VSRS Sodba I Ips 59109/2010-171

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se odloči, da se bo izrečena zaporna kazen izvršila tako, da bo obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, v preostalem delu pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 59109/2010 z dne 23. 1. 2013 obsojenega A. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojeni je na predobravnavnem naroku krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznal in je sodišče njegovo priznanje sprejelo. Sodišče je skladno s predlogom okrožne državne tožilke za primer priznanja krivde obsojencu izreklo kazen tri leta zapora in nadalje navedlo, da se bo izrečena zaporna kazen izvršila tako, da bo obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej delal ali se izobraževal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, natančnejše pogoje izvrševanja pa bo določil Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, Odprti oddelek Rogoza. Obsojencu je bila izrečena tudi stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila kategorije „B“ za čas trajanja enega leta od dne pravnomočnosti sodbe. Sodišče je nadalje odločilo, da se čas, prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni, oprostilo pa ga je tudi plačila stroškov kazenskega postopka. Sodba je postala pravnomočna dne 15. 3. 2013.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP in zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da navedeni kršitvi ugotovi, saj je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obsojenčevo škodo.

3Obsojeni A. K. je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenil kot neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev. Poudaril je, da je kot poklicni voznik tovornega vozila zaposlen za nedoločen čas, kot je povedal že v okviru zagovora na naroku za izrek kazenske sankcije, ter priložil dokazila o zaposlitvi skupaj z odločbo z dne 13. 6. 2013 o pogojih izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna, izdano s strani direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor.

B-I.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Utemeljuje jo z navedbami, da je sodišče prekršilo svojo pravico iz tretjega odstavka 86. člena KZ-1, saj v odločbi o kazenski sankciji, ob odločitvi za alternativni način prestajanja kazni zapora, ni določno navedlo, katera je tista obveznost, ki jo mora obsojenec izpolnjevati. Po mnenju vložnika je sodišče prve stopnje s tem svojo funkcijo odločanja o načinu izvršitve kazni zapora prepustilo direktorju zavoda, ki pa nima pravice do izbire načina izvršitve kazni zapora, temveč je pooblaščen le za določitev natančnejših pogojev izvrševanja kazni.

5Vrhovni državni tožilec nadalje z navajanjem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da bi moralo sodišče pred odločitvijo o načinu izvršitve kazni ugotavljati in preveriti, ali obsojeni izpolnjuje oba pogoja, ki ju 12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) določa za dopustitev izvrševanja kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. V obrazložitvi je sodišče le navedlo olajševalne okoliščine, ni pa napravilo dokaznega zaključka, zakaj je obsojeni osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takšnega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil. Sodišče tudi ni preverjalo, ali je obsojeni zaposlen, temveč mu je verjelo, ko je to povedal v okviru svojega zagovora. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je obrazložitev preveč splošna in iz nje ni razvidno, katere konkretne okoliščine so bile odločilne za oceno, da je namen kaznovanja mogoče doseči tudi z zaporom ob koncu tedna.

B-II.

6Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je bil zapor ob koncu tedna (t. i. „vikend zapor“) kot eden od načinov izvrševanja kazni zapora pred uveljavitvijo novele KZ-1B urejen le v ZIKS-1. Novela je temeljne določbe o tem alternativnem načinu izvrševanja kazni zapora uvedla tudi v KZ-1 in s tem na enem mestu, v 86. členu KZ-1, uredila vse možne načine izvrševanja zaporne kazni. Tretji odstavek 86. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej (i) dela ali (ii) se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, pri čemer natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Navedena zakonska določba se sklicuje na ZIKS-1, ki v prvem odstavku 12. člena določa okoliščine, odločilne za dopustitev izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Iz omenjene določbe izhaja, da lahko sodišče dopusti takšen način izvrševanja kazni zapora samo obsojencu, ki je (i) osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, in (ii) ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, samozaposlen ali opravlja samostojno kmetijsko dejavnost, ali pa ima status dijaka oziroma študenta in redno izpolnjuje svoje obveznosti. Sodišče lahko o alternativnem načinu izvršitve zaporne kazni odloči že v sodbi (tretji odstavek 359. člena ZKP) ali s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (129. a člen ZKP).

7Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP. Navedena kršitev je podana v primeru, če je z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prekoračitev je podana, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna, ali pa ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.

8Kot je razvidno iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe, je sodišče v odločbi o kazenski sankciji med drugim navedlo, da se bo izrečena kazen tri leta zapora na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izvršila tako, da bo obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej delal ali se izobraževal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, natančnejše pogoje izvrševanja pa bo določil Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, Odprti oddelek Rogoza. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v odločbi o kazni navedlo, da bo obsojenec med prestajanjem kazni še naprej delal ali se izobraževal, zgolj navedlo obe alternativni možnosti, ki ju dopušča zakon. V izrek sodbe je dobesedno vneslo (prepisalo) zakonsko določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1, to je, da bo obsojeni „med prestajanjem kazni še naprej delal ali se izobraževal“. Na ta način sodišče ni odločilo, na katerega od teh dveh možnih alternativnih načinov bo obsojenec izpolnjeval svojo obveznost oziroma ni opravilo izbire med obema možnostma.

9Iz tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izhaja, da je direktor zavoda pristojen za določitev natančnejših pogojev izvrševanja zapora ob koncu tedna, kar je razvidno tudi iz četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1. Direktor zavoda pa ni pristojen za izbiro, ali bo obsojenec še naprej delal ali se bo izobraževal. Kadar namreč sodišče že s sodbo odloči o alternativnem načinu prestajanja kazni, je na podlagi tretjega odstavka 359. člena ZKP del izreka tudi odločitev, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dnevih prebiva doma, da se kazen zapora nadomesti s hišnim zaporom ali da se kazen zapora oziroma denarna kazen nadomesti z delom v splošno korist. Sodišče je tako edino pristojno, da v primeru, ko se odloči za alternativni način prestajanja kazni zapora v obliki zapora ob koncu tedna, tudi izbere oziroma odloči, na katerega od dveh v zakonu predpisanih načinov bo obsojenec izvrševal svojo obveznost, torej ali bo med tednom (i) delal ali se bo (ii) izobraževal. To odločitev mora sodišče navesti v odločbi o kazni, ki je del izreka obsodilne sodbe (359. člen ZKP). Direktor zavoda šele nato na podlagi četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1 najkasneje en mesec po prejemu pravnomočne odločbe in po predhodnem posvetovanju z obsojencem in njegovim delodajalcem (oziroma izvajalcem izobraževanja) določi natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna.

10Vrhovno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi prekršilo svojo pravico iz tretjega odstavka 86. člena KZ-1, ko v odločbi o kazni ni določilo obsojenčeve obveznosti na način, da bi bila ta izvršljiva, zato je podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 86. člena KZ-1. Ni pa mogoče pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je ugotovljena kršitev v korist obsojencu oziroma da je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu vložena v obsojenčevo škodo. Sodišče je s tem, ko v izreku ni določilo obsojenčeve obveznosti, ravnalo obsojencu v škodo, saj bi se morala v primeru, da alternativni način izvrševanja kazni ni določen (izrečen), izvršiti izrečena kazen zapora. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in odločilo, da se bo izrečena zaporna kazen izvršila tako, da bo obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

11Vrhovni državni tožilec nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da se sodišče ni opredelilo do objektivnih in subjektivnih okoliščin na strani obsojenca, ki so odločilne za dopustitev izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

12Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je dejstvih, ki so pomembna za uporabo določb materialnega in procesnega prava. Odločilna so vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi – deseti odstavek 364. člena ZKP). Sodišče mora tako navesti in obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, torej tudi dejstva, ki so odločilna za izrek določene kazenske sankcije (kazni) oziroma načina izvrševanja kazni.

13Vložniku je potrebno pritrditi, da mora odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi I Ips 130/2009, v kateri tudi pravi, da mora biti sodna odločba obrazložena na način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Obrazložitev odločbe je bistveni del poštenega postopka in ta zahteva med drugim izhaja tudi iz določb 22. in 25. člena Ustave RS. Vendar pa stališču vložnika, da v obravnavani zadevi izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni mogoče pritrditi. V izpodbijani sodbi je sodišče obrazložilo, katere olajševalne in obteževalne okoliščine so bile odločilne pri odmeri kazni zapora. Kot olajševalne okoliščine je izpostavilo obsojenčevo popolno in jasno priznanje, njegovo preteklo zgledno življenje, obžalovanje za storjeno kaznivo dejanje, sočustvovanje s svojci umrle oškodovanke in pripravljenost finančne pomoči ter ob upoštevanju teh okoliščin tudi ugotovilo, da je obsojenec osebnostno urejen. Pri obrazložitvi odločitve o načinu izvršitve izrečene kazni z zaporom ob koncu tedna pa je sodišče izrecno navedlo, da se je za zapor ob koncu tedna odločilo prav „iz razloga že obrazloženih ugotovljenih olajševalnih okoliščin“. Pri tem je, kot že povedano, sprejelo ugotovitev, da je obsojenec toliko osebnostno urejen kot to zahteva prvi odstavek 12. člena ZIKS-1. Olajševalne okoliščine, ki jih sodišče ugotovi in upošteva pri odmeri kazni (kot npr. osebnostna urejenost obsojenca), se lahko prekrivajo z okoliščinami, ki so pogoj za izrek nadomestne izvršitve kazni zapora. Kadar so določene okoliščine že ugotovljene, jih sodišču ni potrebno ponovno navajati, temveč se lahko nanje sklicuje, kot je storilo sodišče v obravnavani zadevi.

14Sodišče v obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji res ni navedlo, da je obsojenec zaposlen, vendar pa je to ugotovilo in navedlo v njegovih osebnih podatkih. To je ponovilo tudi v obrazložitvi odločbe o stroških, kjer je navedlo, da je obsojenec opravil prekvalifikacijo in da je zaposlen. Tretji odstavek 86. člena KZ-1 določa, da se lahko sodišče za način izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna odloči takrat, ko izreče kazen zapora do treh let. Izbiro takšne kazni in njen način izvršitve mora sodišče na podlagi osmega odstavka 364. člena ZKP obrazložiti v skladu s pravili o odmeri kazni iz 49. člena KZ-1 (lahko tudi z uporabo 50. in 51. člena KZ-1). To je v obravnavani zadevi sodišče storilo. Obrazložilo je tudi obstoj pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 glede osebnostne urejenosti. Pogoj, da je obsojenec zaposlen ali da se izobražuje, pa je potrebno po naravi stvari le ugotoviti. Okoliščina, da je obsojenec zaposlen, ne zahteva posebne obrazložitve oziroma vrednotenja ali tehtanja, kot sicer to velja za okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Zato ni nujno, da je takšna ugotovitev v obrazložitvi sodbe, lahko je tudi v podatkih, ki jih sodišče ugotovi v skladu z določbami prvega odstavka 227. člena ZKP. V skladu s to določbo sodišče ugotovi vrsto podatkov, od katerih so nekateri namenjeni za identifikacijo obdolženca, drugi pa za nadaljnji potek postopka, pri obsodilni sodbi tudi za izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. V obravnavani zadevi sodba vsebuje tako razloge o ugotovljeni obsojenčevi osebnostni urejenosti kot tudi ugotovitev, da je zaposlen, zato je Vrhovno sodišče zaključilo, da v zahtevi uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona, zato je zahtevi v tem delu ugodilo, v preostalem delu pa je zahtevo v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.