222. člen SPZ

Povsem neutemeljene in zmotne so pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče opustilo oziroma zmotno uporabilo določbo 82. člena OZ. Prvostopno sodišče si je pri ugotavljanju veljavnosti Sporazuma pomagalo tako z jezikovno, kot tudi z namensko razlago in iskalo skupen namen pravdnih strank pri sklepanju Sporazuma, kar vse je prepričljivo pojasnilo v 13., 15., 16. in 18. točki obrazložitve, na katere se v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Ugotovilo je, da 5. točka Sporazuma določa, da sporazum velja nepreklicno do 31.12.2027, ko se izteče veljavnost služnosti po Služnostni pogodbi in ga ni mogoče enostransko preklicati. V 3. točki Sporazuma je namreč določeno, da sta pravdni stranki podaljšali Pogodbo za čas veljavnosti tega Sporazuma do dne 31. 12. 2027. Določba 5. točke Sporazuma je torej povsem jasna, da Sporazuma ni mogoče enostransko preklicati, ter da je pri ugotavljanju veljavnosti ključen datum 31. 12. 2027, kar je v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ, treba razlagati tako kot se glasi. V konkretnem primeru to pomeni, da je bila veljavnost Sporazuma določena do datuma 31. 12. 2027 ter so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Kljub temu, da je navedena

Obema pravdnima strankama in ne le eni bi moralo biti omogočeno sodelovanje pri izvedenčevih aktivnostih: ogledu strojev in kmetijske mehanizacije ter pri meritvah, saj morata biti izenačeni v spoznavnih možnostih. Tožeči stranki pa to ni bilo omogočeno, s čimer ji je bilo onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravic v postopku ter možnost učinkovitega preizkusa izvedenskega mnenja.

V skladu z ustaljeno sodno prakso lastniki služečih nepremičnin niso nujni in enotni sosporniki. Sodišče je drugi toženki pravilno vročilo tožbo in jo opozorilo na posledice, če nanjo ne bo odgovorila. Tudi če je nepremišljeno štela, da njen položaj varuje že odgovor na tožbo prvega toženca ali seznanjenost sodišča z okoliščinami glede poti iz drugih postopkov, ne gre za opravičljivo zmoto, zato mora posledice opustitve odgovora na tožbo nositi sama.

Stališče tožencev, da priposestvovanje stvarne služnosti na solastni stvari ni mogoče, je zmotno. Res je sodna praksa do odločbe VS RS II Ips 109/2019 stala na stališču, da to ni mogoče, a je bilo tako stališče s to odločbo preseženo.

Pravna teorija kot tipičen primer spremenjenih okoliščin v smislu 22. člena SPZ navaja okoliščino, da gospodujoča nepremičnina ob nastanku stvarne služnosti še ni imela povezave z javnim cestnim omrežjem in jo kasneje pridobi. Navedeno stališče pravne teorije se nanaša na primere, ko je bila javna cesta v bližini gospodujoče nepremičnine zgrajena šele po ustanovitvi stvarne služnosti, ne pa za primere, kot je predmetni, ko je javna cesta že bila zgrajena v času ustanovitve stvarne služnosti in je lastnica gospodujoče nepremičnine dokupila parcele, ki mejijo tako na gospodujoče zemljišče kot na javno cesto. Četudi bi bila javna cesta zgrajena po ustanovitvi stvarne služnosti, to dejstvo samo po sebi ne zadošča za prenehanje služnosti, kajti pravno odločilna ni le bližina javne poti, temveč je pomembna tudi presoja, kakšne negativne posledice bi doletele lastnika gospodujočega zemljišča z vzpostavitvijo priključka na javno pot.

Lokacijsko evidentiranje območja stvarne služnosti v katastru nepremičnin je predmet posebne vrste katastrskega postopka in glede na določila ZKN ni obvezno, temveč je stvar proste izbire. Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari. Obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine).

Določbo druge alineje 223. člena SPZ, ki ureja zastaranje služnosti, koristnosti za gospodujoče zemljišče (za razliko od 222. člena SPZ) ne opredeljuje kot pogoja, zaradi katerega zastaranje služnosti ne bi bilo mogoče. Pri vprašanju zastaranja služnosti je bistveno, ali je služnostni upravičenec služnost dejansko izvrševal. Za ugotovitev tega je pomembno, ali je bilo izvrševanje služnosti vidno in navzven zaznavno. Ko se zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno obravnavo, se vrednosti spornega predmeta iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri nagrada pooblaščencu.

Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, da je bil dostop do garaže pred ustanovitvijo služnosti možen, možen je tudi sedaj, vendar zaradi cipres in nivojskih razlik zelo otežen. Če bi bile ciprese odstranjene in nivojske razlike odpravljene, bi bilo vzpostavljeno enako stanje, kot je bilo pred ustanovitvijo služnosti. Bistveno je, da se okoliščine niso spremenile, torej ni izpolnjen eden od pogojev po 222. členu SPZ. Kot je že izpostavilo sodišče prve stopnje, mora biti nekoristnost objektivna in popolna, pri tem pa je treba v celoti izhajati iz potrebe gospodujočih zemljišč. Ker je dokazni postopek prepričljivo pokazal, da tudi po odstranitvi nadstrešnice z javne ceste ni mogoč dostop na parcelo 0000 61/5, oziroma ni mogoče parkiranje v garaži v stavbi št. 172, ne moremo zaključiti, da je služnost za gospodujočo nepremičnino postala nekoristna. Enak dostop je namreč v uporabi od ustanovitve služnosti naprej, torej gospodujoči nepremičnini ves čas koristi v enaki meri.

Toženec z nasprotno tožbo uveljavlja zahtevek, da se ugotovi, da je služnostno pravico (ob upoštevanju spremenjenih okoliščin) priposestvoval, če bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da so izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, kot so bile določene v pogodbi, s katero je bila služnost ustanovljena. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati te predpostavke, ko bo odločalo, ali bo zahtevek toženca iz nasprotne tožbe obravnavalo skupaj z zahtevkom tožnika iz tožbe. Pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje, da je varstvo lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine pomembna predpostavka, ko se zahteva prenehanje stvarne služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, v katerih je bila služnost ustanovljena, ko pa se presoja ukinitev služnosti zaradi nekoristnosti za gospodujočo nepremičnino, mora biti nekoristnost objektivna in popolna. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša in zahteva manj napora. Zato zmanjšane koristnosti ne smemo šteti kot r

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pri presoji, da se toženca neutemeljeno sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je bila ključna ugotovitev, da je bilo izvrševanje služnosti navzven zaznavno. Na podlagi zunanjih znakov o uporabi (to so: zvonec ob vhodu na severni strani tožničine hiše, nadstrešek nad tem vhodom, predvsem pa v naravi vidna enotno tlakovana pot, ki se ne zaključi pred vhodom v hišo tožencev, temveč se nadaljuje proti vhodu v tožničino hišo) bi morala toženca podvomiti o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov (glede neobremenjenosti nepremičnine). Hiša tožencev je del četvorčka, torej hiša s podobno arhitekturno zasnovo kot hiša tožnice, kar pomeni, da jima je bilo ob nakupu znano, da iz garaže do stanovanjskih prostorov vodijo strme in ozke stopnice (kar vzbuja dvom o tem, da gre za edini vhod oziroma dostop). Situacija v naravi je torej tožencema nalagala večjo skrbnost pri nakupu in temeljitejše poizvedovanje o (ne)skladnosti zemljiškoknjižnega in posestnega stanja (v smeri, čemu/komu je namenjena pot, ki poteka po parceli 107/11 in se nadaljuje na tožničino parcelo). Posebej ob upoštevanju dejstva, da dobre vere nista mogla črpati iz zagotovila prodajalca, da lahko pot uporablja le o

Obstoj dogovora o dejanskem obsegu služnosti, ki se je tudi izvajal, je v nasprotju s tezo tožnikov o nedoločljivosti predmeta obveznosti in posledični ničnosti služnostne pogodbe. Služnostni upravičenec mora svojo pravico izvrševati v dogovorjenem obsegu. Razširjanje služnosti ni dopustno. Čezmerno izvrševanje služnosti predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico. Ker je toženka pri izvrševanju služnosti prekoračila svoja upravičenja, je zahteva lastnikov služeče nepremičnine za pravno varstvo utemeljena. Namen stvarne služnosti je v koristi, ki omogoča izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Kar pa ne pomeni, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča opravičujejo razširitev stvarne služnosti, niti, da imajo interesi služnostnega upravičenca avtomatično prednost pred interesi služnostnih zavezancev.

Prekritje sončne elektrarne s PVC folijo, ki se nadaljuje tudi po koncu testa za ugotovitev mest ponovnega zamakanja in je ob vložitvi pritožbe trajalo že dve leti, je predolgo. Pri podaljšanju uporabe tega ukrepa je toženka nekritično prezrla, da je njena lastninska pravica omejena s stvarno služnostjo, kar zahteva od nje določene prilagoditve. Seveda ji ne gre oporekati pravice do vzdrževanja in varovanja svojega premoženja, vendar pa sme glede na sočasni obstoj služnostne pravice na nepremičninah (za razliko od lastnika neobremenjenih nepremičnin) uporabiti le takšne vzdrževalne ukrepe (popravila), ki so dejansko učinkoviti, trajajo čim manj časa in čim manj obremenjujejo imetnika služnostne pravice. Prekritje strehe s PVC folijo ne ustreza navedenim kriterijem. Iz začasnega vzdrževalnega ukrepa je prešlo v dolgotrajen ukrep ter postalo samovoljno ravnanje. Dokler je tožnica imetnica služnostne pravice, ji je lastnik služeče stvari dolžan omogočiti njeno izvrševanje ali pa se mora temu upreti na zakonsko ustrezen način. Če po vročitvi konfesorne tožbe pride do spremembe lastništva bodisi na gospodujočem bodisi na služečem zemljišču, to ni ovira za nadaljevanje in

V kakšnem obsegu (dolžine in širine) je služnostna pot še vedno potrebna, bi moralo sodišče glede na podan dokazni predlog ugotoviti tudi s pomočjo sodnega izvedenca. Tožnika, na katerih je bilo dokazno breme dokazovanja nekoristnosti in bistveno spremenjenih okoliščin, sta namreč za svoje trditve podala ustrezen dokazni predlog. Sodišče torej ne bi smelo odločati na podlagi lastnega preudarka.

Posledično zato, s strani tožnikov zatrjevana mirna posest spornega dela nepremičnine od leta 1982 do 2004 oziroma celo vse do 2019, ki pa ni bila dobroverna, ker so morali vedeti, da niso upravičeni imeti sporni del zemljišča v posesti kot lastniki, ne zadošča za pridobitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja.

Sodišče odloča o podrednem tožbenem zahtevku, če (v celoti) zavrne primarni tožbeni zahtevek. Podredni oziroma eventualni zahtevek je torej postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izvajalo le dokaze, ki so pravno pomembni za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, to pa je zahtevek za ugotovitev delne ničnosti pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Pogodba je nična (le), če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Za ugotavljanje, ali že od samega začetka ni bilo dovolj prostora za izvrševanje služnosti v obsegu, kot je bila ustanovljena (torej, ali je bil predmet pogodbe sploh objektivno mogoč), je bil postavljen izvedenec gradbene stroke. Morebitno neizvrševanje služnosti na samo možnost izvrševanja (in s tem vprašanje ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnosti) ne bi vplivalo.

Predlog se zavrne.

Služnostni upravičenec, če ga kdo neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. Koristnost in in potrebnost služnosti sta pomembni šele pri morebitni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za ukinitev služnosti, katerega pa toženka ni vložila. Ukinitev služnosti se lahko zahteva le s tožbo in ne tudi z ugovorom.

Ob že obstoječi povezavi tožničine nepremičnine na severni strani, enostavni možnosti vzpostavitve potne povezave na južni strani in bistvenih obremenitvah toženkine nepremičnine zaradi obstoječe služnosti, ne more biti dvoma, da predstavlja ta služnost močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot pa gospodarsko korist za gospodujočo nepremičnino. Načelo čim manjšega obremenjevanja lastninske pravice na služeči nepremičnini v danih okoliščinah pretehta.

Sodišče druge stopnje poudarja, da izpolnjevanje dolžnostnih ravnanj, ki jih nalagajo (pravnomočne in izvršljive) odločbe sodišč, ni nedopustno ali protipravno ravnanje temveč ustavnopravna dolžnost tako strank kot tudi vseh državnih organov (2. člen ZS). Odločitev sodišča prve stopnje zgolj vzpostavlja prejšnje stanje - brv čez potok je obstajala in toženca (ni pomembno ali zgolj prvotoženec sam ali po tretji osebi) sta jo odstranila (peta alineja tč. 13. obrazložitve). S tem ravnanjem je onemogočena uporaba služnostne poti, kajti brv je bila njen ključen del, saj je omogočala prehod čez potok. V tem postopku ni bilo ne zatrjevano in ne dokazovano, da je bilo za postavitev brvi potrebno pridobiti kakršnokoli soglasje ali drug upravni akt (odločbo), temveč je nesporno dejstvo, da takšnega akta ni bilo. Prav tako je povsem nesporno, da toženec ni porušil brvi zaradi kakršnekoli druge pravne zapovedi (predpisa, individualne odločbe), temveč samovoljno.