107. člen ZD

Predlog se zavrne.

Zapustničini hčeri se z izročilno pogodbo nista strinjali, zato mora zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri dedinje niso sodelovale, za darilo, izpodbiti zapustničin sin, ki je sklenil izročilno pogodbo. Dejstvo, da si je zapustnica z izročilno pogodbo izgovorila potrebno pomoč v primeru onemoglosti oziroma bolezni, nima vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Zmotno je stališče, da je v konkretnem primeru od odločitve o zahtevku glede pravnih posledic izročilne pogodbe odvisen obseg zapuščine, na katero je vezan izločitveni zahtevek. To bi bilo le v primeru, če bi dediči uveljavljali ničnost ali izpodbojnost izročilne pogodbe. V konkretnem primeru pa gre za spor o vsebini pogodbe.

Sporni kmetijski stroji in pripomočki so bili predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne glede na to, da v tej pogodbi niso bili nikjer izrecno navedeni. Skupaj z izročenimi nepremičninami so ob mamini smrti postali last toženca in posledično ne spadajo v zapuščino po pokojni mami. Zgolj zaradi tega, ker tožnik (kot dedič po pokojni mami) ni bil stranka izročilne pogodbe oziroma ker se po lastnih navedbah s to pogodbo ni strinjal, izročilna pogodba še ni brez vsakršnih pravnih učinkov. Tožnikovo nesodelovanje pri sklepanju izročilne pogodbe oziroma njegovo nestrinjanje s to pogodbo v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost izročilne pogodbe tudi iz razloga, ker iz določil te pogodbe izhaja, da je bila odplačna. Če gre za odplačno izročilno pogodbo, strinjanje drugih izročiteljevih potomcev s to pogodbo ni relevantno, saj gre za običajno, odplačno obligacijskopravno razmerje med prednikom in potomcem. Zaključek (da je toženec izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost do mame in skrbel zanjo) za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomemben, kajti tožnik niti glede izročilne pogodbe niti glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izkazal, da bi bili zaradi tožen

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da mora zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri nista sodelovala preostala dediča, v celoti ali delno za darilo, izpodbiti toženka. Njena pravica je manj verjetna, saj preostala dediča, kljub določenim listinam v sodnem spisu, ki bi lahko kazale na vsaj delno odplačno pogodbo, ščiti zakonska domneva.

Za izročilno pogodbo (pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja), je značilna vnaprejšnja ureditev dedovanja. Zato morajo biti za njeno veljavnost vanjo vključeni oziroma morajo z njo soglašati vsi k dedovanju poklicani potomci. Če je ta pogoj izpolnjen, gre za izročilno pogodbo, ne glede na to, ali si je izročevalec pridržal pravice v smislu 111. člena ZD. Če pa pogoj vključenosti vseh k dedovanju poklicanih potomcev ni izpolnjen, mora sodišče upoštevaje pogodbeno voljo strank presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost kakšne druge pogodbe. Če gre v takem primeru za neodplačna razpolaganja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Drugače velja, če se prejemnik premoženja z izročilno pogodbo zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve. V tem primeru gre po vsebini za pogodbo o preužitku, torej pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljavca.

Ker se sodedinje ne strinjajo z izročilno pogodbo, s katero je določeno premoženje zapustnice prešlo na pritožnico, se to premoženje po zakonu šteje za darilo. Da ni bilo darilo, mora dokazati pritožnica. Zato je njena pravica manj verjetna.

Ker je bila sporna pogodba sklenjena kot odplačen pravni posel, tveganje (aleatornost) pa je bistven element takega posla, ni podlage za presojo o njegovi neveljavnosti in pravnem neučinkovanju v razmerju do tožnika (tak zahtevek je postavil tožnik, čeprav bi bila pravna posledica kršitve načela enakosti vzajemnih dajatev, na katero se je opiral, razveljavitev pogodbe).

Pravna domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je izpodbojna, vendar je toženec s trditvami o ničnosti pravnega posla (izročilne pogodbe), na podlagi katerega je tožnica pridobila lastninsko pravico, ne more uspešno izpodbiti. Nestrinjanje dediča z izročilno pogodbo nima za posledico ničnosti te pogodbe, temveč se v primeru, da dedič uveljavlja pravico do nujnega deleža, in zapuščine ni, ali je premajhna za pokritje nujnega deleža, izročeno premoženje šteje za darilo.

Upoštevaje nasprotne dajatve in obveznosti, je zadevna izročilna pogodba po svoji vsebini preužitkarska pogodba, ki je odplačna in tvegana pogodba. Odprava nesklepčnosti tožbe je možna v primeru pomanjkljive trditvene podlage o odločilnih dejstvih v okviru istega tožbenega zahtevka in se ne nanaša na popravo tožbenega zahtevka. Soglasje delno poslovno sposobne mladoletnice ob sklenitvi izročilne pogodbe (ki pomeni odpoved pravici zahtevati nujni delež iz izročenega premoženja), katere pogodbeni stranki sta bila tudi njena starša, brez zastopanja skrbnika za poseben primer in odobritve CSD, nima učinka.

Preživljančevi nujni dediči lahko v primeru prikrajšanja nujnega deleža zahtevajo vrnitev tistega dela predmeta pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki predstavlja darilo in ki bi bil potreben za dopolnitev nujnega deleža.

Ker izpodbijana pogodba ni pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja iz Zakona o dedovanju, sorodstvena vez med prvim preužitkarjem M. Ž. in prvo prevzemnico M. V. ni pogoj za veljavnost te pogodbe. Enako je s privolitvijo sina M. Ž., tj. očeta tožnikov, in tožnikov samih (107. člen ZD).

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, pri čemer nesorazmerja (pravilno) ni ugotavljalo na podlagi matematična izračunana s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak na podlagi volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Obseg zapuščine mora biti v sklepu o dedovanju točno določen in jasno opredeljen.

Pravne posledice sklenjene pogodbe, njeni učinki med pogodbenikoma in učinki v dednopravnih razmerjih so odvisni od pravne narave sklenjene pogodbe. Pri presoji slednje pa ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Pri tem je odločilno, kakšen interes sta pogodbenika zasledovala pri sklenitvi pogodbe oziroma kakšen namen sta hotela s pogodbo doseči.

Nepremičnina, ki jo je toženka prejela na podlagi izročilne pogodbe, velja kot darilo, dano zakonitim dedičem. Zato ni odločilno, kdaj je bilo darilo dano. Ker je prišlo do prikrajšanja nujnega deleža, je toženka dolžna darilo vrniti v zapuščino, saj pokojna ob smrti ni razpolagala s premoženjem, s katerim bi se lahko pokrili nujni deleži tožeče stranke. Če ni soglasja zakonitih dedičev, ZD določa zakonsko konverzijo, in sicer na način, da se deli premoženja, ki so bili brez soglasja zakonitih dedičev izročeni prevzemniku na podlagi izročilne pogodbe, štejejo kot darila, dana dedičem izročitelja.

Za preužitkarske pogodbe velja, da jih je treba presojati po pravilih civilnega prava. Za pogodbe obligacijskega prava pa oblika načeloma ni zahtevana (67. člen ZOR); pisna pogodba je potrebna le za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice ne nepremičninah, čemur pa je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno. Tehtno je sicer mnenje revidentke, da morajo biti pri takšnih pogodbah obligacijskega prava zavarovane izročevalčeve koristi. Gotovo je tudi iz teh razlogov zakonodajalec v novem OZ uvedel za pogodbe o preužitku notarski zapis kot pogoj za njihovo veljavnost, vendar pa takšna ureditev ne more veljati za nazaj, torej za konkretno razmerje (1060. člen OZ).

Za razliko od večine odplačnih poslov, ki so komutativni, saj je že v času sklenitve pravnega posla določena oziroma določljiva vrednost nasprotnih dajatev, so pogodbe, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega preživljanja, aleatorne.

Pogodbe, ki jo skleneta prednik in potomec, ni mogoče vedno presojati le po določbah 106. in naslednjih členov ZD, predvsem pa ne po njenem naslovu. Odločilno je namreč, kakšen namen sta hotela izročevalca doseči s pogodbo: ali sta hotela podariti svoje premoženje, ali pa sta si želela v starosti zagotoviti pravico do stanovanja, do pomoči in oskrbe kot protivrednost za izročeno premoženje.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaenkrat več razlogov govori za dejstvo, da predstavlja sporno nepremično premoženje skupno premoženje pravdnih strank. Takšen sklep, upoštevajoč tudi aleatorni značaj konkretne pogodbe, temelji na III. členu izročilne pogodbe z dne 22.10.1980, s katerim so se pogodbene stranke med drugim dogovorile, da si izročevalec - toženčev oče zase in za svojo ženo v primeru bolezni in onemoglosti izgovori celotno gospodinjsko pomoč, bolniško nego, zdravila in zdravniško pomoč, ob smrti pa krajevnim običajem primeren pogreb. Narava spornega razmerja je sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi narekovala, da se opredeli ne le glede sklenitvene faze pogodbe, ampak tudi glede njenega izpolnjevanja. Zakonska definicija skupnega premoženja namreč vsebuje dve temeljni predpostavki, ki morata biti podani kumulativno: - premoženje mora biti pridobljeno v času trajanja zakonske zveze; - pridobljeno mora biti z delom. Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, ne more biti skupno premoženje. Čeprav bi se torej izkazalo, da sta toženec in njegov oče skleni

Razlogi za strožjo obličnost izročilnih pogodb ob pogojih iz 107. člena ZD v primerjavi s takšnimi pogodbami, ki niso sklenjene med prednikom in potomcem, so med drugim v tem, da gre pri potomstvu za zakonite dediče prvega dednega reda z učinki glede veljavnosti pogodbe, če se (ne) strinjajo z njo vsi potomci in posvojenci, oziroma glede neokrnjenosti pravice izročevalčevega zakonca do nujnega deleža. Nadalje, strinjanje potomcev in posvojencev z izročilno pogodbo lahko pomeni po vsebini odpoved dedovanju glede izročenega premoženja, za takšno dejanje pa je spet potrebna sodna overovitev. Če se omenjene osebe ne strinjajo s pogodbo oziroma ne sodelujejo pri njeni sklenitvi, je moral sodnik pogodbeni stranki opozoriti na posledice tega dejstva. Vse našteto ne pride v poštev pri sklenitvi pogodbe med prevzemnikom in tretjo osebo ali sorodnikom, ki ni izročevalčev potomec.