5. člen ZSPOZ

Vsakemu upravičencu pripada odškodnina v fiksnem znesku, ki ga je za vse primere enako določil zakonodajalec. To pomeni, da se pri odmeri odškodnine ne upoštevajo okoliščine vsakega konkretnega primera posebej, zato sodišče ne more upoštevati tožničinih ugovorov o posledicah, ki jih je trpela zaradi smrti mame.

Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Določba 50. člena URS ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja upravičene do poravnave škode že a priori. Država je dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države ni.

Višina odškodnine po prvi alinei 1. odstavka 10. člena ZSPOZ se določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa za taboriščnike, ukradene otroke, politične zapornike in zapornike po 146,05 EUR za mesec pretrpljenega nasilja. V obravnavanem primeru pa je šlo za izgubo življenja bližnjega in ne za nasilna dejanja za političnega zapornika. Zato je bila odškodnina upravičencu odmerjena na podlagi 2. točke 5. člena v povezavi s 1. odstavkom 11. člena ZSPOZ.

Ker sklep, s katerim se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo pristojnemu delovnemu sodišču, ni sklep, s katerim bi bil postopek končan, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Ker so določbe Zakona o popravi krivic in Zakona o plačilu odškodnine zaradi vojnega in povojnega nasilja lex specialis v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, je odločitev o zavrženju tožbe, s katero tožnik v sodnem postopku zahteva povrnitev nepremoženjske škode, pravilna.

Odškodnina zajema vse škodne posledice, ki izvirajo iz oškodovančeve osebnosti in so posledice neupravičenega odvzema prostosti. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba vračunati znesek, ki je bil tožniku priznan z upravno odločbo na podlagi ZPKri. ZPKri napotuje na upoštevanje Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Ta pa v 5. členu izrecno določa, da gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje žrtev vojnega nasilja. V pravni teoriji je zavzeto stališče, da lahko oškodovanec, če z Državnim pravobranilstvom ne pride do sporazuma, s tožbo uveljavlja tudi višjo odškodnino in tudi takšne oblike škode, ki jih v postopku pred Državnim pravobranilstvom ni uveljavljal.

V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli med vojno oz. zaradi vojnega stanja. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Ko se uveljavlja odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, ni sodne poti.

Za uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, ni predvidena sodna temveč upravna pot po specialnih predpisih - ZPKri (Uradni list RS, št. 59/96) v zvezi z ZSPOZ (Uradni list RS, št. 18/2001).

V ZPKri ni podlage za povrnitev škode zaradi izpada osebnih dohodkov v času nemožnosti zaposlitve po prestani kazni. Odškodnino, prejeto na podlagi sklenjene poravnave, ki se nanaša na neupravičen zapor, je šteti za odškodnino, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika.