2. člen ZZVN

Tožnica, četudi se njenim navedbam v celoti sledi, ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Sodišče dodaja, da razume tožnico, ko poudarja, da je zaradi vojne veliko pretrpela, vendar pa so upravni organi in sodišče pri odločanju vezani na zakon in tam predpisane pogoje, ki v konkretni zadevi niso izpolnjeni.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunec je potrebno dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem, ki se je izvajalo na ozemlju Slovenije v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945. Neposredni povod za odločitev za zapustitev območja Slovenije mora biti neposredno nasilje okupatorja nad osebo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Nasilje mora biti dokazano in izvajano neposredno proti staršem oziroma staršu s katerimi otrok živi.

Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Tožeča stranka v predlogu za obnovo ne uveljavlja novega, temveč drugačno dejstvo, kot v prvotnem postopku, uveljavlja pa ga v tožbi zato, ker ni vedela, kaj beseda Pflichtjahr pomeni in se je zato v zahtevi napačno „držala“ tega izraza. Navedbe v predlogu za obnovo so zavestno drugačne in prilagojene želenim učinkom. Očitno je, da gre za dejstva oziroma okoliščine, za katera je tožnica vedela ves čas in bi jih torej lahko, oziroma celo morala, kolikor so resnične, navesti že v prejšnjem postopku, saj je v skladu z 11. členom ZUP izrecno zavezana govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so ji priznane. Čim je tako in ne gre za situacijo iz drugega odstavka 261. člena ZUP, ni pogojev za to, da se predlaga obnova in bi bilo potrebno predlog tožnice na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP s sklepom zavreči. Vsebinski preizkus predloga za obnovo, ki ga je opravil drugostopenjski organ, ni bil potreben.

Določba 50. člena URS ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja upravičene do poravnave škode že a priori. Država je dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države ni.

Tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, ustreznih dokazov pa kljub poizvedbam ni mogel pridobiti niti prvostopenjski organ.

Tožnik se je iz madžarskega taborišča Šavor vrnil v domači kraj v Srbiji, kjer je živel vse do leta 1966, ko se je preselil v Slovenijo. Ker se v RS ni naselil do 31. decembra 1945, kot je to določeno v sedmem odstavku 2. člena ZZVN, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident mora natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tega pa v tem primeru revident ni napravil. Če se revident sklicuje na hude posledice, ki niso posledica izpodbijane odločitve, ni izkazano izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Preselitev tožnikove družine k sestri tožnikove matere ni okoliščina, zaradi katere bi bilo tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja. Po določilih ZZVN je namreč treba dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi in je bilo neposreden povod za to, da se je ta preselila. Že iz 1. člena zakona izhaja, da se za priznanje statusa zahteva element prisiljenja, torej da oseba ni ravnala po lastni volji oziroma odločitvi, ampak so bila njena dejanja odraz nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Tožnik pa ni dokazal nobenega konkretnega nasilnega dejanja ali ukrepa sovražnika, ki bi bil direktni povod za pobeg.

Iz izvedenih dokazov v obnovljenem postopku (tudi v povezavi z že izvedenimi v prvem postopku) ne izhaja konkretno in neposredno vojno nasilje nad tožnikovo družino. Posplošeno zatrjevanje o nemškem maščevanju nad družinami partizanov in izpoved, ki ne temelji na neposrednem poznavanju dogajanja, ampak na pripovedi drugih oseb, namreč ne moreta vplivati na spremembo stališča, ki je bilo sprejeto v odločbi z dne 10. 11. 2004, in sicer da tožnik ni uspel dokazati konkretnega in neposredno grozečega nasilja okupatorja, pred katerim naj bi pobegnil z družino.

Ker je bilo o tožnikovem predlogu za obnovo postopka že odločeno in obnova dovoljena, tožena stranka ni imela podlage za to, da o takem predlogu odloča ponovno in ga zavrne.

Prvostopenjski upravni organ je zahtevo tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pravilno zavrgel. Ta zahteva je namreč vsebinsko povsem enaka tisti, ki jo je tožnik vložil dne 29. 3. 2001 in ki je bila že pravnomočno zavrnjena. Povsem enaka ostaja tudi zakonska ureditev, ki je podlaga za odločitev. S spremembo in dopolnitvijo zakona, na katero se tožnik sklicuje v ponovljeni zahtevi, se namreč položaj otrok, ki so izgubili starše ali enega od njih zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, ni v ničemer spremenil.

Iz dejstev in okoliščin, ki jih je v zvezi z vojnim nasiljem izpostavil tožnik, sicer izhaja, da je bil tožnik gotovo žrtev vojnega nasilja (v širšem smislu), tako kot večina ljudi, ki so preživeli vojno, vendar pa tožnik tistih posebnih in konkretnih okoliščin nasilja, kot se zahtevajo po ZZVN, ni uspel izkazati.

Z odločbo prvostopenjskega organa z dne 3. 1. 1999 je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja begunec – otrok ubitih talcev. Tožnica je dne 9. 11. 2009 vložila nov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca, in sicer na podlagi istega dejanskega stanja kot v zahtevi iz leta 1999. Ker je bilo torej o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 3. 11. 1999, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bila ponovna zahteva tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca pravilno zavržena. ZZVN je bil od svoje izdaje v letu 1996 večkrat dopolnjen in spremenjen, vendar pa so bile določbe, ki opredeljujejo status žrtve vojnega nasilja – begunca ter predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev tudi v obravnavani zadevi, enake v letu 1999 ob izdaji prvostopne odločbe, kot v letu 2009 oziroma 2010, ko je bila izdana izpodbijana odločba.

Ker je bilo o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je drugostopenjski organ pravilno uporabil določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP in ponovno zahtevo tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca pravilno zavrgel.

Tožnik v ponovni vlogi ni uveljavljal statusa žrtve vojnega nasilja – civilne osebe, izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil oziroma statusa begunca, pač pa status na podlagi 4. člena ZZVN, ki se v ničemer ni spremenil, zato se na določbe ZZVN-H ne more z uspehom sklicevati.

Med strankama ni sporno, da je tožničin oče, ki je bil v borbi zadet od okupatorja, umrl dne 14. 6. 1945. Ker ZZVN-H v 8. odstavku 2. člena ZZVN ni spremenil časovnega obdobja, na katerega je bila vezana smrt starša (15. 5. 1945), ki je bilo določeno že v določbah ZZVN, ki so bile v veljavi v času izdaje odločbe z dne 10. 10. 2002, je tožena stranka tožničin ponovni zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja utemeljeno zavrgla.

Lastnost stranke ima lahko v posameznem upravnem postopku le oseba, ki ji pravico ali obveznost, o kateri se odloča v upravnem postopku, daje materialni predpis. Ker tožnik po določbi 7. člena ZZVN ne more biti upravičena stranka za vložitev zahteve, pogoji za uvedbo postopka v obravnavanem primeru niso podani.

Po določbi 5. člena ZZVN se vojaškemu vojnemu invalidu lahko prizna status žrtve vojnega nasilja le ob pogojih, ki so določeni s tem zakonom. To pa med drugim pomeni, da bi morala revidentka izkazati, da je bila v času, ko je utrpela poškodbo, zaradi katere ji je bil priznan status vojaškega vojnega invalida, izpostavljena v 2. členu ZZVN določenim prisilnim ukrepom. Ker revidentka v upravnem postopku glede na okoliščine primera (v času poškodbe je aktivno sodelovala z NOB) tega ni izkazala, ji zahtevanega statusa in pravic ni mogoče priznati.

Splošne okoliščine vojne in nasilje, ki osebe niso neposredno ogrožale, ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca.