11. člen ZSPOZ

Vsakemu upravičencu pripada odškodnina v fiksnem znesku, ki ga je za vse primere enako določil zakonodajalec. To pomeni, da se pri odmeri odškodnine ne upoštevajo okoliščine vsakega konkretnega primera posebej, zato sodišče ne more upoštevati tožničinih ugovorov o posledicah, ki jih je trpela zaradi smrti mame.

Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Določba 50. člena URS ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja upravičene do poravnave škode že a priori. Država je dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države ni.

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski obveznosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za specifične primere škod, ki jih urejata ta dva zakona, ni mogoče presojati po drugih predpisih (to je po načelih splošnega odškodninskega prava) in da je uveljavljanje pravice do te odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa ta poseben predpis.

Višina odškodnine po prvi alinei 1. odstavka 10. člena ZSPOZ se določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa za taboriščnike, ukradene otroke, politične zapornike in zapornike po 146,05 EUR za mesec pretrpljenega nasilja. V obravnavanem primeru pa je šlo za izgubo življenja bližnjega in ne za nasilna dejanja za političnega zapornika. Zato je bila odškodnina upravičencu odmerjena na podlagi 2. točke 5. člena v povezavi s 1. odstavkom 11. člena ZSPOZ.

V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli med vojno oz. zaradi vojnega stanja. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za take primere škod (povojni protipravni odvzem življenja v imenu države) ni mogoče presojati po drugih predpisih (se pravi po splošnih načelih o povrnitvi škode) ter da je uveljavljanje te pravice do odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa poseben predpis. Po 3. odstavku 11. člena ZSPOZ pa se pri odločanju priznanja statusa svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in o pravici do odškodnine uporabljajo določila zakona, ki ureja splošni upravni postopek.