146. člen ZTuj-2

Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna. V konkretnem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da sta obtožena tujce prevažala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Izbiro in odmero kazenske sankcije so narekovale tako osebne okoliščine obtoženih kot okoliščine samega dejanja, sodišče pa je pri odmeri kazni upoštevalo tudi omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Izrek takšne omiljene kazni je na predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo že samo tožilstvo, sodišče pa v tem primeru glede na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP ne more iz

Storilec je pomagal tujcem, da so nezakonito vstopili v Slovenijo in sicer jih je prevzel na A., nameraval pa jih je peljati v B. S tem je nedvomno ravnal v nasprotju z določbo 15. člena ZTuj-2, vendar njegovo ravnanje v prvem odstavku 146. člena Ztuj-2 ni določeno kot prekršek, saj tujcem ni omogočil prebivanja v Sloveniji.

Ker se storilcu prekršek očita, da ga je storil kot samostojni podjetnik pri opravljanju dejavnosti, je potrebno upoštevati tudi določbo 13. člena ZP-1, skladno s katero je samostojni podjetnik lahko odgovoren za prekršek samo, če je v predpisu o prekršku tako določeno. V določbah 146. člena ZTuj-2 in 49. člena ZPPreb-1 ni določeno, da bi za prekršek lahko odgovarjal tudi samostojni podjetnik v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Zgolj dejstvo, da A. A., ko je podajal svojo izjavo pooblaščeni uradni osebi mobilnega oddelka Finančnega urada Kranj, domnevno ni bila zagotovljena pravica do uporabe jezika, ki ga razume, ne pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati zapisnika o njegovi izjavi, temveč bi lahko v dokaznem postopku navedenega zaslišalo kot pričo s pomočjo tolmača in bi se na ta način lahko prepričalo o procesni veljavnosti njegove izjave. Vendar pa napačni razlogi za ustavitev postopka ne pomenijo take bistvene kršitve po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ki bi vplivala na zakonitost sodbe o ustavitvi postopka.

Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je šlo za odplačno ravnanje obtoženca oz. da bi obtoženec za uspešno opravljen prebeg preko slovensko-hrvaške meje prejel del plačila, samo o prekršku nikakor ni moč govoriti, tako, kakor to zmotno meni pritožnik. Naslovno višje sodišče je v kar nekaj svojih odločbah že zapisalo, da je potrebno kazni v posameznih zadevah izrekati od primera do primera posebej in da število beguncev ne more biti edino merilo, ki bi bilo pri tem odločilno.

Prekrškovni organ pri odločanju v hitrem postopku nima diskrecije glede vrste plačilnega naloga. Storilcu so le z opisom dejanskega stanja omogočene pravice do obrambe oziroma do poštenega sojenja in do pravnega sredstva.