VSRS Sodba in sklep II Ips 764/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna izpolniti sklepe Državnega zbora RS z dne 9. 2. 1994, št. 710-03/91-1/17 v roku enega meseca od razsodbe, in plačati tožniku 47.097 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in glede odškodnine za premoženjsko škodo izpodbijano sodbo potrdilo. Glede nepremoženjske škode pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo.

3Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se toženki v celoti naloži plačilo zahtevane odškodnine. Izpostavlja okoliščine, ki naj bi po njegovem mnenju izkazovale višino premoženjske škode. Vojaška služba po delovnem času, težavnosti in nevarnosti presegajo merila, ki jih zahteva katerakoli druga služba. Zato mu na podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pripada odškodnina za izgubo najmanj v višini povprečnega mesečnega dohodka. Meni, da je prisilni vpoklic najbolj primerljiv s prisilnim delom. Glede nepremoženjske škode zanj ne velja upravna pot. Zahtevek temelji na neizvršitvi veljavnih sklepov zakonodajnega organa s strani Vlade RS. To je imelo za posledico škodo, za njeno uveljavitev pa je predpisana sodna pot. Ne drži, da žrtve vojnega nasilja niso upravičene do odškodnine a priori in da ni neposredne, na Ustavi temelječe odgovornosti države za škodo, pri čemer se sklicuje na določilo 50. člena Ustave. Zmotna je tudi presoja neutemeljenosti predloga za predhodno vprašanje, saj meni da so človekove pravice eno najpomembnejših vprašanj vseh državljanov Evrope, tožnik pa je star 80 let in mu še do danes ni priznana odškodnina.

4Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je reparacijska dolžnost mednarodna dolžnost, katere izpolnitev praviloma lahko zahteva samo država. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije ne uresničuje pravic dejanskih oškodovancev, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica pravila, da se vsa škoda šteje za škodo države, je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Posameznik je k temu ne more prisiliti. Če država povrnitve škode ne zahteva, ne ravna protipravno ne po notranjem in ne po mednarodnem pravu.(1) Revizijske trditve o odgovornosti toženke za škodo na podlagi opustitve izterjave odškodnine od Nemčije tako niso utemeljene.

7Določba 50. člena Ustave ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja upravičene do poravnave škode že a priori.(2) Država je dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Neposredno na Ustavi temelječe odgovornosti države za škodo tožnika torej ni. Te prav tako ni mogoče presojati po splošnih predpisih obligacijskega prava.

Republika Slovenija je sprejela Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Ur. list RS, št. 63/1995, v nadaljevanju ZZVN), ki velja od 1. 1. 1996 in ki daje status žrtvam vojnega nasilja tudi prisilnim mobilizirancem(3) ter jim priznava med drugim tudi pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu.(4) Zakon, ki ureja pravico do povrnitve vojne škode, je dne 29. 3. 2001 uveljavljeni Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Ur. list RS, št. 18/2001 in nasl., v nadaljevanju ZSPOZ). Slednji zagotavlja sredstva za plačilo odškodnine za telesno in duševno trpljenje (5. člen ZSPOZ ), vendar z omejitvijo, da odškodnina ne sme presegati (takratnih) 2.000.000 SIT in da mora biti odmerjena po z istim zakonom natančno določenih pavšalnih merilih in znaša za prisilne mobilizirance po 20.000 SIT za vsak mesec pretrpljenega nasilja (tretja točka prvega odstavka 10. člena ZSPOZ).

8Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države torej ni. Višina odškodnine je z zgoraj navedenimi specialnimi predpisi, ki predstavljajo povsem avtonomen režim odgovornosti za škodo, s katerim je splošen režim izključen, določena v odvisnosti od finančnih zmožnosti države. O višini odškodnine v upravnem postopku, v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZSPOZ, odločbo izda Slovenska odškodninska družba (12. člen ZSPOZ), ki odškodnino tudi izplača (13. člen in naslednji ZSPOZ). Odločitev o zavrženju tožbe glede nepremoženjske škode je tako pravilna. Revizijske navedbe glede izkazanosti (višine) premoženjske škode pa se ob že omenjeni izključenosti splošnega režima povrnitve škode izkažejo za nerelevantne. Ker za odločitev v konkretnem primeru ni bilo treba uporabiti prava Evropske unije, tožnikova zahteva po predhodnem vprašanju ne more biti utemeljena.(5)

9Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

10O

dločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim

odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 449/2007 z dne 10. 1. 2008.

Op. št. (2): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999.

Op. št. (3): Prim. 3. in 4. člen ZZVN.

Op. št. (4): Prim. 8. in 15. člen ZZVN.

Op. št. (5): Prim. 234. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in 113.a člen Zakona o sodiščih.