VSL sklep I Cp 2454/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo F.P. napotilo na pot pravde zoper dedinje V. M., M. Mc. in M. Š. na ugotovitev, da je izročilna pogodba z dne 6.4.1990 v celoti odplačen pravni posel.

2Na pravdo napotena dedinja se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče razveljavi prvostopenjski sklep in zadevo vrne v novo odločanje. Sodišče se ni opredelilo, kakšno vlogo naj bi imel F.P., ki ni dedič po pokojni, s pogodbo pa je dobil ½ nepremičnine. V 117. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je izročilna pogodba obravnavana kot odplačni pravni posel, ne kot dedna pogodba. Tudi 557. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nima dedno pravnih določb. Ker gre za pogodbo o odplačni odtujitvi premoženja, je močnejša pravica pritožnice. Tisti, ki obligacijskemu pravnemu poslu oporeka obligacijsko veljavnost, mora dokazati, da gre za darilo. S strani dedinj zatrjevana pravica do nujnega deleža, ki naj bi vključeval tudi domnevno darilo, je slabša pravica od pravice pritožnice, ki jo izkazuje z veljavno pogodbo obligacijskega prava. Sodno sklepanje zakaj je bila pogodba sklenjena, je neosnovano in nepravilno. V pogodbi so jasno opredeljene obveznosti prevzemnice in moža. Obveznosti sta tudi izpolnjevala.

3Na pritožbo je odgovorila dedinja V. M. Vztraja, da je upravičena tudi do dela premoženja, ki je bil z izročilno pogodbo dan sestri F. P. S pogodbo ni bila seznanjena in se z njo ne strinja. Sestra in njen mož sta z izročilno pogodbo neodplačno obogatela, zato naj dokažeta upravičenost do te pogodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je manj verjetna pravica dedinje F.P. in da je zato njo potrebno skladno s prvim odstavkom 213. člena ZD napotiti na pravdo, je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je zapisalo prvostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje je do tega sklepa prišlo na podlagi razlage sklenjene pogodbe; ugotavljalo je njen namen. To ni pravilno, saj je ugotavljanje prave vsebine pogodbe stvar kontradiktornega pravdnega postopka. Zato je potrebna napotitev na pravdo.

6Pritožnica (njen skrbnik za poseben primer) je v spis vložila pogodbo, ki jo je sklenila s svojo materjo – zapustnico 16.5.1990. Tako iz naslova pogodbe kot iz izrazov, uporabljenih v njej, izhaja, da gre za izročilno pogodbo. V času sklepanja pogodbe je bila izročitev in razdelitev premoženja urejena v členih 106 – 116 ZD, sedaj pa to pogodbo ureja OZ v členih 546 do 556. Pritožba se zaenkrat neutemeljeno sklicuje na 117. člen ZD oziroma 557. člen OZ. Navedena člena urejata pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ne pa izročilno pogodbo. Dokazno breme, da je bila sklenjena pogodba v resnici odplačna pogodba o dosmrtnem preživljanju ne pa neodplačna izročilna pogodba, je na pritožnici. Ona bo morala v pravdi dokazati, da je oziroma sta z možem izvrševala obveznosti iz točke 4. Izročilne pogodbe.

7Izročilna pogodba je veljavna le, če se z njo strinjajo vsi otroci, posvojenci in drugi izročiteljevi potomci, ki so po zakonu poklicani, da po njem dedujejo (prvi odstavek 107. člena ZD oziroma prvi odstavek 547. člena OZ). Če pa se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila, in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je dal dedičem (prvi odstavek 110. člena ZD, smiselno enako prvi odstavek 550. člena OZ). Zakon torej določa, da je izročilna pogodba, s katero se ne strinjajo vsi izročiteljevi dediči, neveljavna. Izročiteljeva razpolaganja se po zakonski konverziji štejejo za darila, dana izročiteljevim dedičem. Ta pa se na zahtevo nujnih dedičev upoštevajo pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine in vrednosti nujnega deleža (tretja alineja 28. člena ZD).

8Vloga F. P. za odločitev o tem, da se prekine zapuščinski postopek zaradi napotitve na pravdo po 210. členu ZD in koga napotiti na pravdo (prvi odstavek 213. člena ZD), ni relevantna, saj ni dedič. Tisto, kar je on pridobil s predmetno pogodbo (to je ½ nepremičnine parc. št. 690/1 k.o. X), ne predstavlja darilo dediču, ki bi se lahko upoštevalo pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine in vrednosti nujnega deleža. Zato se sodišču prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno opredeliti do tega dela premoženja. Nujne dedinje imajo pravico uveljavljati dedni delež le na ½ parc. št. 690/1 k.o. X.

9Ker se sodedinje ne strinjajo z izročilno pogodbo, s katero je določeno premoženje zapustnice prešlo na pritožnico, se to premoženje po zakonu šteje za darilo. Da ni bilo darilo, mora dokazati pritožnica. Zato je njena pravica manj verjetna in je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. V pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se subsidiarno uporablja v zapuščinskem postopku (163. člena ZD), ni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).