12. člen ZSPOZ

Normativna protipravnost je lahko podana tudi v primeru, ko zakonodajni organ opusti izdajo zakona, ki bi ga moral izdati. S tem, ko država ni sprejela zakona, ki bi oškodovancem priznal pravico do povračila premoženjske vojne škode, ni ravnala protipravno.

Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Določba 50. člena URS ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja upravičene do poravnave škode že a priori. Država je dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države ni.

ZSPOZ (kot področni zakon) v osmem odstavku 12. člena sicer izključuje pritožbo zoper odločbo tožene stranke o višini odškodnine, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je pritožba izključena tudi v primeru, kakršen je obravnavani. ZSPOZ namreč posebnih (izrecnih) določb glede izdaje potrdil o pravnomočnosti in izvršljivosti nima, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZUP, ki predvidevajo pritožbo zoper zavrnitev zahteve za izdajo potrdila.

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za take primere škod (povojni protipravni odvzem življenja v imenu države) ni mogoče presojati po drugih predpisih (se pravi po splošnih načelih o povrnitvi škode) ter da je uveljavljanje te pravice do odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa poseben predpis. Odločanje o odškodninah na tej podlagi ne sodi v pristojnost sodišča, pač pa se to ureja po pravilih upravnega postopka.

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski obveznosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za specifične primere škod, ki jih urejata ta dva zakona, ni mogoče presojati po drugih predpisih (to je po načelih splošnega odškodninskega prava) in da je uveljavljanje pravice do te odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa ta poseben predpis.

Iz določb ZSPOZ izhaja, da Slovenska odškodninska družba d.d. z odločbo zgolj odmeri oz. izračuna višino odškodnine po zakonskih kriterijih, ki so določeni v 10. členu ZSPOZ in da torej ni pristojna odločati o kakršnihkoli vsebinskih vprašanjih v zvezi s tem.

Vprašanja višine odškodnine po ZSPOZ se ne urejajo po vzorcu splošnega odškodninskega prava.

Sklep Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic ni nezakonit, če ne navaja vzrokov poboja in točnega datuma smrti.

Zaradi že izplačane odškodnine stranki iz naslova po ZPKri in ZPPZV91 in zaradi zakonske omejitve zneska odškodnin, izplačanih po ZSPOZ v višini 2.000.000 SIT, ne more biti v celoti izplačana še nadaljnja odškodnina iz naslova po ZPKri.

V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli med vojno oz. zaradi vojnega stanja. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja v 12. členu določa, da v primeru, ko je oseba s takim statusom umrla, pripada odškodnina njenim dedičem po predpisih, ki urejajo dedovanje.

Za uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, ni predvidena sodna temveč upravna pot po specialnih predpisih - ZPKri (Uradni list RS, št. 59/96) v zvezi z ZSPOZ (Uradni list RS, št. 18/2001).

Odločba, s katero se odloči o višini odškodnine, se izda na podlagi akta, s katerim je pristojni organ odločil o upravičencu in njegovih pravicah po ZZVN.

Ker iz izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kakšen status je bil tožnici priznan in tudi ne, za kakšno obdobje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je takšno odločbo odpravilo po 2. točki in po 3. točki 1. odstavka 60. člena ZUS (dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, odločba je pomanjkljiva).

Glede na navedbe v tožbi in predložena dokazila (sklep komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 16.2.1999, izvensodni zahtevek z dne 22.8.2001, in predlagane dokaze v tožbi) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP) in zato tožbo zavrglo (274. člen ZPP). Pravico do povrnitve škode svojcem po vojni pobitih oseb in postopek za uveljavljanje teh pravic in organe, ki odločajo o teh pravicah, določa ZPKri (1. člen). 5. člen navedenega zakona določa, da oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika oziroma svojca po vojni pobite osebe, ima pravico do odškodnine (prvi odstavek), nato ima določbe o sklenitvi poravnave (drugi odstavek), medtem ko tretji odstavek tega člena določa, da "višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine". Po 9. členu ZPKri odloča o priznanju statusa po vojni pobite osebe (oziroma svojca) ter o pravici do odškodnine posebna komisija. Slednja je tožnikoma tudi zdala sklep po 17. členu ZPKri (priloga A 2). ZSPOZ določa način zagotavljanja sredstev za

Po določbi 6. člena ZSPOZ so upravičenci do odškodnine po tem zakonu določeni z zakonom o žrtvah vojnega nasilja, z zakonom o popravi krivic in z zakonom o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. Na podlagi akta, s katerim je pristojni organ odločil o upravičencih in njihovih pravicah na navedenih pravnih podlagah, tožena stranka z uporabo meril, določenih v ZSPOZ, odloči o višini odškodnine (1. odstavek 12. člena ZSPOZ). Obstoj akta pristojnega organa o priznanju statusa in pravic je po navedenem pogoj in s tem procesna predpostavka za uvedbo postopka in odločanje o višini odškodnine, ki je po določbah ZSPOZ v pristojnosti tožene stranke.

V kolikor je status bivšega političnega zapornika bil priznan po Zakonu o popravi krivic je za odločanje o višini odškodnine pristojna po ZSPOZ Slovenska odškodninska družba in ne sodišče.