VSL sklep II Ip 5264/2013

I. Pritožbi dolžnika B. J. zoper sklep z dne 27. 10. 2010 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 10. 12. 2010) se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s sklepom z dne 27. 10. 2010 se pridrži za končno odločbo.

III. Pritožba dolžnika A. F. zoper sklep z dne 24. 8. 2010 se zavrne in sklep potrdi.

IV. Pritožba dolžnika A. F. zoper sklep z dne 16. 4. 2013 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (drugi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka v delu, ki se nanaša na stroške ugovora dolžnika A. F.) sklep potrdi.

V. Dolžnik A. F. sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Višje sodišče je izpodbijane sklepe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Glede sklepa z dne 27. 10. 2010:

2Z izpodbijanim sklepom z dne 27. 10. 2010 (v povezavi s popravnim sklepom z dne 10. 12. 2010) je sodišče prve stopnje predlog dolžnika B. J. (v nadaljevanju peti dolžnik) za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti z dne 19. 6. 2009 zavrnilo (1. točka izreka), zavrnilo ugovor petega dolžnika z dne 19. 6. 2009 (2. točka izreka), ter sklenilo, da mora peti dolžnik upniku povrniti 67,42 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (3. točka izreka).

3Zoper sklep vlaga peti dolžnik po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo. Vztraja pri trditvah, da so mu bila vsa pisanja nepravilno vročena in sklepov ni mogel prejeti, ter zatrjuje, da so mu bili sklepi dejansko vročeni šele s pošto 12. 6. 2009 in da je tedaj prvič izvedel, da se zoper njega vodi postopek. Odločitev o zavrnitvi ugovora izpodbija z zatrjevanjem svojega pasivnega položaja v izbrisani družbi. Priglaša stroške pritožbe.

4Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja pritožnik.

6Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, ki se v skladu s 15. členom ZIZ uporablja tudi v izvršilnem postopku, višje sodišče pazi po uradni dolžnosti na določene bistvene kršitve določb postopka, med drugim tudi v zvezi z vprašanjem pravilne sestave sodišča (1. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7Sestavo sodišča prve stopnje v izvršilnih postopkih urejajo določbe prvega do tretjega odstavka 6. člena ZIZ. Prvi odstavek predpisuje pravilo, da izvršilni postopek na prvi stopnji vodi in izdaja odločbe sodnik posameznik, v drugem in tretjem odstavku pa so določene izjeme od pravila, tako da so dana določena pooblastila strokovnim sodelavcem (v drugem odstavku tudi sodniškim pomočnikom) za vodenje in odločanje oziroma opravljanje posameznih dejanj v izvršilnem postopku. Strokovni sodelavci lahko odločajo: o predlogu za izvršbo za izterjavo denarnih terjatev, o predlogu za izterjavo denarnih terjatev z drugimi ali dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti, po odredbi sodnika o ugovorih zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ter o zahtevi za obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja in o zahtevi za obračun terjatve in o delitvi kupnine iz prodanih stvari upnikom (prim. 1. in 4. alineo drugega odstavka ter 2. alineo tretjega odstavka 6. člena ZIZ). Izdajajo pa lahko: sklepe in odredbe o predujmih, varščinah, stroških postopka, o sodnih taksah, o ustavitvah postopka in druge vmesne procesne sklepe (prim. 2. alineo drugega odstavka 6. člena ZIZ).

8ZIZ v drugem odstavku 6. člena ne pooblašča strokovnega sodelavca za odločanje o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi (sklepa v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti po oceni višjega sodišča ni mogoče šteti niti kot vmesnega procesnega sklepa, za izdajo katerega bi bil v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 6. člena ZIZ pristojen strokovni sodelavec oziroma sodniški pomočnik). Višje sodišče zato ugotavlja, da o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 6. člena ZIZ lahko odloča zgolj sodnik. Prav tako v 6. členu ni pooblastila strokovnim sodelavcem, da lahko odločajo o ugovorih novih dolžnikov iz 56.a člena ZIZ zoper sklep o izvršbi, tudi o rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa lahko odločajo le po odredbi sodnika.

9V obravnavanem primeru je strokovni sodelavec s sklepom odločil o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, ter o ugovoru petega dolžnika (ki je po svoji vsebini tudi ugovor novega dolžnika iz 56.a člena ZIZ), zato je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Navedena kršitev terja razveljavitev izpodbijane odločitve o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in o ugovoru (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa), ker pa je odločitev o ugovornih stroških odvisna od odločitve o ugovoru, je posledično potrebna tudi razveljavitev 3. točke izpodbijanega sklepa. Višje sodišče je zato odločilo tako, kot je razvidno iz 1. točke tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o predlogu petega dolžnika za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti ter o njegovem ugovoru z dne 19. 6. 2009 ob upoštevanju zgoraj navedenega ponovno odločati. Pri tem naj najprej ugotovi, ali so izpodbijani sklepi v razmerju do petega dolžnika postali pravnomočni (iz podatkov v spisu klavzula pravnomočnosti sklepa o izvršbi z dne 16. 4. 1998 in sklepa o nadaljevanju izvršbe z dne 16. 2. 2005 za petega dolžnika ne izhaja) in šele nato ustrezno postopa.

11Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za odločitev v končni odločbi.

Glede sklepa z dne 24. 8. 2010:

12Z izpodbijanim sklepom z dne 24. 8. 2010 je sodišče prve stopnje izvršilni postopek, dovoljen s sklepom o izvršbi opr. Ig 3116/1998, nadaljevalo zoper dediča S. F., to je A. F. (v nadaljevanju četrti dolžnik).

13Zoper sklep vlaga četrti dolžnik po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo (vloga z dne 16. 9. 2010 na red. št. 67 spisa), v kateri ugovarja pasivni legitimaciji, ker dolg zapustnika ni prešel nanj, in predlagal ustavitev postopka. Priglaša stroške pritožbe.

14Pritožba ni utemeljena.

15V skladu s 132. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) vstopijo dediči v trenutku smrti njihovega pravnega prednika že po samem zakonu v vse materialne in procesne pravice ter obveznosti (torej tudi v procesni položaj) svojega pravnega prednika. Četrti v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZIZ določa, da se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bil dolg prenesen ali na drug način prešel nanj, pri čemer mora novi dolžnik izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

16V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje po prekinitvi izvršilnega postopka zaradi smrti dolžnika S. F. (sklep o prekinitvi je bil izdan 22. 5. 2009) z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se izvršba nadaljuje zoper (novega) četrtega dolžnika kot dediča po dolžniku S. F. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu izhaja, da je upnik predlogu za nadaljevanje predložil sklep o dedovanju, iz katerega je razvidno, da je (novi) četrti dolžnik dedič po pokojnem S. F. Izpodbijani sklep je sklep procesne narave, gre za procesno nasledstvo, ki se mu četrti dolžnik kot pravni naslednik – dedič dolžnika S. F. – ne more uspešno upirati in zanj tudi ni potrebno njeno soglasje. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

17Pritožbene navedbe o odgovornosti za zapustnikove dolgove na pravilnost in zakonitost tega sklepa ne morejo vplivati, zato se višje sodišče v tej fazi do njih podrobneje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V pojasnilo višje sodišče pri tem še dodaja, da je vlogo četrtega dolžnika z dne 16. 9. 2010 (red. št. 67 spisa), sicer naslovljeno kot pritožba, sodišče prve stopnje že obravnavalo kot ugovor četrtega dolžnika zoper sklep o izvršbi (56. in 56.a členu ZIZ) ter o njem odločilo s sklepom z dne 16. 4. 2013, ki bo predmet pritožbenega preizkusa v nadaljevanju.

18Pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče obenem ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 8. 2010 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19Četrti dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Glede sklepa z dne 16. 4. 2013:

20Z izpodbijanim sklepom z dne 16. 4. 2013 je sodišče prve stopnje ugovoru četrtega dolžnika po uradni dolžnosti ugodilo za izterjavo zakonitih zamudnih obresti od zneska glavnice in od zneska izvršilnih stroškov, priznanih s sklepom o izvršbi z dne 16. 4. 1998, ki tečejo po 1. 1. 2002 in v tem delu izvršbo ustavilo (prvi odstavek I. točke izreka), v preostalem delu pa ugovor četrtega dolžnika zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Sklenilo je še, da upnik in četrti dolžnik sama nosita svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

21Zoper sklep vlaga četrti dolžnik po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo, ter ga smiselno izpodbija v delu, v katerem z ugovorom ni uspel (drugi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka, v kolikor se nanaša na stroške ugovora četrtega dolžnika). Navaja, da je v ugovoru izrecno navedel, da so v zapuščinsko maso spadali predmeti majhne denarne vrednosti, ter jih izrecno naštel, ter dodaja, da so ti predmeti dejansko brez vrednosti, saj niti ne morejo biti predmet izvršilnega postopka (s tem pa tudi ne predmet cenitve) v skladu s prvim odstavkom 71. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Zatrjuje, da se sodišče do teh navedb sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Zatrjuje, da se je v dokazne namene skliceval na pravnomočen sklep o dedovanju D 101/2008 z dne 3. 4. 2008, iz katerega nesporno izhaja, da je znašala terjatev dedičev do zapuščine iz naslova pogrebnih stroškov 3.000,00 EUR, zato je zapuščinsko sodišče tudi odločilo, da se taksa v zapuščinskem postopku ne plača, saj je pasiva presegala aktivo zapuščine. Dolžnik meni, da je s tem izkazal dejstvo, da je bila zapuščina praktično brez vrednosti, kot tudi to, da je bila zaradi pogrebnih stroškov vrednost zapuščine negativna. Meni, da zakon ne določa načina dokazovanja vrednosti podedovanega premoženja, in da je glede na njegove navedbe v ugovoru in pravnomočen sklep zapuščinskega sodišča na upniku dokazno breme, da dokaže nasprotno. Dodaja, da je logično, da z negativno vrednostjo podedovanega premoženja ni mogoče pokriti dolga upnika. Glede upnikovih navedb glede prodaje slike zapustnika za 5.600,00 EUR, dolžnik pripominja, da mu ni znano, kdo slike prodaja, navedena slika pa zagotovo ni bila predmet zapuščinskega postopka. Opozarja še na vsebino predloga za nadaljevanju izvršbe in glede na to meni, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje izvršbe zoper njega, saj sodišče ni niti preverilo, ali je bila izvršba, predlagana zoper M. D., že realizirana. V nadaljevanju dolžnik še pripominja, da je po vpogledu v sodni register ugotovil, da je bil njegov brat zgolj 5 % družbenik v izbrisani družbi, zato bi ga moralo sodišče obravnavati kot pasivnega družbenika, saj niti pravno niti dejansko ni imel vpliva na poslovanje izbrisane družbe, saj ni dosegel niti praga za uveljavljanje pravic manjšinskih družbenikov. Dolžnik prilaga dokaze in priglaša stroške pritožbe.

22Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki pa nanjo ni odgovoril.

23Pritožba ni utemeljena.

24Novi dolžnik lahko izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom po 56.a členu ZIZ, torej iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ (to je, da obveznost ni prešla nanj). Kadar je novi dolžnik dedič prvotnega dolžnika, je treba upoštevati pravilo, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena ZD). Gre za osebno odgovornost dediča, pri čemer odgovarja za zapustnikov dolg z vsem svojim premoženjem, torej s podedovanim in s svojim siceršnjim premoženjem (odgovornost pro viribus hereditatis).

25V obravnavanem primeru je četrti dolžnik v ugovoru v bistvenem zatrjeval, da imajo podedovani predmeti le majhno vrednost, o čemer priča citirani sklep o dedovanju, saj je bil zapuščinski postopek takse prost, ker je pasiva presegla aktivo zapuščine, ter da zato četrti dolžnik ne more biti pasivno legitimiran v tem izvršilnem postopku, saj je bila vrednost zapuščine negativna, zoper avtorske pravice in nedokončana dela zapustnika pa izvršilni postopek skladno s prvim odstavkom 71. člena ZASP ni dovoljen. Sodišče prve stopnje je njegov ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o vrednosti podedovanega premoženja oziroma ni izkazal, da iz vrednosti podedovanega premoženja ni (več) mogoče pokriti dolga, ki ga upnik izterjuje v izvršilnem postopku.

26Tako odločitev sodišča prve stopnje kot razlogi zanjo so povsem pravilni. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora četrtega dolžnika pravilno izhajalo iz tega, da je na dediču, zoper katerega je sodišče po smrti zapustnika (predhodnega dolžnika) nadaljevalo posamezni izvršilni postopek, trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki ga razbremenjujejo odgovornosti za konkreten zapustnikov dolg. Tudi po presoji višjega sodišča pa v obravnavanem primeru četrti dolžnik v ugovoru ni podal zadostnih pravno relevantnih trditev v zvezi z obsegom svoje odgovornosti za dolg upnika, zato z ugovorom ne more uspeti. Ker preidejo z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo po samem zakonu na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, torej vse podedljive pravice in obveznosti (132. člen Zakona o dedovanju), mora v primeru zatrjevane prezadolženosti zapuščine dolžnik namreč zatrjevati in dokazati vrednost podedovanega premoženja (aktive), ter obenem trditi in dokazati, da je bila celotna vrednost podedovane aktive že izčrpana s poplačilom dolgov ostalih upnikov. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da je zapuščina neko vrednosti imela (čeprav je bila ta majhna), pri tem pa obenem ni trdil tudi, da je že poplačal (druge) upnike in da je obseg poplačil že presegel vrednost podedovanega premoženja, zahtevanemu trditvenemu bremenu ni zadostil. Ker dedič odgovarja za zapustnikove dolgove z vsem svojim premoženjem (a do višine podedovanega premoženja - pro viribus hereditatis) in ne zgolj s podedovanim premoženjem (cum viribus hereditatis), vprašanje nedopustnosti izvršbe na podedovane avtorske pravice in nedokončana dela zapustnika na odgovornost četrtega dolžnika ne more vplivati, zato pri tem ne gre za odločilna dejstva, do katerih bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Posledično tudi očitana kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

27Pogrebnih stroškov v višini 3.000,00 EUR četrti dolžnik v ugovoru ni zatrjeval, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki je višje sodišče ne sme upoštevati. Sodišče prve stopnje pa tega dejstva pri presoji ugovora ni moglo upoštevati, saj trditev ni mogoče nadomeščati s predlaganim dokazom (sklepom o dedovanju), kot dolžnik zmotno smiselno uveljavlja v pritožbi (načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena - primerjaj, prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

28Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim trditvam o neprerekanosti ugotovljene vrednosti zapuščine, saj je upnik v odgovoru na ugovor smiselno opozoril na pomanjkljivo trditveno podlago dolžnika v ugovoru in ugovarjal vrednosti zapuščine, ki je po njegovem mnenju večja, kot znaša terjatev, ki jo izterjuje v predmetnem izvršilnem postopku.

29Pritožbene navedbe v zvezi z zapustnikovim pasivnim položajem v izbrisani družbi četrti dolžnik prvič uveljavlja šele v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj tega ni storil prej, zato višje sodišče tudi teh trditev ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Obenem višje sodišče še pojasnjuje, da bi navedeni ugovor lahko uveljavljal zgolj zapustnik kot predhodni dolžnik sam, saj mu je bil sklep o izvršbi skupaj s sklepom o nadaljevanju vročen 27. 2. 2006, zapustnik pa ugovora ni podal. Glede na navedeno je odločitev o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper zapustnika postala pravnomočna, četrti dolžnik pa bi lahko s svojim ugovorom, uveljavljal le, da dolg ni prešel nanj (56.a člen ZIZ). Tega pa, kot je bilo pojasnjeno, četrti dolžnik s svojim ugovorom ni uspel dokazati.

30Glede na navedeno pritožba četrtega dolžnika ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 4. 2013 v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

31Četrti dolžnik tudi s to pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).