VSRS Sodba IV Ips 106/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

A.

1

Prekrškovni organ Carinske uprave Republike Slovenije je storilcu

dne 30. 12. 2010

izdal plačilni nalog št. 13888

za

radi

prekrška po 4. točki prvega odstavka

74člena Zakona o carinski službi

(v nadaljevanju ZCS-1) ter mu izrekel globo 450 €. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 1064/2011 z dne 18. 5. 2012 zavrnilo.

2

Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka

zaradi kršitve prvega odstavka 125. člena in druge alineje 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Po oceni vrhovne državne tožilke je sodišče uveljavljano kršitev zagrešilo s tem, da ni zaslišalo obdolženca in izvedlo dokaznega postopka, čeprav gre za prekršek, ki so ga zaznale uradne osebe kot priče (in ne s tehničnimi sredstvi). Ob tem se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)

Flisar proti Sloveniji

, v kateri je ESČP zavzelo stališče, da postopek o prekršku ni v skladu s pravico do poštenega sojenja, če so bila edina podlaga za kaznovanje neposredna opažanja policistov, sodišče pa je odločitev policije podprlo zgolj s podatki spisa, ki ga je poslala policija, medtem ko v postopku ni prišlo do nikakršne izmenjave utemeljitev. Po mnenju vrhovne državne tožilke gre za takšno situacijo tudi v obravnavani zadevi, saj je sodišče izpodbijano sodbo oprlo na podatke plačilnega naloga, opis dejanskega stanja, uradne zaznamke uradnih oseb in pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo, pri čemer pa sodišče v ničemer ni

preizkušalo navedb policistov, čeprav je obdolženec v zahtevi za sodno varstvo substancirano navajal, da je bilo dejansko stanje drugačno, kot ga v uradnih zaznamkih opisujejo uradne osebe carinskega organa. S tem je sodišče kršilo pravico kršitelja do poštenega sojenja v smislu 6. člena EKČP. Vrhovna državna tožilka v nadaljevanju zahteve uveljavlja tudi kršitev četrte alineje 29. člena Ustave (privilegij zoper samoobtožbo). Navaja, da iz dejanskega opisa prekrška izhaja, da je obdolženec izpolnil zakonske znake prekrška s tem, da ni hotel povedati, kje se nahaja njegovo vozilo, ki so ga uradne osebe carinskega organa

želele pregledati. Razlaga 4. točke prvega odstavka 74. člena ZCS-1, da stori prekršek oseba, ki uradni osebi carinskega organa ne želi povedati, kje se nahaja predmet, ki jo inkriminira oziroma na podlagi katerega se bo lahko znašla v prekrškovnem postopku, je po oceni vrhovne državne tožilke v nasprotju z navedeno ustavno pravico. ESČP je že večkrat zavzelo stališče, da edicijska dolžnost za obdolženca ne velja ter da izrekanje globe osumljencu, ki ne želi predložiti listin, pomeni prisilo. Ker gre tudi v obravnavanem primeru za kaznovanje zaradi nesodelovanja s prekrškovnim organom, je bila obdolžencu

kršena pravica da molči in ne prispeva k samoobtoževanju. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga razmislek o sprožitvi postopka za ustavno presojo določb ZCS-1.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena kršitelju. Slednji je v izjavi izrazil soglasje z vloženo zahtevo, izpostavil pa je tudi dodatne kršitve pravil postopka, ki naj bi jih zagrešila prekrškovni organ in sodišče. Teh dodatnih kršitev, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, Vrhovno sodišče ni presojalo, saj se pri odločanju omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (tj. vrhovni državni tožilec) v zahtevi za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 in drugim odstavkom 169. člena ZP-1).

B-I.

4

Iz plačilnega naloga ter kratkega opisa dejanskega stanja, ki je bil kršitelju vročen skupaj s plačilnim nalogom, izhaja, da je kršitelj storil prekršek po

4točki prvega odstavka 74. člena ZCS-1, ker je dne 28. 12. 2010 ob

razgovoru z delavci Mobilnega oddelka Carinskega urada Celje, v katerem so ga seznanili, da želijo v njegovem osebnem vozilu opraviti kontrolo namenske porabe

goriva, to odločno zavrnil in ni nudil ostalih podatkov, ki bi jih pooblaščena uradna oseba potrebovala in od njega zahtevala, da bi lahko izvedla postopek.

5Kršitelj je v zahtevi za sodno varstvo med drugim uveljavljal zmotno

ugotovljeno dejansko stanje, in sicer je trdil, da je carinikoma posredoval vse potrebne podatke. Po navedbah kršitelja je carinikoma povedal, da se njegovo vozilo nahaja na popravilu na Hrvaškem, ker pa mu nista verjela, je bil pripravljen pokazati listine, ki jih je imel na naslovu stalnega prebivališča. Tudi s tem se carinika nista strinjala in sta zahtevala, da takoj pokaže vozilo.

V zvezi z navedenimi trditvami je kršitelj predlagal

svoje zaslišanje, soočenje s carinskima uradnikoma, zaslišanje svojega očeta ter predložil

račun in delovni nalog za popravilo avtomobila.

6

Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče po presoji verodostojnosti navedb vseh vpletenih v celoti sledilo vsebini uradnega zaznamka carinikov, ki sta zaznala prekršek, ter zapisniku o opravljeni seji komisije Carinske uprave RS. Iz navedenih listin izhaja, da je Carinska uprava dne 30. 6. 2010 prejela anonimno obvestilo, da kršitelj „veselo tanka v kante kurilno olje, ki ga potem doma prelije v dve vozili znamke Ford“. C

arinski uslužbenci Carinske uprave Celje so dne 28. 12. 2010 s kršiteljem opravili razgovor na njegovem delovnem mestu ter mu pojasnili, da so na podlagi anonimne prijave prišli opravit kontrolo pogonskega goriva v njegovem vozilu. Kršitelj je povedal, da ima vozilo pri mehaniku, ni pa hotel povedati, pri katerem. Ker sta carinika presodila, da je teža prekrška prenizka, da bi zaostrovali zadevo, sta se odločila zaključiti s pogovorom. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče ni našlo razumnega razloga, da navedeni izjavi carinikov ne bi sledilo. Po mnenju sodišča bi carinika ponovno odšla na dom kršitelja, če bi bil slednji

pripravljen pokazati dokumente o tem, kje se nahaja avtomobil, saj sta pred tem že bila na njegovem domačem naslovu in ga tam iskala. Sodišče je torej navedbe kršitelja, da je carinikoma pojasnil, da ima avtomobil na popravilu na Hrvaškem ter da je bil pripravljen pokazati listine, ki bi to potrjevale, ocenilo kot neverodostojne in njegovo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

B-II.

K zatrjevani kršitvi 22. in 29. člena Ustave

7.

Po določbi 22. in 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v

postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave, ki je v razmerju do 22. in 23. člena specialna, našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje. Med navedena jamstva je uvrščena pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta jamstva morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kotglede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.(1)

8Tudi po stališču ESČP morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico

do poštenega sojenja (

fair trial

). ESČP kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP priznava tudi pravico do ustne obravnave (

oral hearing

).(2) Gre za pravico stranke, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, z možnostjo, da predlaga dokaze v svojo korist, da se seznani z

obremenilnimi dokazi ter zaslišuje obremenilne priče. Po sodni praksi ESČP je ustna obravnava še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah (kamor

ESČP uvršča tudi prekrškovne postopke) ter v primerih, ko je sodni postopek (s polno jurisdikcijo) le enostopenjski. Vendar pravica do ustne obravnave ni absolutna. V kazenskih zadevah, ki ne sodijo v jedro kazenskega prava, garancije iz 6. člena EKČP ne veljajo v vsej strogosti.(3) V zadevi

Flisar proti

Sloveniji

(4) je ESČP poudarilo, da je obdolženec v prekrškovnem postopku načelno upravičen do obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede.(5)

9

Po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo (deveto poglavje), se pravica obdolženca do izjave primarno zagotavlja skozi pravico do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev(6), ter pravico do pisnega podajanja argumentov glede pravnih in dejanskih vidikov zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Med določbami devetega poglavja ZP-1 ni pravila, ki bi sodišče zavezovalo k zaslišanju obdolženca, neposrednemu izvajanju dokazov ali razpisu ustne obravnave. Sodišče lahko sprejme odločitev o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo tudi brez izvedbe navedenih procesnih dejanj. Zaslišanje obdolženca se izvede le, če sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Tedaj sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1), v katerem je zaslišanje obdolženca načeloma obvezno (69. člen ZP-1)(7). Ustno obravnavo (ki se izvede s smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku o glavni obravnavi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem) pa sodišče v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka razpiše le, če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1).

10Takšna zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je

potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka je omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka. V določenih

primerih (ki niso nujno redki(8)) bo obdolžencu pošten postopek zagotovljen že z možnostjo seznanitve s podatki spisa in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadev. V drugih primerih pa – zaradi narave spornega vprašanja – o poštenem postopku ne bo mogoče govoriti, če obdolžencu ne bo omogočeno, da je na sojenju osebno navzoč, da izvaja dokaze v svojo korist, da se neposredno seznani z obremenilnimi dokazi ter da zaslišuje obremenilne priče.

11

ESČP je v zadevi

Suhadolc proti Sloveniji

ponovilo stališče, ki ga je

utrdilo že v svojih prejšnjih odločbah, da izvedba ustne obravnave v zadevah, ki ne sodijo v tradicionalne kategorije kazenskega prava, ni potrebna, kadar v zahtevi za sodno varstvo ni izpostavljeno vprašanje, ki se nanaša bodisi na verodostojnost ugotovitev bodisi na izpodbijana dejstva, za razčiščevanje katerih je potrebna ustna predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, ter je bila obdolženemu dana ustrezna možnost, da predstavi svojo zadevo v pisni obliki in izpodbija dokaze zoper sebe. Tako je v primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, ki so pridobljeni s tehničnimi napravami (npr. lasersko napravo za merjenje hitrosti ali električno napravo za merjenje stopnje alkohola v izdihanem zraku), storilec pa v zahtevi ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa.(9)

A contrario

pa je izvedba ustne obravnave potrebna

tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. V že citirani zadevi

Flisar proti Sloveniji

je ESČP

navedlo, da sodišče v takem primeru z vidika poštenega sojenja ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in storilčeve odgovornosti, če dokazov ne izvede neposredno na ustni obravnavi. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe ESČP v zadevi

Milenovič proti

Sloveniji

(10), v kateri je ESČP poudarilo, da je v primeru, ko so edina podlaga za obsodbo opažanja policistov, ustna obravnava lahko ključna za varovanje

interesov obtoženca in se na tak način lahko preizkusi verodostojnost njihovih ugotovitev.

12Iz navedenih odločb ESČP izhaja, da je izvedba dokaznega postopka, ob

zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena Ustave, v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno(11)) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlagal svoje zaslišanj ali izvajanje

dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove.(12)

13Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vrhovne državne tožilke, da gre v obravnavani zadevi za primerljivo situacijo, kot v zadevah

Flisar

in

Milenovič.

Tudi v obravnavanem primeru so bila edina podlaga za kaznovanje obdolženca neposredna opažanja uradnih oseb, tj. carinikov. Kršitelj je verodostojnost njunih izjav v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpodbijal ter navajal, da je bil carinikoma pripravljen dati vse potrebne podatke in torej očitanega prekrška ni storil. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam carinikov, ki sta jih podala v uradnem zaznamku z dne 30. 6. 2010, ne da bi storilcu omogočilo, da pred sodiščem ustno predstavi svoje argumente ter avtorjema obremenilnih izjav postavlja vprašanja in s tem preizkusi njuno verodostojnost. Zaključek sodišča, da je potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti, saj sodišče ni

našlo razumnega razloga, da izjavi carinikov ne bi sledilo, je v nasprotju s pravnimi jamstvi 22. in 29. člena Ustave. Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku. Le v tem primeru bi kršitelju

zagotovilo pošteno sojenje. Hipotetično sklepanje sodišča, da bi

carinika ponovno odšla na dom storilca, če bi bil kršitelj pripravljen pokazati dokumente o tem, kje se nahaja avtomobil, ni do te mere prepričljivo, da bi sodišče odvezalo od tega, da verodostojnost dokazov preizkusi z njihovo neposredno izvedbo. Ob tem je potrebno poudariti, da

je obdolženec v zahtevi za sodno varstvo izrecno predlagal

svoje zaslišanje,

zaslišanje obeh carinikov in svojega očeta, sodišče pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe niti ni utemeljilo, zakaj dokaznim predlogom obdolženca ni sledilo.

14S tem, ko sodišče, kljub obrazloženim navedbam kršitelja v zahtevi za sodno varstvo, s katerimi je izpodbijal verodostojnost neposrednih ugotovitev carinikov, ki so bile edina podlaga za kaznovanje obdolženca, ni zaslišalo

kršitelja ter verodostojnosti obremenilnih izjav ni preverilo z zaslišanjem njihovih avtorjev, je kršilo 22. in 29. člen Ustave (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1.

K zatrjevani kršitvi 4. alineje 29. člena Ustave

15Vrhovno sodišče je v nadaljevanju presojalo navedbe vrhovne državne tožilke, s katerimi uveljavlja kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Kot je mogoče razbrati iz zahteve za varstvo zakonitosti vlagateljica postavlja pod vprašaj ustavno skladnost inkriminacije po 4. točki prvega odstavka 74. člena ZCS-1.

16Vrhovno sodišče soglaša s stališčem vrhovne države tožilke, da obdolženec v

prekrškovnem postopku uživa vsa pravna jamstva iz 29. člena Ustave, torej tudi privilegij zoper samoobtožbo. Kakršnokoli sankcioniranje obdolženca v prekrškovnem postopku zato, ker ne želi izpovedati zoper sebe, pomeni kršitev 29. člena Ustave. Vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da sta carinika podatke, ki bi kršitelja potencialno lahko obremenjevali, zahtevala v okviru postopka trošarinskega nadzora in ne prekrškovnega postopka.

Prekrškovni postopek se je uvedel šele z izdajo plačilnega naloga, ker obdolženec v postopku trošarinskega nadzora carinikoma ni posredoval zahtevanih

podatkov.

17V (ustavno)sodni praksi je bilo že nekajkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo na davčni postopek ne razteza. Vrhovno sodišče je v

sodbi I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011 obrazložilo, da je davčni postopek primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, zato je pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca v takem postopku upravičena. Ustavno sodišče je v zvezi s dometom privilegija zoper samoobtožbo sprejelo stališče v

odločbi U-I-1293/08 z dne 6. 7. 2011. Navedlo je, da se ta pravica ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Nasprotno pa se privilegij zoper samoobtožbo razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka

de facto

vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

18O kršitvi pravice iz četrte alineje prvega odstavka 29. člena Ustave bi torej bilo mogoče govoriti le, če bi bile podane okoliščine, ki bi kazale, da sta carinika pod krinko nadzornega postopka dejansko vršila prekrškovni postopek. Takšne okoliščine pa iz obrazložitve sodbe in podatkov spisa ne izhajajo, niti takšnih okoliščin ne navaja vrhovna državna tožilka v zahtevi za sodno varstvo, zato Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu ni moglo pritrditi.

C.

19

Glede na ugotovljeno kršitev 22. in 29. člen Ustave v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče

dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. Sodišče bo moralo zaslišati obdolženca ter avtorje obremenilnih izjav ter storilcu

omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje.

----

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999.

Op. št. (2): V zvezi s tem glej: Galič, A., v: Šturm, L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, str. 305 in naprej.

Op. št. (3): Glej npr. odločbo ESČP

Suhadolc proti Sloveniji

z dne 17. 5. 2011.

Op. št. (4): Odločba z dne

299. 2011.

Op. št. (5): Tako tudi v odločbi

Jussila proti Finski

z dne 23. 11. 2006.

Op. št. (6): Glej peti odstavek 65. člena ZP-1.

Op. št. (7): Tako

Sodba Vrhovnega sodišča

IV Ips 107/2012 z dne 18. 12. 2012, točka 9.

Op. št. (8): Glej odločbo

Jussila proti Finski

z dne 23. 11. 2006, točka 42.

Op. št. (9): Tako tudi odločba ESČP

Marguč proti Sloveniji

z dne 15. 1. 2013.

Op. št. (10):

Odločba z dne 28. 2. 2013.

Op. št. (11):

V zvezi s tem glej odločbo ESČP

Marguč proti Sloveniji

z dne 15. 1. 2012.

Op. št. (12): Odločba ESČP

Flisar proti Sloveniji

z dne 29. 9. 2011, točka 37.