VSRS Sodba I Ips 6346/2010-74

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni V. O. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega V. O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem in drugem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo (pravilno: določilo) kazen dve leti zapora. Nato je sodišče obsojencu na podlagi 47. in 48. člena KZ ob upoštevanju kazni tri leta zapora in denarne kazni 10.000,00 EUR za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in petem odstavku 311. člena KZ, izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 297/2006 z dne 21. 6. 2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 455/2007 z dne 2. 11. 2007, izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora ter denarno kazen 10.000,00 EUR. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas, prestan v pridržanju in priporu v tej zadevi in v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru K 297/2006 ter že prestano kazen v isti zadevi. Na podlagi 69. člena KZ je obsojencu odvzelo zaseženo razstrelivo in orožje, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačilo sodne takse. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče „sodbo Višjega sodišča in sodbo Okrožnega sodišča razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje“.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da vložniki v zvezi s hišno preiskavo uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in podajajo lastno dokazno oceno; da kršitev kazenskega zakona ni podana; ter da se vložniki ne morejo sklicevati na zastaranje denarne kazni, ker tega niso uveljavljali že v pritožbi. Zato vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Tako obsojenec kot njegovi zagovorniki v izjavah izražajo nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca.

B.

5Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma poudarja(1), da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

6Vložniki ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 216. člena ZKP navajajo, da je sodišče v zvezi s hišno preiskavo odločilna dejstva očitno napačno ugotovilo; da je sodišče prve stopnje prezrlo, da so vse osebe, razen policistov, ki so bile prisotne ob hišni preiskavi, pojasnile, da v času najdbe orožja in razstreliva zraven policista, ki je te predmete našel, ni bilo prič, ki bi sodelovale pri hišni preiskavi; da je sodišče prve stopnje izpovedbe teh prič hotelo opredeliti kot neverodostojne zaradi povezav z obsojencem, kar pa po mnenju vložnikov sodišču ni uspelo; da navedbe drugostopenjskega sodišča s tem v zvezi dopuščajo dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja; da so bili sporni predmeti po njihovi najdbi glede na izpovedbe prič po ugotovitvi vložnikov preneseni v dnevno sodbo; da navedbe priče J. o najdbi orožja očitno ne držijo; ter da so trditve obsojenca ter prič S., R. in P. O. glede najdbe orožja očitno resnične, zaradi česar ob preiskavi spalnice nista bili prisotni dve priči. Slednje po stališču vložnikov pomeni, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na dokaze, najdene pri hišni preiskavi. S takimi navedbami vložniki podajajo lastne dokazne zaključke, nasprotujejo razlogom pravnomočne sodbe ter pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavljajo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče takih navedb vložnikov ni presojalo.

7V nadaljevanju zahteve vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona. Po stališču vložnikov je višje sodišče prezrlo, da je bilo v času, ko je obsojenec pridobil vojaško orožje (leta 1991), prepovedano pridobivanje vojaškega orožja, kar pomeni, da je bilo njegovo dejanje že takrat inkriminirano in je že takrat nastala prepovedana posledica. Po mnenju vložnikov je očitek višjega sodišča, da bi obsojenec v času, ko je bilo to možno, orožje lahko legaliziral, pravno zgrešen. Nadalje, vložniki navajajo, da se strinjajo s stališčem Vrhovnega sodišča, zavzetem v sodbi I Ips 260/2007 z dne 10. 1. 2008, vendar pa se po njihovem mnenju Vrhovno sodišče ni opredelilo do ključnih vprašanj, to je za kakšno vrsto trajajočega kaznivega dejanja gre in kateri zakon se uporablja. Po mnenju zagovornikov je treba kaznivo dejanje po 310. členu KZ šteti kot trajajoče kaznivo dejanje stanja, pri čemer se vložniki sklicujejo na Komentar kazenskega zakonika (Bele, 2001, stran 98, 99). Čas storitve tega kaznivega dejanja in posledično uporabo kazenskega zakona je po zatrjevanju vložnikov treba presojati glede na čas pridobitve spornega orožja, v obravnavanem primeru je to v letu 1991. Ne glede na to vložniki poudarjajo, da se v primeru, ko je kaznivo dejanje lahko izvršeno v času veljavnosti dveh ali več kazenskih zakonikov, zoper storilca uporabi zakon, ki je veljal vsaj v začetku izvršitvenega dejanja. Kdaj je glede na čas izvršitve začel veljati kasnejši zakon, je nepomembno, saj se ta sme uporabiti tudi po storitvi kaznivega dejanja, seveda če je za storilca milejši. S hrambo orožja se posledica ne obnavlja oziroma kumulira, zato pri obravnavanem kaznivem dejanju dolžina trajanja ni opredeljena kot hujša oblika temeljnega kaznivega dejanja. Zato bi po mnenju vložnikov sodišče moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času nastanka prepovedane posledice, torej ko je obsojenec pridobil orožje in razstrelivo in začel z njuno hrambo. Vložniki še poudarjajo, da za čas storitve trajajočih kaznivih dejanj velja čas, ko je prenehalo protipravno stanje, in sicer v zvezi z vprašanjem, kateri zakon je treba uporabiti v zvezi z zastaralnimi roki in v zvezi s storilčevo starostjo. Toda v zvezi z vprašanji o storilčevi prištevnosti in krivdi se upošteva kot čas storitve čas, ko je storilec povzročil protipravno stanje. Iz podatkov v spisu nesporno izhaja, da je obsojenec kot policist in udeleženec osamosvojitvene vojne sporno orožje in razstrelivo zaplenil agresorju v letu 1991 in od takrat dalje to razstrelivo in orožje hranil. Navedba v opisu kaznivega dejanja, ki se opira na začetek veljavnosti sprememb in dopolnitev KZ, so glede na ugotovitve v postopku povsem zgrešene in po mnenju vložnikov pravno nesprejemljive. Hramba orožja v letu 1991 ni bila kazniva, šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika R Slovenije iz leta 1999 je bila dodana ta izvršitvena oblika. Zato po mnenju vložnikov obsojencu ni mogoče očitati takšnega dejanja, kot se mu sedaj očita. V konkretnem primeru bi bilo treba uporabiti zakon, ki je veljal v času nastanka prepovedane posledice, v tem času pa obsojencu očitano ravnanje ni bilo kaznivo.

8S tem, ko vložniki sprejemajo stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe I Ips 260/2007 z dne 10. 1. 2008 o tem, da je kaznivo dejanje hrambe orožja iz prvega odstavka 310. člena KZ trajajoče kaznivo dejanje, obenem pa zatrjujejo, da gre pri hrambi orožja za kaznivo dejanje stanja, vložniki prihajajo sami s seboj v nasprotje. Enako tudi z navajanjem, da sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe o trajajočem kaznivem dejanju ni odgovorilo, hkrati pa navajajo, da je sodišče take pritožbene navedbe neargumentirano zavrnilo. Tako nejasnih in nasprotujočih si navedb Vrhovno sodišče ni moglo presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Kazenskopravna teorija glede časa izvršitve kaznivega dejanja razlikuje med kaznivim dejanjem trajanja in kaznivim dejanjem stanja ter med trajajočim in trenutnim kaznivim dejanjem. Za trajajoče kaznivo dejanje gre, kadar storilec z dokončanjem kaznivega dejanja povzroči protipravno stanje in ga nato določen čas vzdržuje, s čimer se prepovedana posledica njegovega ravnanja obnavlja oziroma se njeni učinki kumulirajo. Nasprotno pa storilec pri kaznivem dejanju stanja z izvršitvijo kaznivega dejanja ustvari protipravno stanje, vendar se prepovedana posledica ne obnavlja oziroma kumulira. Kaznivo dejanje stanja torej ne predstavlja vrste trajajočega kaznivega dejanja, za kar se zavzemajo vložniki, prav tako takih zaključkov, kot jih predstavljajo vložniki z delnim prepisovanjem besedila, ne napravi avtor (dr. Ivan Bele) Kazenskega zakonika s komentarjem, Splošni del (GV Založba, Ljubljana, 2001, stran od 97 do 99), na katerega se sklicujejo vložniki. Nadalje, Vrhovno sodišče je že v zgoraj navedeni sodbi I Ips 260/2007 obrazložilo, da gre pri hrambi prepovedanega orožja za trajajoče kaznivo dejanje(2). Takega stališča pa vložniki, ki s svojim mnenjem prihajajo sami s seboj v nasprotje in v nasprotje s kazenskopravno teorijo, pri čemer niti ne obrazložijo, na čem temeljijo njihovi drugačni teoretični pogledi, ne morejo uspešno izpodbiti.

9Bistvo očitka obsojencu je, da je protipravno hranil strelno orožje, strelivo in razstrelilne snovi, katerih promet posamezniku ni dovoljen. Obsojencu se torej kot izvršitvena oblika kaznivega dejanja iz prvega odstavka 310. člena KZ očita protipravna hramba orožja in razstreliva, ne pa da je orožje in razstrelivo pridobil na protipraven način. Zato so navedbe vložnikov o protipravni pridobitvi orožja za obravnavani primer pravno nerelevantne. Vrhovno sodišče je v več sodbah (glej opombo 2) obrazložilo, da je bila hramba orožja inkriminirana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 23/99), ki je veljal od 23. 4. 1999 dalje, zato je obsojencu mogoče očitati storitev kaznivega dejanja protipravne hrambe orožja šele od tega dneva, pa čeprav je orožje in razstrelivo dejansko pridobil že prej. S tem v zvezi Vrhovno sodišče kot logičen in razumno utemeljen sprejema odgovor drugostopenjskega sodišča (sodba, stran 5 in 6). Vložniki, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, z zatrjevanjem, da je obsojenec pridobil orožje in razstrelivo v letu 1991, ko hramba še ni bila kazniva, v nasprotju z zakonom uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Navedbe vložnikov o obsojenčevem namenu legalizirati zaseženo orožje in razstrelivo za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti niso pravno relevantne, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo. S temi navedbami in s polemiziranjem z razlogi drugostopenjske sodbe o enakih pritožbenih navedbah, vložniki ponovno uveljavljajo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11Vložniki v zahtevi navajajo tudi, da je izvršitev obsojencu izrečene stranske denarne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru 297/2006 z dne 21. 6. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 455/2007 z dne 2. 11. 2007 zastarala. Po petem odstavku 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ta določba je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 91/2011), ki je pričel veljati 29. 11. 2011, uporabljati pa se je začel 15. 5. 2012. Vložniki so zahtevo za varstvo zakonitosti oddali priporočeno po pošti 18. 5. 2012. Iz pritožbenih navedb vložnikov ni razvidno, da bi uveljavljali zastaranje izvršitve stranske denarne kazni, v zahtevi pa tudi ne obrazložijo, zakaj te kršitve niso mogli uveljavljati že v pritožbi. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo navedb vložnikov o zastaranju izvršitve stranske denarne kazni.

C.

12Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi zatrjevanih kršitev zakona. Zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

13Po podatkih v prvostopenjski sodbi je obsojenec pridobil poklicno izobrazbo, je zaposlen, za svoje delo prejema plačilo in nima preživninskih obveznosti. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP naložilo plačilo stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.

----

Op. št. (1): Tako je Vrhovno sodišče obrazložilo že v več sodbah, na primer I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006.

Op. št. (2): Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbah I Ips 101/2006 z dne 15. 2. 2007, I Ips 313/2006 z dne 7. 12. 2006, I Ips 88515/2010 z dne 11. 4. 2013 ter I Ips 40281/2010 z dne 11. 6. 2013.