225. člen SPZ

Lokacijsko evidentiranje območja stvarne služnosti v katastru nepremičnin je predmet posebne vrste katastrskega postopka in glede na določila ZKN ni obvezno, temveč je stvar proste izbire. Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari. Obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine).

Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.

Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Smisel prepovedi je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Ne gre pa za sodbo presenečenja v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Sodišče je pravilno zaključilo, da nedobrovernost najemnika zemljišča posredno pomeni tudi nedobrovernost lastnika, saj je lastnik svoja upravičenja izvajal preko najemnika.

Obstoj dogovora o dejanskem obsegu služnosti, ki se je tudi izvajal, je v nasprotju s tezo tožnikov o nedoločljivosti predmeta obveznosti in posledični ničnosti služnostne pogodbe. Služnostni upravičenec mora svojo pravico izvrševati v dogovorjenem obsegu. Razširjanje služnosti ni dopustno. Čezmerno izvrševanje služnosti predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico. Ker je toženka pri izvrševanju služnosti prekoračila svoja upravičenja, je zahteva lastnikov služeče nepremičnine za pravno varstvo utemeljena. Namen stvarne služnosti je v koristi, ki omogoča izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Kar pa ne pomeni, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča opravičujejo razširitev stvarne služnosti, niti, da imajo interesi služnostnega upravičenca avtomatično prednost pred interesi služnostnih zavezancev.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo vse relevantne določbe pogodbe, ki se nanašajo na ustanovitev služnosti v korist nepremičnine s parc. št. 1005/3, k. o. ..., ki je v lasti toženke. Ni mogoče pritrditi toženki, da je bila služnost hoje in vožnje ustanovljena na celotni površini prvotnih parc. št. 1009/2, 1009/1 in 1005/2 (glede slednje sicer ni spora), ker je v drugem odstavku 10. člena pogodbe zapisano, da se služnost hoje in vožnje ustanavlja po asfaltiranem delu parcel. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega dogovorjene služnosti tako pravilno izhajalo predvsem iz določb prodajne pogodbe.

Služnostne pravice na solastni stvari ni mogoče ustanoviti. Zgolj uporaba poti na solastnem zemljišču za priposestvovanje stvarne služnosti ne zadošča.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stvarna služnost poti po parceli 270 v korist parcele 831/41 obstajala v naravi in bila prav tako vpisana v zemljiško knjigo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral toženec ob nakupu še dodatno opraviti raziskovalno dolžnosti in se prepričati še drugače, ali v zemljiško knjigo vpisana služnost poti dejansko v naravi obstaja. Če se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom.

Samostojen predmet stvarnih pravic je lahko zgolj celotna nepremičnina in ne njen del. Po izoblikovani sodni praksi se ob razveljavitvi odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP), v primeru večkratnih razveljavitev odločitve, ki so posledice sodnikovega vztrajanja na po mnenju pritožbenega sodišča napačnih materialnopravnih stališčih in neupoštevanju napotil pritožbenega sodišča.

Tožnika kot (so)lastnika gospodujočega zemljišča v postopku parcelacije in z njo povezane predhodne ureditve meje služečega zemljišča ne varujeta nobene svoje pravne koristi. Z upravnimi postopki za ureditev meje med parcelami in parcelacijo takšnih parcel namreč služnostna pravica ni okrnjena. V primeru, da bi bila tožnika motena pri izvajanju služnostne pravice ali bi jima bilo njeno izvajanje onemogočeno oziroma, če bi služnostni zavezanec kršil svoje obveznosti, ki jih ima do tožnikov iz sklenjenih civilnopravnih razmerij oziroma na njihovi podlagi izdanih sodnih odločb, gre pri tem za spore iz civilnopravnih razmerij, ki se rešujejo v za to predvidenih postopkih.

Ker za odločanje o prestavitvi trase služnostne poti pristojnost sodišča prve stopnje ni podana, to sodišče o predlogu predlagatelja za prestavitev služnostne poti utemeljeno ni odločalo, temveč je predlagatelja pravilno napotilo na vložitev tožbe v pravdnem postopku. V primeru, če se razdeli služeča nepremičnina, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala (drugi odstavek 225. člena SPZ). Ker po delitvi parcele *465 novo nastala parcela 866 predstavlja zemljišče pod stavbo, parcela 885 pa zemljišče okoli stavbe, se stvarna služnost poti tako izvršuje zgolj na parceli 885.

Sodišče druge stopnje še dodaja, da tako sodna praksa kot teorija, poleg v zakonu izrecno opredeljene tožbe na ugotovitev služnostne pravice, poznata in priznavata tudi tožbo na ugotovitev neobstoja služnosti.

V konkretnem primeru sta udeleženca izkazala, da imata v zemljiški knjigi pri nepremičnini, ki je predmet delitve v tem nepravdnem postopku, z učinkom od 30. 3. 2018 vpisano stvarno pravico - služnost užitka - v svojo korist na solastniških deležih, ki sta v lasti nasprotne udeleženke, pojasnila pa sta tudi, zakaj se pridružujeta interesu nasprotne udeleženke, da prevzame v last tisti del nepremičnine, ki je služil za potrebe cestne baze in ni primeren za kmetijsko dejavnost (v zvezi s tem sta se udeleženca sklicevala na izvajanje svoje dejavnosti in podala več dokaznih predlogov). Že s tem sta udeleženca po oceni pritožbenega sodišča izkazala svoj pravni interes za sodelovanje v postopku delitve nepremičnine. Iz pravil o delitvi solastne stvari je namreč razvidno, da igra ključno vlogo pri izbiri načina te delitve upravičen interes posameznega solastnika za pridobitev določenega dela stvari oziroma za pridobitev celotne stvari (glej drugi in peti odstavek 70. člena SPZ, podobno pred tem prvi in tretji odstavek 122. člena ZNP). Upravičen interes posameznega solastnika lahko med drugim predstavljajo dosedanji (aktualni) način rabe stvari in potrebe solastnikov; uporabo oziroma už

Ker v obravnavanem primeru ni prišlo do delitve služeče nepremičnine, je materialnopravno zmotno sklicevanje na določbo drugega odstavka 225. člena SPZ, ki ureja prenos stvarne služnosti za primer delitve služeče nepremičnine. To pomeni, da je odgovor na vprašanje (ali se v primeru ureditve meje, na podlagi katere se ugotovi, da služnostna pravica poti, prisojena s sodbo sodišča, ne poteka zgolj po eni parceli, temveč tudi po drugi - sosednji parceli, ki pa v sodbi ni zajeta kot služeča nepremičnina, lahko uporabi določilo 225. člena SPZ in na podlagi te določbe prenese učinek sodbe tudi na to drugo parcelo, čeprav lastniki te nepremičnine v prvotni pravdi niso nastopali kot stranke) negativen.

Nepravilnosti, do katere je v obravnavanem zemljiškoknjižnem postopku nedvomno prišlo, v tem postopku ni mogoče več odpraviti in je nasprotnemu udeležencu mogoče pravno varstvo zagotoviti le v pravdnem postopku na podlagi izbrisne tožbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je na pooblastilu, ki ga je pooblaščenka prvega tožnika ob vložitvi revizije predložila sodišču (priloga A12) naveden datum 30. 6. 2008, nato pa poleg njega še dopisan datum 2. 11. 2010. Iz navedenega izhaja, da pooblastilo, ki ga je predložila pooblaščenka prvega tožnika za vložitev revizije ni novo, pač pa je na staro (podpisano) pooblastilo dopisan novejši datum. Na ta način „pomlajeno“ pooblastilo standardu novega pooblastila ne ustreza. Z vidika pravic na nepremičninah je postopek delitve parcele preprost. V tem primeru se na novo nastale parcele preslika celotno stanje vpisov glede pravic in pravnih dejstev, vpisanih v zemljiško knjigo na stari parceli.

Dejstvo, da je po sklenitvi sodne poravnave prišlo do razdelitve nepremičnine v zemljiškem katastru na dve parceli, samo po sebi še ne pomeni, da sodna odločba (oziroma sodna poravnava), s katero je bila na prej enotni parceli ustanovljena služnost, ne more biti podlaga vpisu. Drugi odstavek 225. člena Stvarnopravnega zakonika določa, da ostane, če se služeča nepremičnina razdeli, stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala. Predlagateljica v predlogu ni navedla ničesar o tem, kje, glede na razdelitev parcele, poteka pot (predlagala je vpis pri obeh nepremičninah), nasprotni udeleženec pa v ugovoru trdi, da se na novo nastali parc. št. 611/8 služnost gotovo ne izvršuje. Dejstvo, kje se je služnost izvrševala, se je torej v tej zadevi izkazalo za sporno. V taki procesni situaciji je potrebno šteti, da predlagateljica ni izkazala identitete med nepremičninami v predlogu in nepremičnino v listini, ki je podlaga za vpis.

Tožnik zahteva ugotovitev, kje danes v naravi poteka s kupno pogodbo ustanovljena služnostna pot. Gre za dejstvo, ki ga tožnik lahko zatrjuje, ne more pa le to biti predmet ugotovitvenega zahtevka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se v primeru ureditve meje, na podlagi katere se ugotovi, da služnostna pravica poti, prisojena s sodbo sodišča, ne poteka zgolj po eni parceli, temveč tudi po drugi - sosednji parceli, ki pa v sodbi ni zajeta kot služeča nepremičnina, lahko uporabi določilo 225. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in na podlagi te določbe prenese učinek sodbe tudi na to drugo parcelo, čeprav lastniki te nepremičnine v prvotni pravdi niso nastopali kot stranke.