3. člen ZZVN

Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Stališče, da nasilje okupatorja nad tožnikom preneha z njegovim vstopom v vojaške formacije NOV, je zavzelo že Vrhovno sodišče v sodbi I Up 168/2002 z dne 29. 10 2004, v kateri je poleg tega poudarilo, da že pojmovno ni mogoče, da se nekdo z orožjem bori proti nasilju okupatorja in je istočasno žrtev takšnega nasilja. To pomeni, da vojno nasilje nad tožnikom ni trajalo zahtevano časovno obdobje treh mesecev, obenem pa, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Na odločitev, da pogoji za priznanje položaja begunca iz ZZVN niso izpolnjeni, tudi ne more vplivati sprememba tožnikovega položaja kot vojnega veterana (po ZUJF), oziroma ukinitev ene od pravic, ki mu je bila priznana po drugem zakonu.

Določba 50. člena URS ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja upravičene do poravnave škode že a priori. Država je dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države ni.

Tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, ustreznih dokazov pa kljub poizvedbam ni mogel pridobiti niti prvostopenjski organ.

Dokazna ocena upravnega organa, ki ni upošteval dokaza (pričanja tožnikove matere), iz katerega izhaja, da se tožnik iz izgnanstva vrnil šele 29. 6. 1645 (s čemer izpolnjuje pogoje za status žrtve vojnega nasilja), je po mnenju sodišča pravilna, saj temelji zgolj na podlagi pripovedovanja tožnikove pokojnega očeta.

Pri odločanju o statusu in pravicah žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca ni mogoče upoštevati dejstva, da je bila tožnici za prisilno delo izplačana odškodnina s strani tujega sklada za tovrstne odškodnine, saj je bila odškodnina tožnici priznana na popolnoma drugi pravni podlagi, kot jo za priznanje zahtevanega statusa in pravic določa ZZVN.

Med žrtve vojnega nasilja – delovne deportirance ni mogoče šteti osebe, ki jo je na delo poslala organizacija TODT in pri kateri obstajajo v času dela vsi elementi delovnega razmerja.

Kršitev pravil o obrazložitvi razlogov za odločitev je nedvomno vplivala na pravilnost oziroma zakonitost odločitve. Namreč drugostopni organ bi pri odločanju o pritožbi moral upoštevati tudi nov dokaz, ki ga je tožnik v dopolnitvi pritožbe uveljavljal (se do njega opredeliti ter z upoštevanjem le tega preizkusiti dokazno oceno prvostopnega organa), saj je tožnik obrazložil zakaj ga ni predložil že v postopku na prvi stopnji (3. odstavek 238. člena ZUP).

V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli med vojno oz. zaradi vojnega stanja. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Če je porušenje hiše tožnikove družine povzročilo zavezniško letalstvo, tožniku ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, saj se za žrtev po 1. členu ZZVN šteje le oseba, ki je bila v vojni ali vojaški agresiji na Slovenijo izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Zgolj dejstvo, da je tožnikovo mater na železniški postaji zaslišala nemška policija ter jih nato (tožnika in njegove sestre) v zastraženem transportu prepeljala v določen kraj v Nemčiji, v katerem je bil njen mož (tožnikov oče), in kamor so bili namenjeni, kjer jih je namestila v taborišče za ženske in otroke, ne more spremeniti ugotovitve, ki izhaja iz upravnih spisov, da je bil ta odhod prostovoljen.

Do statusa žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka ni upravičena oseba, ki je bila poslana v prevzgojni dom.

Ne šteje se za prisilno mobilizirano osebo, ki je bila prisilno mobilizirana v enote nacistične stranke, med katere spada tudi SS Wachmanschaft, ne glede na to, da v te enote ni prišla na lastno željo.

Ni begunec oseba, ki je za en dan pobegnila z doma iz strahu pred okupatorjem in možnostjo požiga hiše njenih staršev. Če pa je bila požgana hiša tožničinih starih staršev, pri katerih tožnica ni živela, ne more iz tega naslova uveljavljati statusa žrtve vojnega nasilja - begunke.

ZZVN zahteva za pridobitev statusa begunca obstoj konkretnega nasilja s strani okupatorja, ki je bilo neposredno povzročeno osebi, ki uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja oziroma ji je neposredno grozilo. Po določbah 3. člena ZZVN pa mora takšno nasilje trajati najmanj 3 mesece.

Nemški okupator je začel z množičnim izseljevanjem Slovencev po razglasu v jeseni 1941. leta. Tožnica, ki je s svojo teto odšla na delo v Nemčijo 5.7.1941, neposredno ni mogla občutiti prisilnega ukrepa izselitve, pred katerim naj bi pobegnila.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - zapornika mora stranka izkazati ne le, da so jo okupacijske sile med 6. 4. 1941 in 15. 5. 1945 poslale v zapor ter da je le-ta trajal neprekinjeno najmanj 3 mesece, pač pa tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da so bili razlogi za zapor politični, nacionalni, rasni ali verski.

Dejstvo, da interniranec ni v internacijo poslan šele po začetku vojne, ampak že pred njo, ali da internacija ni nastala šele 6.4.1941, ampak se je takrat le nadaljevala oziroma da je interniranec prestajal internacijo tudi že v času, ki se mu ne more vštevati v dobo za status žrtve, žrtvi ne more odvzeti statusa in upravičenj za čas internacije med vojno, seveda, če je bila ta internacija v pogojih 1. in 2. člena ZZVN.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku, ki je bil rojen v času, ko so zoper starše trajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi, se določba 3. člena ZZVN razlaga tako, da morajo pogoj minimalnega časa trajanja izpolnjevati tako starši kot otrok, rojen staršem, nad katerimi so se izvajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi.

Tožečo stranko so med vojno poslale na delo nemške oblasti k raznim družinam v Avstriji. Zato je ni mogoče uvrstiti med delovno deportiranko, saj ni bila poslana na delo Pflichtjahr zaradi razlogov po 1. odstavku 2. člena in 3. členu ZZVN.