VSL sodba I Cpg 240/2013

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II., IV., V., VI. in VII. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer na plačilo zapadlega nadomestila za zakonito rabo fonogramov v znesku 181,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2012 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu zahtevanega nadomestila v višini 195.65 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Hkrati je toženi stranka naložilo plačilo civilne kazni v višini 166,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (III. točka izreka). V preostalem delu v višini 527,52 EUR je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni zavrnilo (IV. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 50,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (VII. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (V. točka izreka) in da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 67,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do dne plačila (VI. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe (II., IV., V., VI. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (VII. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Zahtevala je plačilo stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke. Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo tožbena zahtevka na temelju neupravičene obogatitve in na plačilo civilne kazni. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev je bil glede obeh zahtevkov enak. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov - Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

Materialnopravni temelj za uveljavljanje zahtevkov

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

6Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojem lokalu na dan 12.8.2010, torej pred izbrisom iz sodnega registra podjetnikov posameznikov (izbris 15.2.2012). Avtorsko delo je torej uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga po tarifi iz SS 2006 zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

7Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela T 2005.(1) Že v 2. odstavku 1. člena T 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili SS 2006. SS 2006 je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005.

Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti T 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006, ker ni sklenila pogodbe oziroma ni ravnala v skladu z določilom 2. odstavka 4. člena SS 2006. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje pa ni pravilno. V določilu 4. člena SS 2006 so res urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu SS 2006 še ne pomeni, da se tarifni del SS 2006, za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne sme uporabiti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.

9Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

10Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

11Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

12Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

13Pritožnikovo stališče, da se v danem primeru uporablja izključno T 2005, ki tudi ni znižana za 30 %, ni pravilno. Takšno zmotno stališče temelji na njenem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

14V tej zadevi je bila tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila torej materialnopravno pravilna (190 in 198. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

Civilna kazen

15Pritožnikovo stališče, da bi moral uporabnik, ki redno in prostovoljno poravnava svoje obveznosti za javno priobčevanje fonogramov po določilu 2. odstavka 4. člena SS 2006 (T 2005, zmanjšana za 30%), plačati višje nadomestilo kot uporabnik, ki svojih obveznosti zavestno ne izpolnjuje, je zmotno. Kolektivna organizacija namreč lahko od kršitelja zahteva poleg samega plačila nadomestila še civilno kazen (3. odstavek 168. člena ZASP) in povrnitev preostale škode (5. odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen se lahko odmeri tako, da znaša največ 200 % nadomestila. Zahteva se jo lahko ne glede na to, ali je imetnik avtorske ali sorodne pravice zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo, ali ne. Zakonodajalec je torej poskrbel za to, da morebitni kršitelji plačajo za protipravno uporabo fonogramov precej več, kot pa bi plačali, če bi pravočasno poravnali svoje obveznosti.

16Tudi za civilni delikt, in z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj torej zakonski. V 1. odstavku 168 člena ZASP je določeno, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. in naslednji členi OZ. V 2. odstavku 168. člena ZASP pa je določeno, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). To je torej najbolj splošno pravilo.

Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki očitno ureja le posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na podlagi 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi razlogom v 7. točki izpodbijane sodbe, da je predlagana višina civilne kazni (200%) previsoka in je zato sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo „le“ 100% civilno kazen. Zakonodajalec je ravno zato predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera. Sodišče prve stopnje, je pri določitvi višine civilne kazni, po mnenju sodišča druge stopnje, pravilno ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati prejema poziva za pogodbeno ureditev razmerja s tožečo stranko. Glede na očitano malomarno ravnanje s stopnjo hude malomarnosti, ker bi tožena stranka kot podjetnica posameznica morala ravnati kot dober gospodarstvenik in se pozanimati, komu mora plačevati nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov, je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno materialno pravno sklepanje, da je tožeča stranka upravičena „le“ do 100% nadomestila.

17Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen SS 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

18Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti (4. odstavek 318. člena ZPP).

19Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje svoje trditvene ugotovitve, da Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) izrecno ne določa, da je uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo kljub temu pa je pri javni priobčitvi fonogramov dolžan plačevati primerno nadomestilo (1. odstavek 130. člena ZASP). V takem primeru gre za neupravičeno pridobitev koristi na strani uporabnika varovanih del, katere plačilo upravičenec lahko od uporabnika zahteva na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zaradi kršitve avtorske pravice lahko upravičenec zahteva tudi plačilo civilne kazni ali odškodnine po 2. in 3. odstavku 168. člena ZASP.

20V 4. odstavku 159. člena ZASP je določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžne enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksplotacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj.

21Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja dispozicija (zapoved) norme, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ 1970, stran 133). To lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati civilni delikt, seveda, če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer, če s kaznivim dejanjem nastane tudi škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibidem, stran 139). Vprašanje ali je neporočanje zavezancev iz 4. odstavka 159. člena ZASP sploh sankcionirano kot prekršek, tako kot so sankcionirane nekatere druge kršitve dolžnega ravnanja zavezancev do kolektivnih organizacij (primerjaj 185. člen ZASP) za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno. Pravno odločilnega pomena je le odgovor na vprašanje ali določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki daje zahtevek, ki ga lahko uveljavi v pravdnem postopku. Odgovor na to vprašanje pa je, kot je navedeno v nadaljevanju obrazložitve, negativen.

22Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo vse pomembne razloge v točki. 9, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja.

23Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi zato, ker bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da opravi določeno dejanje le v primeru, če bi njena obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Obveznost mesečnega poročanja v naprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati. Če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, bi se lahko zgodilo, da bi že dan po izdaji sodbe tožena stranka prenehala priobčevati komercialne fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Zato tožeče stranke ne bi o ničemer obveščala, čeprav bi bila k temu zavezana na podlagi pravnomočne sodbe.

Stroški zaradi „neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke po 4. odstavku 159. člena ZASP“

24Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, obdelavo podatkov o neodzivnih uporabnikih, pozivanjem in opominjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja opravila, povezana z malimi uporabniki, je neločljivo povezan z zahtevkom dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki naj bi bila dolžna tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

25Te stroške pa je mogoče kvalificirati kot stroške pred pravdo, ki so nastali v zvezi z njeno pripravo, saj jih kot take opredeljuje tudi sama tožeča stranka (prim. točko VI. tožbenih trditev). Če so bili ti stroški potrebni za to, da je tožeča stranka zbrala podatke zaradi preverjanja (neizpolnjevanja toženkinih zakonskih dolžnosti), bi lahko to bili le stroški, ki jih je tožeča stranka imela pred pravdo in bi bilo treba opraviti presojo, ali se ti stroški lahko priznajo ali ne.

Zaradi navedene pravne narave njenega zahtevka, ki ga je treba opredeliti kot zahtevek na plačilo pravdnih stroškov, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da zato, ker tožeča stranka ni uspela z zahtevkom na podlagi določila 4. odstavka 159. člena ZASP, ni upravičena do plačila stroškov, povezanih s tem zahtevkom. Že iz tega razloga njen zahtevek po plačilu teh stroškov na podlagi določila 1. odstavka 154. člena ZPP, ni utemeljen. Poleg tega pa mora tožeča stranka del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka nepravilno opredelila kot svojo premoženjsko škodo (153. člen ZASP).

26Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene trditve (1. odstavek 360. člena ZPP).

27Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu kot izhaja iz izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

28Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo pa niso bili potrebni, saj niso doprinesli k odločitvi sodišča druge stopnje. Zato jih sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 68/2005.

(2) Ur. l. RS, št. 107/2006.