VSL sklep III Ip 378/2013

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.
II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika in njegov predlog za omejitev izvršbe, oba z dne 28. 4. 2011, dolžniku pa naložilo upniku povrniti stroške odgovora na ugovor z dne 18. 7. 2012 v znesku 194,10 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Dolžnik se je zoper sklep po pooblaščencu pravočasno pritožil in predlaga njegovo spremembo tako, da se upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom zavrne kot neutemeljen in se upniku naloži v plačilo dolžnikove stroške, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se tudi upniku naloži povrniti dolžnikove stroške. Očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) že vse od 1. 3. 2011, z uveljavljanjem, da upnike še vedno zastopa T., d.o.o., čeprav ta nima več statusa zakonitega zastopnika upnikov. Trdi, da iz sklepa lastnikov z dne 24. 11. 2010 izhaja, da so lastniki s tem dnem izbrali novega upravnika T. L. d.d., ter pojasnjuje, da to dejstvo dolžnik uveljavlja šele sedaj, saj pred tem o menjavi upravnika ni bil seznanjen. Nadalje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep o odločilnem dejstvu, to je s strani dolžnika uveljavljani kršitvi načela sorazmernosti po 3. členu ZIZ, nima nikakršne obrazložitve, zlasti ne v delu, zakaj je sodišče dopustilo izvršbo kar na dve nepremičnini dolžnika za poplačilo terjatve v višini 9.927,40 EUR, poleg tega pa še izvršbo na vrednostne papirje. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tega ugovora dolžnika ni upoštevalo in omejilo izvršbo le na tista sredstva, ki že sama po sebi zadoščajo za poplačilo, kar bi bila lahko tudi le izvršba na vrednostne papirje ali izvršba le na eno nepremičnino (upoštevaje javno dostopne podatke o vrednosti nepremičnin na spletnem portalu GURS ter podatke o vrednosti delnic na spletnih straneh Ljubljanske borze d.d.). S kršenjem načela sorazmernosti iz 3. člena ZIZ je podana huda kršitev temeljne ustavno zagotovljene človekove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 ter navaja bistveni del vsebine. Poudarja, da bi moralo sodišče na opozorilo dolžnika poskrbeti za preprečitev zlorabe pravic upnika v izvršilnem postopku in se sklicuje na opozorilo Vrhovnega sodišča RS v poročilu o zaključku službenega nadzora v zadevi Vaskrsič. Gre že za peto izvršilno sredstvo, ki ga je upnik predlagal zaradi izterjave terjatve v višini 9.927,40 EUR s pripadki. V predlogu za izvršbo je namreč predlagal dve izvršilni sredstvi, in sicer z rubežem plače in rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet, ki sta bili dovoljeni s sklepom o izvršbi. Upnik je nato v letu 2010 in začetku leta 2011, kljub temu, da je bil z izterjavo uspešen, saj se je njegova terjatev z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet manjšala, predlagal nadaljevanje izvršbe z dvema novima izvršilnima sredstvoma, sodišče je predlogu ugodilo in s sklepom z dne 12. 4. 2011 nekritično in neoziraje se na obveznost preprečevanja zlorabe pravic, mimo načela sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, dovolilo nadaljevanje izvršbe z novima izvršilnima sredstvoma. Ponovno opozarja na vsebino 3. člena ZIZ in na to, da že prvotni dve izvršilni sredstvi zagotavljata poplačilo upnikove terjatve v celoti, zaradi česar nadaljevanje izvršbe na premoženje, katerega vrednost presega četrt milijona EUR, nikakor ne bi bila upravičena, še manj pa dopustna. Navaja vrednost delnic in vrednost nepremičnin, kar skupaj 28-krat presega znesek glavnice v predmetnem postopku. Prilaga izpisa iz prostorskega portala za obe nepremičnini, glede vrednosti delnic pa navaja, da lahko sodišče to preveri z vpogledom na spletne strani Ljubljanske borze. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Upniki so po pooblaščencu na pritožbo odgovorili in navedbam nasprotujejo ter predlagajo zavrnitev pritožbe ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka, ki jih tudi priglašajo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. V konkretnem primeru so upniki etažni lastniki (Višje sodišče v Ljubljani se je v sklepu I Ip 3866/2011 že opredelilo do vprašanja spremembe oznake upnika glede na označbo upnika v sklepu o izvršbi kot skupnost etažnih lastnikov). Upravnik večstanovanjske hiše ima v skladu s 118. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 48. členom Stanovanjskega zakona (SZ-1) položaj zastopnika etažnih lastnikov in je v obravnavani zadevi v tem svojstvu pooblastil odvetnika. Sprememba zastopnika etažnih lastnikov pa na pravilno dano pooblastilo odvetniku s strani prvotnega zastopnika ne vpliva, razen če novi zastopnik ali sami upniki pooblastilo prekličejo (prim. prvi odstavek 100. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik v pritožbi ne trdi, da bi bilo pooblastilo odvetniku A. G. preklicano, prav tako pa tudi ne uveljavlja nepravilnosti danega pooblastila (v tem primeru bi bilo treba pritožbeno uveljavljanje kršitve presojati z vidika 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tudi v izvršilnem postopku velja, da sodišče odloča v mejah trditev in predlogov strank (7. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kar pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru in predlogu dolžnika za omejitev izvršbe omejeno na trditve in predlagane dokaze v ugovoru in predlogu. V izpodbijanem sklepu se je opredelilo do vseh trditev iz dolžnikovega ugovora, v katerem je predlagal tudi omejitev izvršbe in je neutemeljen pritožbeni očitek, da sklep o odločilnem dejstvu, to je s strani dolžnika uveljavljani kršitvi načela sorazmernosti po 3. členu ZIZ, nima nikakršne obrazložitve, zlasti ne v delu, zakaj je dopuščena izvršba kar na dve nepremičnini za poplačilo terjatve v višini 9.927,40 EUR, poleg tega pa še izvršba na vrednostne papirje.

7Dolžnik je namreč v ugovoru uveljavljal kršitev načela ekonomičnosti in sorazmernosti sredstev ter nepotrebnosti novih izvršilnih sredstev le z uveljavljanjem, da je mogoče izvršbo uspešno izvesti že z rubežem in prenosom denarnih sredstev z dolžnikovih transakcijskih računov ter rubežem premičnin. Poleg tega, da v konkretnem primeru rubež premičnin sploh ni dovoljeno sredstvo izvršbe, se je sodišče prve stopnje opredelilo do trditve glede možnosti uspešne izvršbe z rubežem in prenosom denarnih sredstev na dolžnikovih transakcijskih računih (peti odstavek na drugi strani, z nadaljevanjem na tretji strani, izpodbijanega sklepa). Trditve, da bi zadoščala izvršba le na vrednostne papirje ali le na eno izmed nepremičnin, upnik v ugovoru ni podal in ni predlagal omejitve izvršbe v tem obsegu, saj je izrecno predlagal, da naj se omeji izvršba tako, da se opravi samo na do sedaj predlagana izvršilna sredstva (rubež denarnih sredstev). Uveljavljanje šele v pritožbi je prepozno in pomeni nedopustno pritožbeno novoto, saj dolžnik ni izkazal, da brez svoje krivde ni mogel že v ugovoru predlagati takšne omejitve izvršbe (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik ni izkazal (niti trdil niti predlagal dokazov), da bi imel na računih denarna sredstva, ki bi zadoščala za poplačilo upnikove denarne terjatve, kar je utemeljilo z opravo izvršbe v teku tega postopka, in sicer s prvim poplačilom 30. 12. 2010 v višini 198,50 EUR in z drugim 18. 2. 2011 v višini 67,33 EUR. Pavšalna pritožbena navedba, da je bil upnik v letih 2010 in 2011 z izterjavo uspešen, češ da se je terjatev z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet manjšala, je neutemeljena in z njo ni vzbudil dvoma o pravilnosti prej navedene ugotovitve sodišča prve stopnje glede dveh plačil. Dolžnik v pritožbi ni uveljavljal, da bi poleg teh dveh plačil bila opravljena še druga in torej ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bili opravljeni samo navedeni dve plačili.

9Res je v temeljni določbi 3. člena ZIZ predpisano, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo, vendar to ne pomeni, da sodišče samo, brez ustreznega dolžnikovega predloga oziroma ugovora, zavrne upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZIZ namreč sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa lahko do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli, poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma na mesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma predmeti. V okviru možnosti, ki jih daje ZIZ dolžniku glede predlaganja omejitve dovoljene izvršbe oziroma na njegov predlog določitve drugega sredstva namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, je varovano načelo iz 3. člena ZIZ, pri čemer pa je, kot je bilo že navedeno, trditveno in dokazno breme na strani dolžnika. Temu pa dolžnik v ugovoru, v katerem je podal tudi predlog za omejitev izvršbe, ni zadostil.

10Dolžnik ne more uspeti le s splošnim uveljavljanjem kršitve načela sorazmernosti iz 3. člena ZIZ glede na višino terjatve, ki niti ni tako nizka (kot je bila npr. v zadevi Vaskrsič, na katero se pritožnik sklicuje), in z navajanjem stališča Ustavnega sodišča, ki pa v konkretnem primeru glede na vsebino ugovora ne more biti podlaga za spremembo odločitve. Sodišče prve stopnje ni bilo v okviru 3. člena ZIZ zadolženo samo ugotavljati vrednosti delnic, na katere je predlagana in dovoljena izvršba, niti vrednosti nepremičnin, pri čemer dolžnik ni predlagal omejitve izvršbe le na eno izmed nepremičnin oziroma le na vrednostne papirje poleg doslej dovoljenih, temveč je predlagal, da se izvršba omeji le na do sedaj dovoljena izvršilna sredstva, za katera pa se je izkazalo, da niso bila uspešna.

11V skladu s 34. členom ZIZ upnik ni omejen pri predlaganju sredstev oziroma predmetov izvršbe in veljavna zakonodaja ne vsebuje nobenih določb o vrstnem redu izbire izvršilnih sredstev oziroma predmetov. Upnik je torej tisti, ki mu zakon daje pravico izbire sredstev in predmetov izvršbe, tako da v primeru predlaganja izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti, zlasti kadar z že dovoljenimi ne pride do poplačila terjatve, ni mogoče zgolj zaradi kumuliranja izvršilnih sredstev očitati zlorabe pravic. Kakšnih konkretnejših utemeljitev za očitek zlorabe pravic upnika pa dolžnik, razen predlaganja več sredstev in predmetov izvršbe, niti ne podaja.

12Z ugovorom zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom lahko dolžnik uveljavlja le razloge, ki preprečujejo izvršbo z novim sredstvom izvršbe (tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 6. 1996), kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Dolžnik ugovornega razloga, ki bi preprečeval izvršbo na novo dovoljenem sredstvu izvršbe v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ, ni podal, niti tega ne uveljavlja v pritožbi. Uveljavljanje načela sorazmernosti ne pomeni ugovornega razloga, to načelo je, kot je bilo že navedeno, varovano z možnostjo, ki jo daje ZIZ dolžniku glede omejitve že dovoljene izvršbe oziroma predlaganja dovolitve drugega sredstva izvršbe oziroma opravo izvršbe na drugi nepremičnini (drugi in četrti odstavek 34. člena in prvi odstavek 169. člena ZIZ).

13Višje sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžnikovega ugovora in predloga za omejitev izvršbe, posledično pa tudi o stroških ugovornega postopka, pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel, upnik pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi o njej ni prispeval in zato stroški niso bili potrebni.