117. člen ZD

Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). S sodbo, enako kot s sodno poravnavo sodišče uredi pravna razmerja med strankami. V procesni obliki dednega dogovora (poravnave) so lahko vsebovani različni pravni posli, tudi npr. prodajna pogodba. Ni dvoma, da pritožnice želijo urediti medsebojna sporna razmerja. Namen omejitve, ki velja (tudi) v civilnem procesnem pravu, da razpolaganje z zahtevkom ne sme biti v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo (tretji odstavek 3. člena ZPP) pa je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Za procesna dejanja je zato pomembna opredelitev, ali so določene norme OZ dispozitivne ali kogentne narave, ker je namen tretjega odstavka 3. člena ZPP le v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Strankam sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni prepovedana. Enako velja za sklenitev sporazuma o odpovedi neuvednem dedovanju.

Predlog se zavrne.

S tem da je v Pogodbi bilo zapisano določilo ″šestič″, Pogodba ni izgubila značaj aleatornosti, kot meni toženka, saj se vsebina tega določilo ne nanaša na izpolnitvene obveznosti pogodbenih strank po Pogodbi, pač pa predstavlja sporazum pogodbenih strank o posledicah do sklenitve Pogodbe vloženih stroškov in sredstev s strani tožnika v predmetne nepremičnine v primeru razveze Pogodbe. Takšno pogodbeno določilo ni nedopustno in ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, zaradi česar ni nično.

Podani so pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja in gre za neodpravljivo nesklepčnost. Če zakon določa, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, to velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Prvotna pogodba o dosmrtnem preživljanju bi zato morala biti, da bi bil njen predmet tudi kasneje pridobljena nepremičnina, ustrezno spremenjena oziroma dopolnjena v obliki notarskega zapisa. Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne gre za razpolaganje z zapuščino (s premoženjem, ki obstaja v trenutku zapustnikove smrti), ampak s preživljalčevim premoženjem, ki obstaja v trenutku sklenitve pogodbe. Poleg tega je oporoka enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebna dana izjava volje, s katero oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa gre za dvostransko obligacijsko razmerje z elementi odplačnosti, kar se izključuje z neodplačno naravo oporočnega razpolaganja.

Sporni kmetijski stroji in pripomočki so bili predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne glede na to, da v tej pogodbi niso bili nikjer izrecno navedeni. Skupaj z izročenimi nepremičninami so ob mamini smrti postali last toženca in posledično ne spadajo v zapuščino po pokojni mami. Zgolj zaradi tega, ker tožnik (kot dedič po pokojni mami) ni bil stranka izročilne pogodbe oziroma ker se po lastnih navedbah s to pogodbo ni strinjal, izročilna pogodba še ni brez vsakršnih pravnih učinkov. Tožnikovo nesodelovanje pri sklepanju izročilne pogodbe oziroma njegovo nestrinjanje s to pogodbo v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost izročilne pogodbe tudi iz razloga, ker iz določil te pogodbe izhaja, da je bila odplačna. Če gre za odplačno izročilno pogodbo, strinjanje drugih izročiteljevih potomcev s to pogodbo ni relevantno, saj gre za običajno, odplačno obligacijskopravno razmerje med prednikom in potomcem. Zaključek (da je toženec izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost do mame in skrbel zanjo) za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomemben, kajti tožnik niti glede izročilne pogodbe niti glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izkazal, da bi bili zaradi tožen

Kaducitetni sklep ne ustanavlja lastninske pravice države na originaren način. Država le dobi vse zapustnikovo premoženje, tako aktivo in pasivo, in sicer v trenutku zapustnikove smrti (za nazaj).

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju postane preživljalec s smrtjo preživljanca lastnik nepremičnin, ki so navedene v pogodbi, in lastnik pritiklin teh nepremičnin, čeprav niso navedene v pogodbi.

Za pogodbo o dosmrtnem preživljanju je značilno, da ustvarja pravice in obveznosti tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenikov. Zaradi smrti preživljalca zato ne prenehajo njegove obveznosti, ki so nastale na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in se celotno pravno razmerje, pravice in obveznosti z dedovanjem prenesejo na preživljalčeve dediče. Preživljančevo soglasje ni potrebno, potrebno pa je dedičevo soglasje. Dediči morajo zato izrecno privoliti v vstop pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Če dediči ne privolijo v nadaljevanje pogodbe, se pogodba razveže in nimajo pravice zahtevati odškodnine za prejšnje preživljanje. Če ne morejo prevzeti pogodbenih obveznosti, pa lahko od preživljanca zahtevajo odškodnino, ki jo sodišče določi po prostem preudarku. Pri določanju obsega vrnitve torej ne veljajo pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega.

Prej je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju urejena v ZD, ki je v zdaj že neveljavnem 2. odstavku 117. člena določal domnevo, da so kot nepremičnine mišljene tudi tiste premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, kot so: kmetijske priprave in orodje ter živina. Te domneve OZ ne vsebuje več, zato bi morale biti sporne premičnine v pogodbi o dosmrtnem preživljanju vsaj opredeljene kot premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje izročenih nepremičnin, oziroma kot njihove pritikline, če že niso bile izrecno specificirane. Samo v tem primeru bi si jih zapustnikov pogodbenik po zapustnikovi smrti lahko lastil, sicer pa spadajo v zapuščino.

V času njene sklenitve pogodba o preužitku ni bila urejena kot poseben tip pogodbe, zato so pri njeni presoji uporabljiva splošna obligacijska pravila, v času sklepanja pogodbe vsebovana v ZOR. Zaradi podobnosti s pogodbo o dosmrtnem preživljanju so se pri njenem sklepanju analogno uporabljala tudi takrat veljavna določila ZD, ki so predvidevala overitev po sodniku, po uvedbi ZN pa sestavo pogodbe v obliki notarskega zapisa. Tudi glede pogojev za razvezo pogodbe se je sodna praksa zavzela za analogno uporabo zakonskih določb, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Ne gre za dediča in ne gre za pogodbi sklenjeni v zadnjem letu pred smrtjo zapustnice. Pogodbi sta veljavno sklenjeni in zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prekinjati postopka in napotiti dedinjo na pravdo. Gre za pravno presojo pogodb in pravilno presojo materialnega prava in ne za spor o obsegu zapuščine. Če bo pa dedinja v pravdi, katero je vložila, uspela, pa bo to lastninska zadeva.

Pogodbe o razpolaganju s premoženjem, ki ga bo imel pogodbenik ob smrti, so praviloma neveljavne. Plačilo za preživljanje je lahko le premoženje ali del premoženja, ki pripada preživljancu ob sklenitvi pogodbe. Ureditev učinkov dednopravnih pogodb, ki jih je sklenil denacionalizacijski upravičenec pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, se nanašajo tudi na kasneje denacionalizirano premoženje, pomeni izjemo od siceršnje ureditve ZD, ki se nanaša na dogovore o pričakovani zapuščini in so praviloma neveljavni.

Revizija se dopusti glede pravilne uporabe materialnega prava pri presoji narave pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila ZD, ko je dediča, ki oporoki ne priznava njene veljavnosti, zaradi tega napotilo na pravdo. Dediča, ki se zavzemata za to, da bi v zapuščino sodilo tudi premoženje, s katerim je zapustnica odplačno (s pogodbo o dosmrtnem preživljanju) razpolagala v korist sodediča za časa življenja, je sodišče pravilno napotilo na pravdo. Manj verjetno je namreč, da tudi to premoženje spada v zapuščino, saj zapustnici v trenutku njene smrti ni več pripadalo.

Podan je pogoj za dopustitev revizije glede pravnega vprašanja utemeljenosti preživljančevega zahtevka za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju v primeru, ko preživljalec pogodbenih obveznosti ne izpolnjuje iz razlogov na preživljančevi strani.

Ker izpodbijana pogodba ni pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja iz Zakona o dedovanju, sorodstvena vez med prvim preužitkarjem M. Ž. in prvo prevzemnico M. V. ni pogoj za veljavnost te pogodbe. Enako je s privolitvijo sina M. Ž., tj. očeta tožnikov, in tožnikov samih (107. člen ZD).

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju morata načeloma biti vrednosti nasprotnih izpolnitev strank sorazmerni. Upoštevana mora biti temeljna značilnost pogodbe, ki je v tem, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svoje obveznosti in torej tudi ne, ali bo vrednost njegove izpolnitve ekvivalentna vrednosti izročenega mu premoženja (in obratno); vrednost njegove izpolnitve je odvisna od negotovega dejstva, zato ima pogodba elemente tveganja. To pa pomeni, da take pogodbe ni mogoče brez pridržkov presojati po določbah 15. člena ZOR.

Odločitev o tožbenem zahtevku leži v odgovoru na vprašanje, ali je bila pogodba v celoti odplačna, pretežno odplačna ali v celoti neodplačna. S to se je pokojna zavezala sama kriti vse izdatke svoje oskrbe, zato je ključnega pomena, ali vrednost dela in skrbi, ki ga je vložil prvotoženec oziroma drugotoženka, ki je zanj izpolnjevala pogodbo, ustreza vrednosti izročenih nepremičnin. Tožeča stranka zahtevka na dopolnitev nujnega deleža ni uveljavljala pravilno, saj mora biti tožbeni zahtevek v primeru, ko je zapuščinski postopek že pravnomočno zaključen, oblikovalne (ne ugotovitvene) in dajatvene narave. Meriti mora na pravno neučinkovitost razpolaganja zapustnika v odnosu do tožnika in sicer v taki meri kot je to potrebno, da se dopolni nujni delež ter na vrnitev tega premoženja upravičencu.

Iz prvega odstavka 168. člena ZIZ izhaja, da je mogoče predlagati izvršbo na določeno nepremičnino le, če je ta last dolžnika, pri čemer mora sodišče lastništvo preizkusiti po uradni dolžnosti. V skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZIZ je izvršba na nepremičnino mogoča tudi, če je lastninska pravica pri tej nepremičnini vpisana na nekoga drugega, vendar upnik priloži listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. V tem primeru opravi sodišče vpis lastninske pravice po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Upnik, ki pa nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Sodišče prve stopnje naj zato razišče dejansko stanje glede lastništva nepremičnine, ki je predmet izvršbe.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino. Gre za odplačno odtujitev vseh nepremičnin, ki pripadajo preživljancu ob sklenitvi pogodbe ali določenega dela teh stvari, njihova izročitev pa je odložena do njegove smrti. Zakonska kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je torej preživljanje, poleg te splošne obveznosti pa lahko preživljalec prevzame še druge obveznosti, kot je to s spornima pogodbama storila tudi toženka. Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Toženka bi v pogodbenem razmerju morala ravnati s potrebno skrbnostjo in se tako predvsem glede na starost prvotne tožnice zavedati, da potrebuje določeno pomoč in oskrbo, o njenem stanju pa bolj vestno poizvedovati. Tudi, če bi prvotna tožnica njeno osebno pomoč odklanjala, bi lahko toženka svoje pogodbene obveznosti izpolnjevala tako, da bi zagotovila pomoč tretjih oseb.