VSRS Sodba IV Ips 97/2013

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

A.

1

Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj

je z odločbo 2240-555006106683/2010 z dne 15. 1. 2011 samostojnega podjetnika posameznika I. S. spoznal za odgovornega prekrška po b) točki devetega odstavka 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel globo v znesku 900,00 EUR.

Okrajno sodišče v

Kranju je s sodbo ZSV 15/2011 z dne 6. 5. 2013 storilčevo zahtevo za sodno varstvo

zavrnilo kot neutemeljeno. Prekrškovni organ in sodišče sta storilcu prekrška naložila plačilo sodne takse.

2

Zoper pravnomočno odločbo o prekršku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve,

zaradi kršitve 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da je glede na čas storitve prekrška potrebno odgovornost storilca presojati po takrat veljavnem ZP-1, ki je za storilca prekrška milejši, torej brez upoštevanja novele ZP-1G, ki ne napotuje več na uporabo Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), temveč je samostojni podjetnik odgovoren za prekršek že, če ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec

izvrši v njegovem imenu, na njegov račun, v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi, pod pogojem, da sankcioniranje samostojnega podjetnika za prekršek določa predpis o prekršku. V obravnavanem primeru v opisu prekrška v izreku odločbe prekrškovnega organa niso konkretizirani zakonski znaki v zvezi z opustitvijo dolžnega nadzorstva s strani kršitelja, zato dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, nima zakonskih znakov storilcu očitanega prekrška. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 19. 8. 2013 vročena storilcu prekrška, ki je v odgovoru (Vrhovno sodišče je odgovor prejelo dne 22. 8. 2013) navedel, da se z vloženo zahtevo v celoti strinja.

B.

4

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obravnavani prekršek storjen 27. 10. 2010. Prekrškovni organ je storilcu prekrška dne 15. 1. 2011 izdal odločbo o prekršku, zoper katero je dne 31. 1. 2011 vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kranju z izpodbijano sodbo zavrnilo dne 6. 5. 2013.

5V obravnavanem primeru se je še pred odločitvijo sodišča o storilčevi zahtevi za sodno varstvo dne 13. 3. 2011 začela uporabljati novela ZP-1G, ki v 14. a členu v zvezi s 14. členom na novo ureja odgovornost samostojnega podjetnika posameznika in uvaja neke vrste objektivizirano odgovornost samostojnega podjetnika za prekršek, če ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec izvrši

v njegovem imenu, na njegov račun, v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi, razen če samostojni podjetnik posameznik dokaže obstoj enega izmed ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1G. Takšna ureditev je za storilca prekrška - samostojnega podjetnika posameznika strožja od prej veljavne ureditve, ki je napotovala na uporabo določb ZOPOKD.

6

Za uporabo materialnega prava je ključen čas izvršitve prekrška (posledica načela zakonitosti), zato mora sodišče uporabiti tiste materialne določbe, ki so

veljale v času storitve prekrška. V drugem odstavku 2. člena ZP-1 pa je določena pomembna izjema od tega pravila, na podlagi katerega sodišče uporabi novejši materialnopravni predpis, če je za storilca milejši. V obravnavanem primeru je potrebno pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je potrebno

obravnavani prekršek presojati po določbah ZP-1, ki so veljale v času njegove storitve, ker kasnejša sprememba ZP-1G za storilca prekrška ni milejša.

7

ZP-1 v 2. členu določa, da nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila

predpisana sankcija za prekršek. Skladno z navedenim mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek - kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historičen in dokazljiv dogodek.

8

Odgovornost samostojnega podjetnika posameznika za prekršek, ki ga je neposredno izvršila druga fizična oseba, je opredeljena v 14. členu ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb ZOPOKD. Ob smiselni uporabi določbe 4. člena ZOPOKD je samostojni podjetnik posameznik odgovoren za prekršek, če je storilec prekršek storil v imenu, na račun ali v korist samostojnega podjetnika posameznika. Poleg enega izmed navedenih formalnih pogojev mora biti izpolnjen tudi vsaj en materialni pogoj, in sicer: a) prekršek pomeni izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve samostojnega podjetnika oziroma njegovih vodstvenih ali nadzornih organov, če ti obstajajo, b) samostojni

podjetnik oziroma njegovi vodstveni ali nadzorni organi so vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil prekršek, c) samostojni podjetnik je iz prekrška pridobil protipravno premoženjsko korist ali predmete, nastale s prekrškom ali d) samostojni podjetnik oziroma njegovi vodstveni ali nadzorni organi so opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja svojih delavcev. Iz navedenega izhaja, da samostojni podjetnik posameznik za prekršek, ki ga je storil njegov zaposleni, ni odgovoren objektivno, pač pa njegova odgovornost

temelji bodisi na njegovem prispevku oziroma prispevku njegovih organov k storjenemu prekršku bodisi na pridobitvi premoženjske koristi ali predmetov, ki

izvirajo iz prekrška. Za presojo odgovornosti podjetnika posameznika tako ni

relevantno zgolj konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost samostojnega podjetnika.

Zato morajo biti tudi te okoliščine v odločbi o prekršku v zadostni meri konkretizirane.

9

V obravnavanem primeru se samostojnemu podjetniku posamezniku očita odgovornost za prekršek na temelju opustitve dolžnega nadzorstva nad zaposlenim voznikom, s tem, da je imel dne 27. 10. 2010 v javnem cestnem prometu tovorno vozilo, ki ga je za njegove potrebe vozil voznik I. L. Po opravljenem tehtanju tovornega vozila je bilo ugotovljeno, da znaša njegova skupna masa s tovorom 35.000 kg, dovoljena skupna masa za štiriosno vozilo, ki je določena s Pravilnikom o merah in masah vozil v cestnem prometu, pa znaša 31.000 kg, kar

pomeni, da je skupna masa presegala dovoljeno za 12.9 % oziroma 4.000 kg. Vrhovno sodišče pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da iz izreka odločbe o prekršku ne izhajajo konkretne okoliščine v zvezi z odgovornostjo storilca prekrška glede ravnanja druge osebe, to je voznika tovornega vozila, ki je vozil preobremenjeno vozilo, ter utemeljitev, katero dolžno nadzorstvo je samostojni

podjetnik posameznik opustil, da je to vplivalo na ravnanje voznika. V izreku odločbe o prekršku bi morala biti kršitev dolžnostnega ravnanja konkretizirana na primer z navedbami (seveda, če bi bile te okoliščine v postopku o prekršku ugotovljene), da samostojni podjetnik ni seznanil delavca z veljavnimi predpisi, ki določajo osno obremenitev, ni zagotovil sistema in organizacije obnavljanja znanja, ni v zadostni meri preveril teže tovornih vozil, zaposlenim ni zagotovil ustreznih sredstev za tehtanje tovora in podobno. V izreku odločbe o prekršku ni navedena nobena takšna opustitev samostojnega podjetnika, ki bi pomenila

konkretizacijo opustitve dolžnega nadzorstva. Samo dejstvo, da je do očitanega prekrška prišlo, pa za ugotovitev odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika ne zadošča oziroma nedopustno uvaja njegovo objektivno odgovornost za storjeni prekršek.

10Iz obrazložitve odločbe o prekršku (deveti odstavek na 5. strani) sicer izhaja, da je storilec prekrška poslal na pot voznika I. L., ki mu je bil pri svojem delu podrejen, storilec prekrška pa je kot odgovorna oseba storil premalo ali celo nič, da do kršitve ne bi prišlo. Prekrškovni organ je v razlogih odločbe še navedel, da storilec prekrška delavca ni nadziral dovolj dosledno,

niti ni nadziral, da se tovor prevaža v skladu z zakonom, vendar pa pomanjkljivosti v izreku odločbe o prekršku ni mogoče sanirati z njenimi razlogi. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat zavzelo stališče, da mora biti v izreku odločbe o prekršku (in ne le v obrazložitvi) navedeno, katerih dejanj, ki jih je odgovorna oseba (oziroma v obravnavanem primeru samostojni podjetnik posameznik) dolžna izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, ni opravila(1).

11

Ob ugotovitvi, da v opisu dejanja v izreku odločbe o prekršku ni konkretizirana opustitev dolžnega nadzorstva samostojnega podjetnika posameznika, Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, nima znakov prekrška, ki bi ga bilo mogoče očitati samostojnemu podjetniku posamezniku, zato je podana kršitev po 1. točki 156. člena ZP-1.

C.

12

Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek zoper samostojnega podjetnika posameznika zaradi prekrška po b) točki devetega odstavka 70. člena ZVCP-1 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

13Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti

odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).

----

Op. št. (1):

Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 177/2010 z dne 2. 12.

2010, IV Ips 81/2011 z dne 20. 12. 2011, IV Ips 11/2012 z dne 21. 2. 2012, IV Ips 84/2012 z dne 13. 9. 2012 in druge.