10. člen ZSPOZ

Višina odškodnine, ki pripada upravičencema kot bivšima političnima zapornikoma v izpodbijanih odločbah SDH, je določena pravilno in zakonito.

Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Tožeči stranki je bila pravilno odmerjena še odškodnina v višini 3.860,01 EUR za priznan status političnega zapornika in status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, saj seštevek odškodnin priznanih s prvo in drugo odločbo ter izpodbijano odločbo predstavlja maksimalni znesek 8.345,85 EUR-a, ki ga določa 9. člen ZSPOZ.

Iz določb ZSPOZ izhaja, da Slovenska odškodninska družba d.d. z odločbo zgolj odmeri oz. izračuna višino odškodnine po zakonskih kriterijih, ki so določeni v 10. členu ZSPOZ in da torej ni pristojna odločati o kakršnihkoli vsebinskih vprašanjih v zvezi s tem.

Vprašanja višine odškodnine po ZSPOZ se ne urejajo po vzorcu splošnega odškodninskega prava.

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku določena odškodnina glede na predhodno priznan status političnega zapornika v skladu z 10. členom ZSPOZ. Ugovore, ki se nanašajo na samo odločitev o priznanju statusa političnega zapornika, bi tožnik moral uveljavljati s tožbo zoper sklep, s katerim je bilo predhodno odločeno o navedenem statusu, ne more pa jih uveljavljati (šele) s tožbo zoper odločbo, s katero se omenjeni sklep zgolj izvršuje.

Za uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, ni predvidena sodna temveč upravna pot po specialnih predpisih - ZPKri (Uradni list RS, št. 59/96) v zvezi z ZSPOZ (Uradni list RS, št. 18/2001).

Odločba, s katero se odloči o višini odškodnine, se izda na podlagi akta, s katerim je pristojni organ odločil o upravičencu in njegovih pravicah po ZZVN.

Osebi, ki ima s pravnomočno odločbo priznan status begunca, je po določbi 4. točke 1. alinee 10. člena ZSPOZ določena višina odškodnine po 12.000 SIT za mesec pretrpljenega nasilja.

Ker 9. člen ZSPOZ določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec, ne more presegati višine 2.000.000,00 SIT, tožnik ne more uveljavljati večje odškodnine.

Obdobje za katerega se priznava odškodnina po zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja je enaka obdobju za katerega ima upravičenec priznan status po zakonu o popravi krivic.

Nepravilna uporaba materialnega prava v postopku, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) ni razlog za obnovo postopka in s tem ni verjetno izkazan razlog za obnovo postopka.

Niti iz določb ZSPOZ niti iz določb ZZVN ne izhaja, da gre upravičencem odškodnina tudi za čas od prenehanja druge svetovne vojne (15. 5. 1945 - prvi odstavek 2. člena ZZVN) do vrnitve v domovino. Ta čas se upošteva samo pri odločanju o nekaterih drugih pravicah, ki jih ureja ZZVN (13. oziroma 16. člen).

10. člen ZSPOZ veže višino odškodnine glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, zato je tožnik upravičen do odškodnine za čas, za katerega mu je priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec. Čas do tožnikovega povratka v domovino (do 8. 11. 1945) se upošteva zgolj pri odmeri pravice do priznanja pokojninske dobe.

Obdobje, za katerega se priznava odškodnina po ZSPOZ je enako obdobju, za katerega ima upravičenec priznan status žrtve vojnega nasilja. Status žrtve vojnega nasilja pa je mogoč samo za čas od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, izven tega obdobja pa ne.