110. člen ZD

Predlog se zavrne.

Zapustničini hčeri se z izročilno pogodbo nista strinjali, zato mora zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri dedinje niso sodelovale, za darilo, izpodbiti zapustničin sin, ki je sklenil izročilno pogodbo. Dejstvo, da si je zapustnica z izročilno pogodbo izgovorila potrebno pomoč v primeru onemoglosti oziroma bolezni, nima vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Zmotno je stališče, da je v konkretnem primeru od odločitve o zahtevku glede pravnih posledic izročilne pogodbe odvisen obseg zapuščine, na katero je vezan izločitveni zahtevek. To bi bilo le v primeru, če bi dediči uveljavljali ničnost ali izpodbojnost izročilne pogodbe. V konkretnem primeru pa gre za spor o vsebini pogodbe.

Sporni kmetijski stroji in pripomočki so bili predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne glede na to, da v tej pogodbi niso bili nikjer izrecno navedeni. Skupaj z izročenimi nepremičninami so ob mamini smrti postali last toženca in posledično ne spadajo v zapuščino po pokojni mami. Zgolj zaradi tega, ker tožnik (kot dedič po pokojni mami) ni bil stranka izročilne pogodbe oziroma ker se po lastnih navedbah s to pogodbo ni strinjal, izročilna pogodba še ni brez vsakršnih pravnih učinkov. Tožnikovo nesodelovanje pri sklepanju izročilne pogodbe oziroma njegovo nestrinjanje s to pogodbo v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost izročilne pogodbe tudi iz razloga, ker iz določil te pogodbe izhaja, da je bila odplačna. Če gre za odplačno izročilno pogodbo, strinjanje drugih izročiteljevih potomcev s to pogodbo ni relevantno, saj gre za običajno, odplačno obligacijskopravno razmerje med prednikom in potomcem. Zaključek (da je toženec izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost do mame in skrbel zanjo) za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomemben, kajti tožnik niti glede izročilne pogodbe niti glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izkazal, da bi bili zaradi tožen

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da mora zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri nista sodelovala preostala dediča, v celoti ali delno za darilo, izpodbiti toženka. Njena pravica je manj verjetna, saj preostala dediča, kljub določenim listinam v sodnem spisu, ki bi lahko kazale na vsaj delno odplačno pogodbo, ščiti zakonska domneva.

Ker se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP), je očitek, da prva toženka ni bila vabljena na zaslišanje, ki ga je sodišče izvedlo 4. 2. 2016 (in ne 11. 3. 2016), neutemeljen. Ker je prva toženka svoj izostanek z naroka dne 4. 2. 2016 opravičila le z navedbo o terminski neustreznosti naroka, sočasno pa sama podatkov o tem, kdaj bo v Sloveniji, ni posredovala, niti ni predlagala izvedbe zaslišanja preko video konference, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaslišalo le ostale stranke. Ker je nosilni razlog za opustitev zaslišanja prve toženke torej v tem, da je slednja zaslišanje sama onemogočila in ne v oceni sodišča, da njena izpovedba ne bi vplivala na izid postopka, pritožnik tudi s trditvijo, da gre za prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, ne more uspeti.

Pri obračunavanju zapuščine in vračunavanju daril v dedne deleže je pomembno, da se vse premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku.

Pogodba z dne 14. 12. 1998, v zvezi s katero je zapuščinsko sodišče pritožnika napotilo na pravdo, je poimenovana kot izročilna pogodba. Poleg so bili njeni podpisniki (pogodbeniki) zgolj pritožnik in njegova (sedaj pokojna) starša, ne pa tudi njegov brat (nujni dedič). Ti dve okoliščini pa povsem zadostujeta za uporabo zakonske domneve iz 1. odstavka 550. člena OZ oziroma v relevantnem obdobju 1. odstavka 110. člena ZD (v skladu s katero se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili potomcem izročeni (preneseni na podlagi izročilne pogodbe), za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem). To domnevo (o obstoju darila) je seveda moč izpodbiti, a bo to moral (po sami naravi stvari) v pravdnem postopku doseči pritožnik. V skladu z nekdanjim 111. členom ZD (kot tudi sedaj veljavnim sedaj 551. členom OZ) lahko namreč z izročilno pogodbo izročitelj pridrži zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo. To pomeni, da pridržanje (o

Za izročilno pogodbo (pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja), je značilna vnaprejšnja ureditev dedovanja. Zato morajo biti za njeno veljavnost vanjo vključeni oziroma morajo z njo soglašati vsi k dedovanju poklicani potomci. Če je ta pogoj izpolnjen, gre za izročilno pogodbo, ne glede na to, ali si je izročevalec pridržal pravice v smislu 111. člena ZD. Če pa pogoj vključenosti vseh k dedovanju poklicanih potomcev ni izpolnjen, mora sodišče upoštevaje pogodbeno voljo strank presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost kakšne druge pogodbe. Če gre v takem primeru za neodplačna razpolaganja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Drugače velja, če se prejemnik premoženja z izročilno pogodbo zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve. V tem primeru gre po vsebini za pogodbo o preužitku, torej pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljavca.

Če prejemnik ne prevzame nobenih obveznosti, gre za izročilno pogodbo. Kadar pa se prejemnik zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve, gre po vsebini za pogodbo o preužitku. Pogodba o preužitku je aleatorna, kar pomeni, da ob sklenitvi pogodbe koristi oziroma bremena pogodbenih strank niso določljive. Za presojo o naravi pogodbe zato ni pomembno, kakšno je razmerje med vrednostjo koristi, ki jo je prejemnik dejansko nudil izročevalcu, in vrednostjo prejetega premoženja, ampak namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Pridržanje pravic ob izročitvi izročilne pogodbe eo ipso ne „spreminja“ v preužitkarsko. Ključna razlika med obema je ta, da je prevzemnik pri preužitkarski pogodbi lahko kdorkoli, pri izročilni pa le potomec – zato se (za njeno veljavnost) tudi zahteva soglasje dedičev.

Pogodba nosi naziv izročilna pogodba, vendar pa se zapustnikov sin R.G. ni strinjal z izročitvijo in pogodbe tudi ni podpisal. Za tak zakon vzpostavlja domnevo, da je bila sklenjena darilna pogodba, takšno domnevo pa je mogoče izpodbiti.

Pogodbe je treba ne glede na njihov naziv presojati po vsebini. Izvajanje dokaza s pisno izjavo stranke namesto z njenim neposrednim zaslišanjem v pravdnem postopku ni mogoče.

Ker se sodedinje ne strinjajo z izročilno pogodbo, s katero je določeno premoženje zapustnice prešlo na pritožnico, se to premoženje po zakonu šteje za darilo. Da ni bilo darilo, mora dokazati pritožnica. Zato je njena pravica manj verjetna.

Ker je bila sporna pogodba sklenjena kot odplačen pravni posel, tveganje (aleatornost) pa je bistven element takega posla, ni podlage za presojo o njegovi neveljavnosti in pravnem neučinkovanju v razmerju do tožnika (tak zahtevek je postavil tožnik, čeprav bi bila pravna posledica kršitve načela enakosti vzajemnih dajatev, na katero se je opiral, razveljavitev pogodbe).

Upoštevaje nasprotne dajatve in obveznosti, je zadevna izročilna pogodba po svoji vsebini preužitkarska pogodba, ki je odplačna in tvegana pogodba. Odprava nesklepčnosti tožbe je možna v primeru pomanjkljive trditvene podlage o odločilnih dejstvih v okviru istega tožbenega zahtevka in se ne nanaša na popravo tožbenega zahtevka. Soglasje delno poslovno sposobne mladoletnice ob sklenitvi izročilne pogodbe (ki pomeni odpoved pravici zahtevati nujni delež iz izročenega premoženja), katere pogodbeni stranki sta bila tudi njena starša, brez zastopanja skrbnika za poseben primer in odobritve CSD, nima učinka.

Vprašanje, ali vsebina pogodbe pojmovno ustreza bistvenim sestavinam darilne pogodbe ali pogodbe o preužitku, je pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo.

Kadar izročilna pogodba, ki je bila sklenjena med zapustnikom in (zgolj) enim izmed njegovih potomcev, vsebuje elemente tveganega pravnega posla (aleatornosti), to izključuje možnost presoje, da gre po vsebini za darilno pogodbo. Sklenjena izročilna pogodba dejansko predstavlja pogodbo o preužitku, torej odplačen pravni posel. Na pravdo je treba napotiti dediča, ki zatrjuje nasprotno, da je šlo za neodplačen posel (darilo).

Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni ugotovitvene, ampak je oblikovalne in dajatvene narave. Zato je nedopustna ugotovitvena tožba, če z njo tožeča stranka zahteva od sodišča ugotovitev spornih dejstev in tožba za vrnitev darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če ne vsebuje oblikovalnega zahtevka ali če se z dajatvenim zahtevkom zahteva vrnitev darila v zapuščino potem, ko je zapuščinski postopek že pravnomočno končan.

Preživljančevi nujni dediči lahko v primeru prikrajšanja nujnega deleža zahtevajo vrnitev tistega dela predmeta pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki predstavlja darilo in ki bi bil potreben za dopolnitev nujnega deleža.

V primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne. Nujni dedič lahko uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična, ker je bila fiktivna, da je bila sklenjena zato, da bi se ga izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo. Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov. Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.