VSL sodba PRp 853/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Grosupljem je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevama za sodno varstvo zagovornikov pravne in odgovorne osebe ter spremenilo plačilna naloga prekrškovnega organa Policijske postaje Grosuplje in postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe zaradi prekrška po tretjem oziroma četrtem odstavku 146. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo prekrškovni organ.

3Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba prekrškovnega organa pravočasna in tudi dovoljena, saj je bil postopek pri sodišču prve stopnje ustavljen, poleg tega pa uveljavlja pritožnik glede na vsebino pritožbo dovoljen pritožbeni razlog.

4Prekrškovni organ navaja, da prvostopenjsko sodišče ni v celoti in pravilno ugotovilo dejanskega stanja prekrška iz tretjega in četrtega odstavka 146. člena ZTuj-2. Sodišče je namreč v obrazložitvi navedlo, da so policisti postopali po 57. členu ZP-1, ker naj bi prekršek neposredno zaznali, vendar po prepričanju sodišča policista prekrška nista v celoti zaznala neposredno, kar naj bi bilo razvidno iz spisa. Sodišče tudi ugotavlja, da plačilna naloga nimata vseh predpisanih sestavin, ni pa skladno s 119. členom ZP-1 zaslišalo prič policistov, ki sta prekršek zaznala in bi tako pripomogla k razjasnitvi dvomov in nejasnosti. Prekrškovni organ se zato ne strinja z ustavitvijo postopka o prekršku. Policista sta na kraju (v pekarni) opravila postopek z odgovorno osebo A.A., kjer mu je bil predstavljen prekršek, zato ne drži navedba v zahtevi za sodno varstvo, da mu ni bila dana možnost, da se o prekršku izjasni. Plačilna naloga sta bila pravni in odgovorni osebi vročena po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) naknadno zaradi dejstva, da je bil tujec B.B. priveden na policijsko postajo zaradi dokončanja postopka in plačilnega naloga ni bilo mogoče vročiti na kraju (peti odstavek 57. člena ZP-1). Storilec navaja, da je imel tujca samo na obisku in mu je razkazal pekarno, zato je bil zaradi spoštovanja higiensko živilskih standardov oblečen v belo haljo in predpasnik, vendar je bil s strani policistov nedvoumno zaloten pri peki kruha. Ker tujec ni imel dovoljenja za prebivanje z namenom dela ali zaposlitve in je tudi v postopku zatrdil, da opravlja dela za A.A., sta s tem pravna in odgovorna oseba storili prekršek, ki se jima očita. Plačilna naloga sta bila poslana s spremnim dopisom, kjer je bil na kratko opisan dejanski stan prekrška. Zaradi neposredne zaznave prekrška je bil zato postopek voden na podlagi 57. člena ZP-1 in izdan ustrezen plačilni nalog z vsemi sestavinami. V opisu dejanja res ni navedeno, da je bila na kraju prekrška tudi odgovorna oseba, vendar bi po mnenju predlagatelja zaslišanje policistov in odgovorne osebe pravne osebe odpravilo vsakršen dvom glede storitve prekrška. Gre za hujši prekršek s področja tujske zakonodaje, sodišče bi zato moralo storiti vse potrebno, da se takšne kršitelje ustrezno kaznuje, saj načrtno ignorirajo pozitivno zakonodajo. Sodišče se je sklicevalo zgolj na domnevo nedolžnosti, ki je v korist obdolženca, na zagotavljanje pravic drugim udeležencem cestnega prometa pa se ni sklicevalo oziroma jih ni varovalo. Predlagatelj zato predlaga zaslišanje prič policistov in odgovorne osebe, da se ugotovi dejansko stanje prekrška.

5Pritožba je bila vročena storilcem in zagovornikom, ki nanjo niso podali odgovora.

6Višje sodišče je po pregledu zadeve po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 in v smeri pritožbenih navedb ugotovilo, da pritožba prekrškovnega organa ni utemeljena in da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

7Prvostopenjsko sodišče je ustavilo postopek o prekršku zoper storilca pravno in odgovorno osebo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker je ob preizkusu plačilnih nalogov v okviru vloženih zahtev za sodno varstvo in po uradni dolžnosti ugotovilo, da dejanji, opisani v kratkem opisu dejanskega stanja, nista prekršek. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako tudi izhaja, da bi moral prekrškovni organ v obravnavnem primeru postopati po določilih 57.a člena ZP-1 in izdati poseben plačilni nalog, prekrškovni organ pa je postopal po 57. členu ZP-1.

8Višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da bi moral prekrškovni organ v obravnavanem primeru postopati po določilih 57.a člena ZP-1, veljavnih v času odločanja, ki urejajo posebne primere plačilnega naloga. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1D; Ur. l. RS, št. 115/2006, ki velja že od 25. 11. 2006) je bil dodan nov 57.a člen ZP-1, ki je urejal postopek izdaje posebnih primerov plačilnega naloga za kršitve zakonov o varstvu javnega reda in miru, o varnosti cestnega prometa, o tujcih ali o nadzoru državne meje ter predpisov o javnih zbiranjih. Določila 57.a člena ZP-1 so bila nato spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1E; Ur. l. RS, št. 17/2008, ki velja od 5. 3. 2008) in z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G; Ur. l. RS, št. 9/2011, ki velja od 13. 3. 2011). Na podlagi prvega odstavka določila 57.a člena ZP-1, veljavnega v času odločanja prekrškovnega organa v obravnavanem primeru, se za kršitve s področja javnega reda in miru, varnosti cestnega prometa, vstopa in zapustitve države ter bivanja in prebivanja tujcev izda in vroči kršitelju plačilni nalog takoj na kraju prekrška tudi, če niso podani pogoji za izdajo plačilnega naloga iz prvega odstavka 57. člena tega zakona, ampak pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek ugotovi na podlagi zbranih obvestil in dokazov; za plačilni nalog iz tega člena se uporabljajo določbe 57. člena tega zakona, kolikor v tem členu ni določeno drugače. Na podlagi drugega odstavka 57.a člena ZP-1 pa vsebuje plačilni nalog iz prejšnjega odstavka tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov. Navedeno pa pomeni, da mora plačilni nalog, ki ga izda pooblaščena urada oseba zaradi kršitve vstopa in zapustitve države ter bivanja in prebivanja tujcev vsebovati poleg sestavin, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 vsebovati plačilni nalog, ki velja kot pisna odločba o prekršku (med drugim kraj in čas storitve prekrška), tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov. V primeru izdaje posebnih primerov plačilnega naloga na podlagi 57.a člena ZP-1 pa mora prekrškovni organ postopati po petem odstavku 57.a člena ZP-1, na podlagi katerega se, če je prekrškovni organ izdal in vročil kršitelju plačilni nalog iz prvega odstavka tega člena potem, ko mu je na kraju prekrška omogočil, da se neposredno po storjenem prekršku osebno izjavi o prekršku (55. člen), v plačilnem nalogu navesti izjavo kršitelja o dejanju; zoper tak plačilni nalog pa kršitelj nima pravice do ugovora, dovoljena pa je zahteva za sodno varstvo. Prekrškovni organ bi moral v obravnavanem primeru, ko je obravnaval kršitev vstopa in zapustitve države ter bivanja in prebivanja tujca (prekrške po 146. členu ZTuj-2) postopati po 57.a in ne po 57. členu ZP-1. Po mnenju višjega sodišča namreč prekrškovni organ pri odločanju o prekršku po hitrem postopku nima diskrecije glede izbire oblike odločitve in mora v primeru kršitev s področij navedenih v prvem odstavku 57.a člana ZP-1 postopati po določilih tega člena. Pritrditi pa je prvostopenjskemu sodišču, da v plačilnih nalogih izdanih pravni in odgovorni osebi ni navedene izjave storilk o dejanju. Na podlagi določil ZP-1 mora sicer navedeno kršitev odpraviti sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo in storilcu dati možnost, da se izjavi o prekršku, vendar ne v obravnavani situaciji, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izrek plačilnih nalogov ne vsebuje navedbe znakov prekrška, kot bo navedeno v nadaljevanju.

9Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zajema kratek opis dejanskega stanja zgolj abstraktni opis prekrška iz tretjega in četrtega odstavka 146. člena ZTuj-2 in ne konkretizacije dejanskega stanja storilcema očitanega prekrška. Kot je že navedeno, mora plačilni nalog iz prvega odstavka 57.a člena ZP-1 poleg sestavin, ki jih vsebuje plačilni nalog iz 57. člena (in ki so določene v drugem odstavku 57. člena ZP-1), vsebovati tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, saj le tak opis omogoča storilcu, da se brani pred očitki prekrškovnega organa. Povedano drugače, korelacija pravilnemu opisu prekrška je storilčeva pravica do obrambe oziroma do poštenega postopka o prekršku (29. člen Ustave) kot tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Prekrškovni organ pa je v kratkem opisu plačilnega naloga izdanega pravni osebi zgolj navedel „tujca pripeljal, delal na črno, omogočil bivanje“, v kratkem opisu plačilnega naloga izdanega odgovorni osebi pravne osebe pa „tujca pripeljal, omogočil bivanje - B. (pekarna)“. Konkretizacija dejanskega stanja storilcema očitanega prekrška pa tudi ni navedena v spremnem dopisu, s katerim je prekrškovni organ storilcema poslal plačilna naloga, saj je v njem zgolj navedeno, da sta storilca tujcu B.B. omogočila in pomagala, da je vstopil v Republiko Slovenijo, prav tako sta mu omogočila nezakonito bivanje, kršitev pa je bila ugotovljena z osebno zaznavo policistov M.H. in A.B. s Policijske postaje Grosuplje. Pravni osebi in odgovorni osebi se očita storitev prekrška po tretjem oziroma četrtem odstavku 146. člena ZTuj-2 v zvezi s prvim odstavkom 146. člena ZTuj-2, na podlagi katerega se kaznuje za prekršek posameznik, ki omogoči ali pomaga tujcu, da vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju Republike Slovenije v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom 15. člena tega zakona. Že navedeni kratki opisi obeh plačilnih nalogov pa ne predstavljajo konkretizacije navedenih prekrškov. Ne vsebujejo niti zahtev iz drugega odstavka 57. člena ZP-1 (zahteve glede kraja in časa) niti zahtev iz drugega odstavka 57.a člena ZP-1 (kratek opis dejanjskega stanja z navedbo dokazov), ker ni navedbe kdaj, kje in na kakšen način sta pravna in odgovorna oseba B.B.-ju omogočila vstop v Republiko Slovenijo ter kdaj, kje (na katerem naslovu) in na kakšen način sta mu omogočila nezakonito prebivanje. V plačilnih nalogih v rubriki „kratek opis prekrška ter navedba dokazov“ naveden zapis „tujca pripeljal, delal na črno, omogočil bivanje (Pekarna), H. - B.“ take konkretizacije storilcema očitanih prekrškov ne predstavlja (temveč bi lahko predstavljal le konkretizacijo kršitve Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev). Pritrditi je tudi navedbam sodišča prve stopnje, da iz spisa ne izhaja, da bi prekrškovni organ kršiteljema (odgovorni osebi in zastopniku pravne osebe) na kraju prekrška omogočil, da se neposredno po storjenem prekršku osebno izjavita o prekršku, saj prekrškovni organ v plačilni nalog ni navedel kratke izjave kršitelja o dejanju, kar bi moral storiti skladno s petim odstavkom 57.a člena ZP-1. Glede navedb prekrškovnega organa, da je bila kršitev ugotovljena z osebno zaznavo policistov, pa je že Vrhovno sodišče zapisalo (sodba IV Ips 58/2010 z dne 20. 4. 2010), da gre za osebno zaznavo takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse take prekrške zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Policista tako v obravnavanem primeru storilcema očitanih prekrškov (da sta tujcu B.B. omogočila in pomagala, da je vstopil v Republiko Slovenijo v nasprotju s prvim ali drugim dostavkom 15. člena ZTuj-2, ter da sta mu omogočila nezakonito prebivanje) nista zaznala neposredno s svojimi čutili in nista bila navzoča ob storitvi prekrška; policista sta osebno zaznala kvečjemu prekršek po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ob preizkusu odločbe o prekršku po uradni dolžnosti na podlagi 62.a člena ZP-1 in v okviru presoje zahtev za sodno varstvo ugotovilo, da storilcema očitano dejanje ni prekršek (na to kršitev mora paziti sodišče tudi po uradni dolžnosti), so neupoštevne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče dopolniti dokazni postopek. Opisa dejanskega stanja prekrška namreč ni mogoče dopolnjevati z ugotavljanjem novih dejstev v postopku z zahtevo za sodno varstvo, ker se na podlagi dvanajstega odstavka 65. člena ZP-1 odločba o prekršku ne sme spremeniti v škodo storilca. Prvostopenjsko sodišče pa se ni sklicevalo zgolj na domnevo nedolžnosti, kot uveljavlja prekrškovni organ v pritožbi, ker je postopek ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, to je iz razloga, ker dejanje ni prekršek. Poleg tega so nerazumljive pritožbene navedbe, da se sodišče ni sklicevalo oziroma ni varovalo pravic drugim udeležencem cestnega prometa, saj gre v obravnavanem primeru za kršitve po ZTuj-2 in ne za kršitve zoper varnosti cestnega prometa.

10Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.