4. člen ZZVN

Določba 50. člena URS ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja upravičene do poravnave škode že a priori. Država je dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države ni.

Tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, ustreznih dokazov pa kljub poizvedbam ni mogel pridobiti niti prvostopenjski organ.

Tožnik v ponovni vlogi ni uveljavljal statusa žrtve vojnega nasilja – civilne osebe, izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil oziroma statusa begunca, pač pa status na podlagi 4. člena ZZVN, ki se v ničemer ni spremenil, zato se na določbe ZZVN-H ne more z uspehom sklicevati.

Če je porušenje hiše tožnikove družine povzročilo zavezniško letalstvo, tožniku ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, saj se za žrtev po 1. členu ZZVN šteje le oseba, ki je bila v vojni ali vojaški agresiji na Slovenijo izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Ne šteje se za prisilno mobilizirano osebo, ki je bila prisilno mobilizirana v enote nacistične stranke, med katere spada tudi SS Wachmanschaft, ne glede na to, da v te enote ni prišla na lastno željo.

Kadar se uveljavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, morajo biti nova dejstva oziroma novi dokazi, da se zadosti določbi 3. odstavka 267. člena ZUP, kvalificirani, to je taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. To pomeni, da se morajo nanašati na dejansko podlago prejšnje odločbe in morajo biti nova dejstva taka, da bi se z njimi v prejšnjem postopku nerazjasnjena relevantna dejstva lahko dopolnila, novi dokazi pa taki, da bi se z njimi v prejšnjem postopku neizkazana relevantna dejstva lahko izkazala.

Otroku starša, ki je bil ubit kot pripadnik Wehrmannschafta, ni mogoče priznati statusa ŽVN, saj enot Wehrmannschafta ni mogoče šteti med redne vojaške enote okupatorja med II. svetovno vojno.

Dejstvo, da interniranec ni v internacijo poslan šele po začetku vojne, ampak že pred njo, ali da internacija ni nastala šele 6.4.1941, ampak se je takrat le nadaljevala oziroma da je interniranec prestajal internacijo tudi že v času, ki se mu ne more vštevati v dobo za status žrtve, žrtvi ne more odvzeti statusa in upravičenj za čas internacije med vojno, seveda, če je bila ta internacija v pogojih 1. in 2. člena ZZVN.

Prisilni mobiliziranec ni oseba, ki je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot.

Ni žrtev vojnega nasilja oseba, ki je bila prisilno mobilizirana v enote SS, ker to niso bile enote redne nemške vojske, temveč enote nacistične stranke (4. člen ZZVN).

Status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca je osebna pravica, ki ni prenosljiva.

Ker določba 4. člena ZZVN iz kroga upravičencev, ki se po tem zakonu štejejo za žrtve vojnega nasilja, izrecno izključuje osebe, ki so bile pripadniki fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot, za odločitev o statusu prisilnega mobiliziranca ni pravno pomembna okoliščina, ali je bila oseba v te enote vključena prostovoljno ali prisilno.

Po določbah ZZVN, veljavnih v času odločanja upravnega organa (pred 19.6.1999), ukrep okupacijskih sil - prisilna mobilizacija, začeta v kraju M. na Zgornjem Štajerskem (v Republiki Avstriji) ni izpolnjeval pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po navedenem zakonu.

Po določbah ZZVN, veljavnih v času odločanja upravnega organa (pred 19.6.1999), oseba, zoper katero je bil začet ukrep okupacijskih sil - prisilna mobilizacija v kraju P., dežela Štajerska (v Republiki Avstriji), ni izpolnjevala pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po navedenem zakonu.

Po določbah ZZVN, veljavnih v času odločanja upravnega organa (pred 19.6.1999), oseba, zoper katero je bil začet ukrep okupacijskih sil - prisilna mobilizacija v kraju G. v deželi Štajerski (Republika Avstrija), ni izpolnjevala pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po navedenem zakonu.

Če so določbe ZZVN kot pogoj za priznanje statusa prisilnega mobiliziranca določale (v času odločanja v upravnem postopku), da je bila mobilizacija izvedena na ozemlju Slovenije ali na ozemlju Koroške v Republiki Avstriji, tožnik pa je bil mobiliziran z Dunaja, ne more pridobiti statusa po pravni podlagi, veljavni v času odločanja, lahko pa na podlagi novele ZZVN-D, ki kot odločilno okoliščino določa stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije, vloži nov zahtevek.

Ker določba 4. člena ZZVN iz kroga upravičencev, ki se po tem zakonu štejejo za žrtve vojnega nasilja, izrecno izključuje osebe, ki so bile pripadniki fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot, za odločitev o statusu prisilnega mobiliziranca ni pravno pomembna okoliščina, ali je bila oseba v te enote vključena prostovoljno ali prisilno.

Za odločitev o statusu žrtve vojnega nasilja - izgnanca ni relevantna okoliščina, ali je bila oseba prisilno izseljena iz svojega doma v kraj znotraj ali izven slovenskega zasedenega območja.

Statusa žrtve vojnega nasilja ne more pridobiti oseba, ki je pred 6.4.1991 prebivala v Avstriji in je bila 4.2.1941 vpoklicana v redne enote nemške vojske na območju Štajerske.

Za obdobje skrivanja niso podani pogoji za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja; vrsto in višino ter postopek uveljavljanja pravic pa ureja poseben zakon.