerimi je bila sporna služnost ustanovljena, nepravilna, oziroma je bila ob izvedeni parcelaciji v smislu določbe drugega odstavka 225. člena SPZ nepravilno prenesena v breme nepremičnine parc. št. 206/5, pa tega v predmetnem pravdnem postopku, ko tožeča stranka uveljavlja varstvo knjižne pravice in ko je že na podlagi izpovedb pravdnih strank s stopnjo gotovosti ugotovljeno, da je zatrjevana služnostna pravica skladna s stanjem kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige, ne more uveljaviti. Tožena stranka bo za varstvo svojih interesov morala uporabiti druge pravne poti, kjer bo, v kolikor bodo podani pogoji iz 243. člena in 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), s posebno tožbo uveljavljala materialnopravno neveljavnost sporne vknjižbe oziroma ob sklicevanju na zakonski dejanski stan iz 225. člena SPZ(1) s tožbo zahtevala ukinitev sporne služnosti.(

2)

Tožeči stranki pa pravnega varstva služnostne pravice ni mogoče odreči niti zaradi dejstva, ker je do gospodujoče nepremičnine mogoč dostop tudi po drugi poti, v danem primeru najprej po javni poti parc. št. 204/4, nato po javni poti parc. št. 593/2 ter nato preko nepremičnine parc. št. 593/4, last tožečih strank, ter končno do nepremičnine parc. št. 206/6, za kar se pritožba sicer zavzema. Četudi ob strani pustimo dejstvo, da je dokazni postopek pokazal, da tudi na pravkar opisan način zaradi pravokotne medsebojne lege poti, ki poteka po parc. št. 593/4, in objektov, ki se nahajajo na gospodujoči nepremičnini, kot tudi zaradi ožine prehoda (2,7 m), normalen dostop z vozili do nepremičnine parc. št. 206/6 ni mogoč, pa toženi stranki velja pojasniti, da je za ustanovitev kot tudi za obstoj stvarne služnosti bistveno razmerje dveh nepremičnin, ki sta v takšni medsebojni legi, da uporaba oziroma koriščenje ene prinaša določene prednosti pri uporabljanju in uživanju druge. Načelo služnostnega prava je namreč, da mora biti služnost koristna, za gospodujoče zemljišče naj predstavlja določeno prednost in s tem omogoča njegovo udobnejšo uporabo, ne rabi pa biti nujno potrebna in te omejene stvarne pravice ne gre enačiti s pravico do nujne poti, četudi slednja po svoji naravi predstavlja služnostno pot. Bistvo stvarne služnosti je torej v objektivni in trajni koristnosti za gospodujočo nepremičnino, v kolikor pa tožena stranka meni, da je v zvezi s predmetno stvarno služnostjo takšna korist prenehala, pa bo morala svoj zahtevek uveljaviti s posebno oblikovalno tožbo v smislu 222. člena SPZ,(3) kar je tožena stranka sicer storila z nasprotno tožbo z dne 15.1.2009, vendar pa je bila ta zaradi neplačila sodne takse s sklepom Okrajnega sodišča opr. št. II P 28/2009 z dne 6.3.2009 pravnomočno zavržena, kot navedeno že v izpodbijani sodbi. Zgolj z ugovorom, da je sporna stvarna služnost postala nesmiselna in nepotrebna in je s tem izgubila sleherni ekonomski pomen, tožena stranka zahtevi tožeče stranke za pravno varstvo obstoječe služnostne pravice ne more uspešno nasprotovati, kakor to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Z oziroma na to, da obstoj druge poti, po kateri je možen dostop do gospodujoče nepremičnine, za odločitev v predmetni zadevi ni relevanten, pa tudi neizvedba dokazov z ogledom na kraju samem in zaslišanjem prič (M.K., I.S., S.Č. in M.B.), kar je tožena stranka v odgovoru na tožbo predlagala v zvezi z ugotavljanjem prav tega spornega dejstva, na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve ni imela vpliva, tudi sicer pa je ugotoviti, da tožena stranka, ob tem, ko v pritožbi niti poimensko ne navede, katerih prič sodišče prve stopnje naj ne bi zaslišalo in pritožbeno sodišče o tem le sklepa), zatrjevane procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni pravočasno grajala v smislu določb 286.b člena ZPP, tako da je s predmetno pritožbo ne bi mogla uspešno uveljaviti, tudi v kolikor bi ta bila podana.

Zgrešena so tudi pritožbena izvajanja tožene stranke o nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Sklepčnost tožbe pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, le-ta pa ne smejo biti v nasprotji z dokazi, ki so priloženi tožbi oziroma s splošno znanimi dejstvi (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V kolikor pa tožena stranka meni, da obveznost, ki se ji nalaga s predmetno sodbo ni določno opredeljena ali vsaj določljiva, pa je to vprašanje izvršljivosti izreka izpodbijane sodbe. Le-ta je po stališču pritožbenega sodišča vsekakor izvršljiv, saj je s tem, ko je toženi stranki v bodoče prepovedano vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje po sporni služnostni poti, še posebej pa je dolžna opustiti postavljanje ovir na to pot in odstraniti vgrajene ovire ter vrniti cestišče v prejšnje stanje, njena obveznost zadosti določno opredeljena oziroma določljiva, saj je jasno, da mora tožena stranka na služnostni poti vzpostaviti takšno stanje, da bo za potrebe gospodujoče nepremičnine omogočena hoja in vožnja, tudi v bodoče pa se mora vzdržati vseh tistih ravnanj, ki bi lahko ovirala ali celo onemogočala izvrševanje stvarne služnosti, hkrati pa dikcija izreka izpodbijane sodbe zaobseže tudi morebitne spremembe dejanskega stanja v naravi, v smislu različnih možnih načinov oviranja oziroma onemogočanja izvrševanja služnostne pravice, kar tožeči stranki v primeru, da bo potrebna prisilna izvršba, omogoča učinkovito pravno varstvo.

Po vsem obrazloženem, ko tožena stranka niti ne oporeka, da je zatrjevana motilna dejanja oziroma ravnanja izvršila, je tako potrebno zaključiti, da tožeča stranka sodno varstvo svoje knjižne pravice uveljavlja utemeljeno in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevi tožeče stranke po varstvu sporne služnostne pravice pred protipravnim vznemirjanjem s strani tožene stranke sledilo, tako da je njenemu tožbenemu zahtevku, razen v obsegu kot izhaja iz III. točke izreka, ugodilo, v dejanskem in pravnem pogledu pravilna.

V zvezi s pritožbeno grajo prvostopenjskih dejanskih zaključkov glede vprašanja, ali so bili v času vložitve tožbe na služnostni poti nameščeni stebrički z verigami, ki so preprečevali dostop do gospodujoče nepremičnine, pa velja obrazložiti le, da je bistvena zgolj ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se v času razsoje v predmetni zadevi na prvi stopnji stebrički z verigami na služnostni poti več niso nahajali, zato je to pravno varstvo služnostne pravice v tem obsegu pravilno zavrnilo (III. točka izreka izpodbijane sodbe), za pritožbo zoper prvostopenjsko odločitev v tem delu pa tožena stranka nima prav nobenega pravnega interesa in se njena pritožbena izvajanja v smeri zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko zatrjuje, da teh stebričkov na služnostni poti ni bilo niti ob vložitve tožbe, izkažejo kot irelevantna, njeno pritožbo pa bi bilo treba v tem obsegu pravno formalno celo zavreči.

Pritožbi tožene stranke torej ni bilo mogoče priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Posledica neuspeha tožene stranke s pritožbo je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Le-te tožena stranka skladno z določili prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sama.

op. 1: Drugi odstavek 225. člena SPZ: »Če se razdeli služeča nepremičnina, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala.«

op. 2: M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 925.

op. 3: 222. člen SPZ: »(1) lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. (2) Stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna.«