VSM sodba II Kp 85411/2010

Pritožbi zagovornikov obdolženega D.B. in obdolžene pravne osebe B. visoke in nizke gradnje ter druge storitve d.o.o. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec in obdolžena pravna oseba sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 85411/2010 z dne 6. 11. 2012 pod točko I izreka obdolženega D.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II izreka pa je družbo B. visoke in nizke gradnje ter druge storitve d.o.o. (v nadaljevanju B. d.o.o.) spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 in po 3. točki 4. člena in 9. točki 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Po 57. členu KZ-1 in 17. členu ZOPOKD je obdolženemu D.B. in obdolženi pravni osebi izreklo pogojni obsodbi ter obdolženemu D.B. po drugem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen 1 leto zapora, obdolženi pravni osebi B. d.o.o. pa po 2. točki prvega odstavka 26. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena ZOPOKD določilo denarno kazen 7.000,00 EUR ter obema določilo preizkusno dobo štirih let. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 bo lahko določena kazen zapora izrečena tudi, če obdolženi D.B. v roku treh let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu R.K. ne bo plačal 66.025,74 EUR, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa sta obdolženi D.B. in obdolžena pravna oseba dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, doslej znane v višini 25,60 EUR; sodna taksa jima bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, obdolženi D.B. pa je dolžan v skladu s prvim odstavkom 97. člena in prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati še nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi D.B. dolžan oškodovancu R.K. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 66.025,74 EUR, s preostankom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženca zaradi kršitev kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in

- zagovornik obdolžene pravne osebe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Seja pritožbenega senata je bila na predlog zagovornika obdolžene pravne osebe opravljena v navzočnosti strank (378. člen ZKP).

4Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženca:

5Pritožba kršitev kazenskega zakona uveljavlja kot posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz njene obrazložitve je razvidno, da ne uveljavlja katere od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč zgolj graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pa je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, pravilno pa je zaključilo tudi, da je za kaznivo dejanje odgovorna pravna oseba. Pritožbeno sodišče se zato v celoti pridružuje razlogom prvostopenjske sodbe in jih povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

7Pritožba zatrjuje, da obdolžencu ni dokazan goljufiv namen ob sklenitvi pogodbe za leto 2009, z njo sta se stranki zgolj dogovorili glede splošnih pogojev medsebojnega poslovnega sodelovanja in na podlagi te pogodbe oškodovancu R.K. družba B. visoke in nizke gradnje ter druge storitve d.o.o. (v nadaljevanju B. d.o.o.) ničesar ne dolguje. Ob sklenitvi pogodbe obdolženec sploh ni vedel, katera gradbena dela bo oškodovanec zanj opravil, saj sta to opredelila šele v pisno sklenjeni pogodbi za vsak posamezni objekt, prav tako pa ni vedel, kakšno bo finančno stanje ob zapadlosti računov v plačilo, pri tem pa je bila družba B. d.o.o. do sklenitve pogodbe solventna. Neplačilo računov oškodovancu je posledica blokade transakcijskega računa družbe B. d.o.o. in splošne krize v gradbeništvu v letu 2009, kar bi sodišče lahko zaključilo iz izvedenskega mnenja, če bi izvedencu finančne stroke odredilo, da ga izdela. Oškodovanec bi bil poplačan, v kolikor bi zoper družbo B. d.o.o. vložil izvršilni predlog in sodišče prve stopnje obdolžencu neutemeljeno očita, da ni zbral niti najmanjšega zneska za vsaj delno plačilo oškodovančeve terjatve po spornih računih, saj je bil transakcijski račun družbe blokiran. Sicer pa je oškodovanec vedel, da je bila družba nesoliden in nereden plačnik in se je s tem zavedal možnosti, da za dela, ki jih bo zanjo opravil, ne bo prejel plačila.

8Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. V izreku sodbe je pogodba za izvajanje del za leto 2009 navedena kot podlaga medsebojnega sodelovanja, na podlagi katere je oškodovanec R.K. upravičeno pričakoval, da bo za opravljeno delo prejel plačilo. Z namenom, da bo svoje obveznosti izpolnil, naj bi tudi obdolženec ravnal pri njenem podpisu, a je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da njegovo nadaljnje ravnanje pri medsebojnem poslovanju takšnega namena obdolženca ob sklenitvi pogodbe ne potrjuje. Oškodovanec je za opravljeno delo izdal račune, svoje zaveze pa obdolženec ni izpolnil, saj računov ni plačal, oškodovanec pa je z deli nadaljeval, potem ko jih je zaradi neplačevanja prekinil, ker je obdolženec to dosegel z delnim plačilom zapadlih obveznosti ter nadaljnjimi zavezami, da bo račune plačal. Slednjega pa ne le da ni storil, temveč je ostala neizpolnjena tudi njegova zaveza davčnemu organu. Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko ponavlja zagovor obdolženca, da je bil vzrok za neizpolnitev obveznosti okoliščina, da je bila družba B. d.o.o. ob sklenitvi poslovne pogodbe še solventna, kasneje pa več ne zaradi krize v gradbeništvu. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo obdolženčevih navedb, da je prejel plačilo investitorjev za delo, ki ga je opravil oškodovanec in da je družba B. d.o.o., čeprav je posel drastično upadel, imela tudi v letu 2009 in 2010 prihodek, pa oškodovancu kljub temu, in kljub obdolženčevim obljubam, računi niso bili niti delno plačani. Pravilno pa je tudi zaključilo, da se obdolženec ne more sklicevati na slabo pogojene cene kot razlog neplačila, njegovo sklicevanje na slabo izvedbo del pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno kaže na to, da obdolženec pogodbenih obveznosti ni izpolnil zato, ker jih ni hotel, ne pa iz kakšnega drugega razloga, tudi ne zaradi splošne krize v gradbeništvu. Glede na izveden dokazni postopek je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotrebno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, pritožba pa pravilnosti zaključka, da je obdolžencu dokazano, da je ob sklenitvi pogodbe ravnal z goljufivim namenom, ne more omajati niti s sklicevanjem na okoliščino, da bi oškodovanec lahko vložil izvršilni predlog in se tako poplačal. Ker je goljufiv namen in s tem storitev kaznivega dejanja obdolžencu dokazana, na pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja prav tako ne more vplivati okoliščina, da je družba B. d.o.o. že prej oškodovancu neredno plačevala račune.

9Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

10Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo, ker pritožba obdolženčevega zagovornika uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v odločbi o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter mu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opominjevalne narave, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo ter mu pravilno naložilo posebni pogoj, kjer je določilo primeren rok za izpolnitev obveznosti.

K pritožbi zagovornika obdolžene pravne osebe:

11Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer nerazumljivost izreka, ki tudi nasprotuje sebi in razlogom sodbe, kot navaja, pritožba uveljavlja z navedbo, da iz izreka sodbe po eni strani izhaja, da je premoženjsko korist pridobila obdolžena pravna oseba, po drugi strani pa naj bi bil zavezanec za plačilo računov, torej smiselno tisti, ki je pridobil premoženjsko korist, obdolženi D.B. kot fizična oseba. Iz slednjega ni mogoče razbrati, kdo je dejansko pridobil premoženjsko korist in kdo bi bil dolžan plačati zapadle račune, saj to ne moreta biti hkrati dve osebi, takšna nerazumljivost pa ima za posledico, da je izrek sodbe tudi sam s seboj v nasprotju. Nerazumljiva je zato tudi odločitev o obveznosti izpolnitve premoženjskopravnega zahtevka, saj je premoženjsko korist pridobila obdolžena pravna oseba, medtem ko je v prvostopenjski sodbi izpolnitev obveznosti naložena obdolženemu D.B.

12Pritožba nima prav. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ni s seboj in z razlogi sodbe v nasprotju. Škoda je zaradi ravnanja obdolženega D.B. nastala oškodovancu, zato jo je obdolženec kot storilec kaznivega dejanja dolžan povrniti. Zaradi njegovega ravnanja je družba, ki je odgovorna za kaznivo dejanje po v izreku sodbe navedenih določilih ZOPOKD (obdolženec pa je bil tisti, ki je bil zadolžen za to, da se plačilo računov izvrši), pridobila premoženjsko korist v navedenem znesku, hkrati pa je obdolženec s svojim ravnanjem oškodovancu v tem znesku povzročil škodo. Izrek napadene sodbe je zato pravilen, ni nerazumljiv in tudi ne s seboj v nasprotju, z njim pa so skladni tudi razlogi napadene sodbe. Ker je storilec kaznivega dejanja obdolženec, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca odločilo, da ga je dolžan izpolniti obdolženec in mu je povrnitev navedenega zneska utemeljeno naložilo tudi kot obveznost v posebnem pogoju. Pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato ni utemeljena.

13Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja, kar je pritožbeno sodišče v tej sodbi že obrazložilo, zato se sklicuje na prepričljive razloge prvostopenjske sodbe, ki jih pritožbene navedbe zagovornika obdolžene pravne osebe, ki ocenjujejo ravnanje obdolženca ter grajajo pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, ne morejo omajati. Na vsebinsko enake navedbe pritožbe zagovornika obdolženega D.B. je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Pritožbena graja dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je zato neutemeljena, kot je bilo že obrazloženo v zvezi z navedbami prve pritožbe.

14Odločbo o kazenski sankciji, izrečeni odgovorni pravni osebi, je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Z navedbo, da obdolženemu D.B. sodišče prve stopnje v pogojni obsodbi ne bi smelo naložiti posebnega pogoja, ker ni pridobil premoženjske koristi, temveč jo je pridobila obdolžena pravna oseba, je pritožba zagovornika obdolžene pravne osebe vložena v korist obdolženca, ne pa v korist obdolžene pravne osebe. Uradni preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje tudi odgovorni pravni osebi izreklo primerno kazensko sankcijo ter določilo primerno denarno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Tudi pri tej kazenski sankciji je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolženi pravni osebi v korist.

15Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in obdolžene pravne osebe odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.