VSRS Sodba I Kp 27041/2010-74

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

1Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in spremenilo oprostilno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 27041/2010 z dne 4. 1. 2012 ter obtoženega U. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Odločilo je, da se obtožencu po drugem odstavku 323. člena KZ-1 izreče prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso. Oškodovance je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3Okrožna državna tožilka je na pritožbo odgovorila ter predlagala, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe petega odstavka 392. člena ZKP presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da obtoženec ni kršil določbe 49. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in da ni dokazan subjektivni znak kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Izhajalo je iz presoje, da gre za zmotno oceno dokazov sodišča prve stopnje, ki ni vsebinsko prepričljiva. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva kot: kraj in čas prometne nesreče, okoliščine obtoženčeve vožnje, hitrost vožnje, gibanje oškodovanca in njegovo hitrost, razdaljo, ki jo je oškodovanec prehodil do točke trčenja in razdaljo, na kateri je imel obtoženec objektivno možnost pešca zaznati, prometne razmere (slabo osvetljen prehod za pešce, ob cestišču se je na urejenih parkirnih mestih nahajalo več vozil, izza katerih je stopil pešec, na kraju nastanka nezgode sta se poleg obtoženčevega vozila gibali še najmanj dve vozili), ter da je pri trčenju pešec dobil tako hude poškodbe, da je zaradi njih umrl.

6Na objektivne okoliščine o prometni nesreči opozarjajo pritožniki. Menijo, da objektivnih okoliščin (razmere na cesti, ravnanje pešca) sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Pritožniki neutemeljeno trdijo, da te okoliščine pri presoji pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi niso bile upoštevane, saj je sodišče druge stopnje te okoliščine upoštevalo, ko je ocenilo, da je vse objektivne okoliščine, v katerih je prišlo do prometne nesreče, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Neutemeljeno pritožniki izpodbijajo zaključek drugostopenjskega sodišča, da pešec ni mogel predstavljati za obtoženca nepričakovane ovire. Okoliščine, ki jih poudarjajo, ocene sodišča ne izpodbijajo. Poudarjanje, da obtoženec pešca ni opazil, glede na prometno situacijo in pogoje zaznavanja, da se je pešec čez prehod za pešce gibal v hitrem teku in da je zato predstavljal nepričakovano oviro, pomenijo le drugačno presojo dejstev, ki jo ponujajo pritožniki, ki ne izhaja iz ugotovitev drugostopenjskega sodišča. Pritožniki z lastno presojo in oceno obtoženčevega ravnanja razlogov drugostopenjske sodbe ne morejo izpodbiti. V točki 5 izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje citiralo določbi prvega in drugega odstavka 49. člena ZVCP-1. Poudarilo je, da je dolžnostno ravnanje voznika, ravnanje, ki je takšno, da omogoča pešcu varen prehod čez vozišče. Oprlo se je na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 58/2011, da določba 49. člena ZVCP-1 določa absolutno prednost pešca, ki je na prehodu za pešce ali stopa nanj. Pravilna je ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da pri približevanju prehodu za pešce ni odločilno le, da se voznik približuje prehodu s prilagojeno hitrostjo, ampak tudi previdnost, saj določba prvega odstavka 49. člena ZVCP-1 vozniku nalaga, da se mora prehodu za pešce približevati s potrebno previdnostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce. Ob ugotovitvi, da je do prometne nesreče prišlo v centru mesta, v katerem so križišča in prehodi za pešce, da je bila tema in prehod za pešce slabo osvetljen, da so bila parkirana vozila ob cesti in da se tudi pričakuje gostejši promet, vsekakor ni moč sprejeti teze pritožnikov, da lahko pešec v opisani cestno prometni situaciji in okoliščinah predstavlja za voznika nepričakovano oviro na prehodu za pešce. Dolžnost voznika, ki se približuje označenemu prehodu za pešce, na katerem promet ni označen s svetlobnimi prometnimi znaki, ali ga ne ureja policist, je omogočiti pešcem varen prehod oziroma prečkanje vozišča (drugi odstavek 49. člena ZVCP-1). Določbi prvega in drugega odstavka 49. člena ZVCP-1 tako, kot poudarja sodišče druge stopnje, nalagata vozniku, ki se približuje prehodu za pešce, ravnanje v skladu s to določbo.

7Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1 sodi med tako imenovana malomarnostna kazniva dejanja. Kaznivo dejanje je mogoče storiti le s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa, ki predstavljajo dolžnostno ravnanje, saj določajo pravila obnašanja udeležencev v cestnem prometu. Kršitev dolžnostnega ravnanja je pogoj za kaznivo dejanje in na tej podlagi sodišče ugotavlja obstoj vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico ter krivdo za storjeno kaznivo dejanje (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 376/2008 in I Ips 490/2008). Kršitev dolžnostnega ravnanja pomeni izvršitveno dejanje, ki ima za posledico poškodbo zavarovane dobrine (prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ali smrtjo ene ali več oseb). Da je do kršitve dolžnostnega ravnanja prišlo, je v sodbi sodišča druge stopnje, kar je bilo že poudarjeno, pravilno ugotovljeno. Neutemeljeno zato pritožniki opozarjajo na okoliščine, ki so bile presojene v sodbi sodišča prve stopnje, in za katere je sodišče druge stopnje ocenilo, da jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo.

8Sodišče druge stopnje ni spregledalo vprašanj, ki si jih zastavljajo pritožniki, kdaj si je obtoženi lahko ustvaril predstavo o tem, da utegne biti prometna situacija zanj nevarna, kakšne so bile njegove objektivne zmožnosti, da nalet oškodovanca v vozilo prepreči, ali je pešec s svojim vedenjem predhodno nakazal namen, da bo prečkal prehod za pešce oziroma ali je obtoženec takšno njegovo namero zaznal in ali je obtoženec, upoštevaje peščevo dolžnostno ravnanje, bil dolžan pričakovati ravnanje pešca, ki predstavlja tudi kršitev določbe 95. člena ZVCP-1. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je presojalo navedena vprašanja, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev, ki jih je pritožbeno sodišče posebej naštelo v točki 4 obrazložitve, napravilo zmotne dokazne zaključke in zato tudi na citirana vprašanja, ob pravilni ugotovitvi dejstev, zmotno in nepravilno odgovorilo (točka 6 sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče druge stopnje je izhajalo iz zaključkov sodišča prve stopnje o tem, kdaj je imel obtoženec možnost zaznati oškodovanca, to je na razdalji 20,2 m do 23,2 m pred trčenjem (šesta alineja točke 4 na 4. strani sodbe). Sprejelo je ugotovitve sodišča prve stopnje o gostoti prometa (peta alineja 4. točke na 4. strani sodbe). Zato pritožniki neutemeljeno zatrjujejo, da se sodišče druge stopnje s temi dejstvi oziroma okoliščinami ni ukvarjalo. Ukvarjalo se je tudi z ugotovljenim dejstvom, da so bila ob cesti parkirana vozila (četrta alineja 4. točke na strani 4 sodbe) in se ni mogoče strinjati s pritožniki, da sodišče druge stopnje temu dejstvu ni posvetilo dovolj pozornosti. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo dejstvo o objektivni zmožnosti zagledanja pešca v povezavi z zapovedjo iz 49. člena ZVCP-1, ki vozniku nalaga takšno vožnjo, da pešca, ki je na prehodu za pešce ali stopa nanj, ne ogroža. To okoliščino je ugotovilo v okviru presoje, da je obstajalo obtoženčevo dolžnostno ravnanje, kot ga zapoveduje 49. člen ZVCP-1. Zatrjevanje pritožnikov, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pravno odločilnimi dejstvi, da obtoženec v cestno prometni situaciji ni imel možnosti preprečitve nastanka nevarne prometne situacije, ker pešca pred trkom ni zaznal, saj ga glede na nasproti vozeča vozila, parkirana vozila ob cesti, pešca ni mogel zaznati in da je pritožbeno sodišče negiralo zakonitosti, da človek ne more registrirati vseh dražljajev, ki v določenem trenutku delujejo nanj, ne izpodbija razlogov sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje se je ukvarjalo s cestnoprometno situacijo in obtoženčevo zmožnostjo zaznave pri vožnji, upoštevaje dejstvo, da se je približeval zaznamovanemu prehodu za pešce. Kot je pravilno poudarilo, sklicujoč se tudi na že navedeno sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 58/2011, določba 49. člena ZVCP-1 določa absolutno prednost pešca, ki je na prehodu za pešce ali stopa nanj, zaradi česar je pravilno ocenilo, da je dolžnost voznika osebnega avtomobila, ki se približuje prehodu za pešce, da vozi s takšno previdnostjo in takšno hitrostjo, da pešcem omogoči varen prehod cestišča. Nepravilno ravnanje pešca, na katerega opozarja pritožnik, se je odrazilo pri odločitvi sodišča druge stopnje za kazensko sankcijo, kar pa ne izključuje obtoženčeve odgovornosti za obravnavano dejanje. Ni bistveno, kar zatrjujejo pritožniki, da obtoženec pešca na prehodu za pešce ni videl in ga ni opazil (kar je tudi sam povedal v svojem zagovoru, ko je navedel, da je iznenada na levi strani zagledal nekakšno senco, nato pa začutil, kako je na avtomobil padel predmet, za katerega je šele kasneje opazil, da je v resnici pešec), ampak je bistveno, da je obtoženec kršil svoje dolžnostno ravnanje voznika, saj se ni približeval prehodu za pešce, s potrebno previdnostjo. Slednje je sodišče druge stopnje pravilno presodilo na podlagi ugotovitve, da je obtoženec bil nepreviden in ni pokazal niti običajne pozornosti, saj pešca, ki je do trenutka trčenja že prehodil 7,1 m poti in bil na tej razdalji v obtoženčevem vidnem polju ter se nahajal tudi že na njegovem smernem vozišču, ni opazil.

9S pritožniki se tako ni mogoče strinjati, da ravnanje pešca izključuje obtoženčevo odgovornost in vzročno zvezo za nastalo posledico. Pritožniki neutemeljeno citirajo izpovedbi prič M. R. in K. V. o hoji pešca, saj je, kako je pešec hodil oziroma se gibal in s kakšno hitrostjo, ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi presoje izpovedb obeh prič in ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke in je to dejstvo sodišče druge stopnje štelo kot pravilno ugotovljeno (tretja alineja 4. točke na 4. strani sodbe – hitrost pešca preko prehoda za pešce je bila višja od običajne). Pritožniki navajajo, da je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da peščevo ravnanje ni pretrgalo vzročne zveze med kršitvijo obtoženčevega dolžnostnega ravnanja in nastalo prometno nesrečo ter posledico te prometne nesreče. Obtoženec, ko se je približeval prehodu, kot je pravilno ocenilo sodišče druge stopnje, ni pokazal potrebne previdnosti. Dejstvu, da se približuje prehodu za pešce, ni prilagodil hitrosti. Njegova vožnja torej ni bila, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, v skladu s predpisi. Zato tudi protipredpisno ravnanje pešca, na katerega opozarja vložnik zahteve, ko ni ravnal po določbi 95. člena ZVCP-1, obtoženca ne ekskulpira. Pravilna je zato presoja sodišča druge stopnje, da prispevek oškodovanca k nastanku prometne nesreče, ko je tudi sam opustil potrebno previdnost pri prečkanju ceste po prehodu za pešce, ne izključuje obtoženčeve odgovornosti. Vzrok za nastalo prometno nesrečo je treba iskati v ravnanju obtoženca in ne v ravnanju oškodovanca oziroma je to ravnanje pomembno le v toliko, kolikor bi predstavljalo takšno ravnanje, ki obtoženčevo ravnanje povsem izključi (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 360/2001). Na podlagi ugotovljenih dejstev pa je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da ravnanje pešca ni izključilo vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obtoženca in nastalimi posledicami, saj pešec ni bil nepričakovana ovira (prečkanje prehoda v samem centru mesta, kjer je pojav pešca na cestišču pričakovan, pešec je bil v vidnem polju obtoženca, obtoženec je imel objektivno možnost, da ga zagleda, pešec je prehodil že razdaljo 7,1 m z leve strani obtoženca). Tako pritožniki neutemeljeno zatrjujejo, da je ravnanje pešca bila tista okoliščina, ki je pretrgala vzročno zvezo med obtoženčevo kršitvijo cestnoprometnega predpisa in nastalo posledico.

10Neutemeljene so tudi trditve pritožnikov, da je sodišče druge stopnje napačno ocenilo subjektivni odnos obtoženca do dejanja. Sodišče sklepa na krivdo na podlagi presoje celotnega obtoženčevega ravnanja, kar je storilo sodišče druge stopnje. V 26. členu KZ-1 je malomarnost kot oblika krivde opredeljena, da je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ne ravna s potrebno pazljivostjo, s katero po okoliščinah in osebnih lastnostih mora in je zmožen kaj storiti ali opustiti. Storilcu malomarnostnega kaznivega dejanja je mogoče predvsem očitati, da pri svojem ravnanju ni bil pozoren na posledico, ki bi se ji lahko izognil, tako da gre pri storilcu predvsem za odnos do nevarnosti, ki lahko povzroči prepovedano posledico. Kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, ko je izhajalo iz presoje obtoženčevega subjektivnega odnosa do dejanja, upoštevaje, da je malomarnost predvsem zmožnost zavedanja kršitve dolžnostnega ravnanja in opuščanje ravnanja z dolžno skrbnostjo, je obtoženec glede na svoje osebne lastnosti in cestnoprometno situacijo, v kateri je prišlo do nesreče, ravnal malomarno, in sicer s krivdno obliko zavestne malomarnosti. Ob ugotovitvi, da je šlo za kršitev dolžnostnega ravnanja na strani obtoženca in opuščanja potrebne previdnosti pri približevanju prehodu za pešce, je sodišče druge stopnje pravilno povezalo okoliščine, v katerih je ravnal obtoženec pri svoji vožnji, z njegovimi osebnimi lastnostmi ter sposobnostmi. Pravilno je ugotovilo, da je obtoženec ravnal lahkomiselno na ravni predvidevanja posledic in da ni izrazil potrebne skrbnosti, da bi nevarnost pazljiveje ocenjeval in se posledici izognil. Ker je prišlo do prometne nesreče v mestu oziroma v mestnem jedru s križišči in prehodi za pešce, v pogojih, ko je bila osvetljenost vozišča slaba, in ob upoštevanju, da je obtoženec voznik z bogatejšimi vozniškimi izkušnjami in je cesto, kjer je prišlo do nezgode, poznal, je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da je obtoženec glede na svoje osebne lastnosti lahko pričakoval, da bo na cestišče stopil pešec in da je posledico, da bo lahko prišlo do prometne nesreče, lahko tudi predvidel. Na slednje je sklepalo glede na obtoženčevo splošno možnost zavedanja nastanka posledice zaradi svojega ravnanja, ko se je približeval prehodu za pešce, ne da bi bil pozoren na dogajanje ob njem in na njem. Ker je opustil dolžno previdnost, je tako lahko predvideval, da bo prišlo do trčenja. Obtoženec seveda v posledico ni privolil in je bila posledica izven njegovega odločanja, nastala pa je, kar je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, zato, ker je obtoženec opustil dolžnostno ravnanje, to je ravnanje v skladu z določbo 49. člena ZVCP-1. Posledica je bila glede na cestnoprometno situacijo in osebne lastnosti obtoženca objektivno predvidljiva. Prav presoja obtoženčevega celotnega ravnanja in njegove vožnje, pri kateri je pokazal odsotnost potrebne previdnosti in pozornosti pri približevanju prehodu za pešce, pa je tudi omogočila sodišču druge stopnje oceno, da je obtoženec ob zavedanju, da lahko njegova vožnja pripelje do prepovedane posledice zaradi neskrbnega in lahkomiselnega ravnanja, lahkomiselno mislil, da do posledice zaradi njegove vožnje ne bo prišlo. Obtoženčevo ravnanje je bilo tako vzrok za prometno nesrečo, v kateri je oškodovanec izgubil življenje. Vrhovno sodišče se zato ne strinja s pritožniki, da sodišče druge stopnje ni pravilno presodilo subjektivnega odnosa obtoženca do dejanja in da sodba o krivdi nima razlogov ter da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožniki uveljavljajo z navedbami, da obstaja nasprotje med tem, kar je pritožbeno sodišče navedlo v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi K. V., in med tem, kar izhaja iz njene izpovedbe. Pritožbeno sodišče je zapisalo, da na obtoženčevo neprevidnost kaže tudi dejstvo, da je voznica – to je priča K. V., ki je vozila iz nasprotne smeri, na prehodu za pešce zaustavila in oškodovancu omogočila varen prehod, kljub temu, da ji je oškodovanec skočil na cesto. Pritožniki navajajo, da pa je priča v nadaljevanju svoje izpovedbe ponovno zaslišana na glavni obravnavi pojasnila, da se pred prehodom za pešce ni zaustavila, ker je imela tedaj zaradi predhodnega opazovanja gibanja pešca in opažanja njegove namere po nenadnem prečkanju cestišča že zmanjšano hitrost in da časa za njeno reakcijo sploh ni bilo, zaradi česar je svoje vozilo ustavila šele za prehodom za pešce. Sodišče druge stopnje je citirani stavek povzelo po izpovedbi priče, zapisane na list. št. 125 (zapisnik o glavni obravnavi z dne 12. 12. 2011, str. 7 zapisnika). V nadaljevanju pa je priča izpovedala (list. št. 126), potem ko je opisovala enako, da je bila na oškodovanca in na njegovo gibanje pozorna že dalj časa in da je prav zaradi tega zmanjšala hitrost, da je bila hitrost vozila že tako majhna, da je pešec stekel mimo njenega vozila in da ni bilo časa za njeno reakcijo ter je avto ustavila za prehodom za pešce. Sodišče druge stopnje ni na podlagi izpovedbe te priče sprejelo sklepa o odločilni okoliščini o obtoženčevi neprevidni vožnji, torej da ni bil pozoren na pešca. Kot je uvodoma zapisalo v točki 4 sodbe, je izhajalo iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje (pravilno ugotovljenih dejstev). Na podlagi ocene, da je obtoženec kršil svojo dolžnostno ravnanje ob presoji cestnoprometne situacije in obtoženčeve vožnje same, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, je ugotovilo odločilno dejstvo o obtoženčevi neprevidnosti. Tako na podlagi izpovedbe priče K. V. ni napravilo protispisnega zaključka. Poudarilo je, da je bila priča voznica K. V. pozorna na oškodovančevo gibanje, kar je ta priča navajala tudi v svoji izpovedbi. Zato ni mogoče sprejeti trditve pritožnikov, da je sodišče druge stopnje v nasprotju s podatki reproduciralo izpovedbo priče v sodbi in na podlagi te napačne reprodukcije napravilo dokazne zaključke.

12Trditev zagovornikov, da je sodišče druge stopnje na 4. strani sodbe nepravilno povzelo ugotovitve izvedenca, da je bila obtoženčeva hitrost v fazi trčenja nekoliko višja od 40 km/h, saj je bila ta hitrost po navedbah izvedenca največ 40 km/h, tudi ne predstavlja tako imenovane protispisnosti. Sodišče druge stopnje je povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje o hitrosti vožnje, to je, da je bila obtoženčeva hitrost v fazi trčenja nekoliko višja od 40 km/h (druga vrsta v prvem odstavku na strani 8 sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je sodišče prve stopnje zapisalo izpovedbo in ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke).

13Pritožniki izpodbijajo izrečeno stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila. Vrhovno sodišče pa je na podlagi pritožbe izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni pogojni obsodbi, saj pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba, vložena iz tega pritožbenega razloga, podana v obtoženčevo korist, pa obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pri vrednotenju okoliščin, pomembnih za izbiro kazenske sankcije, in v okviru odmere določene zaporne kazni, pravilno presodilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ter na določeno kazen. Pravilna je tudi odločitev za preizkusno dobo v trajanju dveh let, zaradi utrditve prognoze obtoženčevega bodočega pozitivnega vedenja.

14Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem zagovorniki izpodbijajo izrečeno prepoved vožnje motornega vozila B kategorije obtožencu za čas enega leta. Pritožniki navajajo, da je po določbi 48. člena KZ-1 izrek te stranske kazni fakultativen. Spregledajo pa, da je po določbi drugega odstavka 323. člena KZ-1 sodišče storilcu kaznivega dejanja, ki ga spozna za krivega, dolžno izreči tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila.

15Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo odločbo o stroških postopka. Sodišče je ugotovilo obtoženčevo zmožnost plačila stroškov ob upoštevanju njegovih dohodkov, ki jih poudarjajo tudi pritožniki, ter njegovih premoženjskih razmer, zato ni odločilo nepravilno ali v nasprotju z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP.

16Ker razlogi, s katerimi zagovorniki izpodbijajo sodbo, niso utemeljeni, in ker Vrhovno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP).

17Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.