VSRS Sodba X Ips 242/2012

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

1S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njeno tožbo zoper 2. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Maribor, št. 32101-8/93-222(7307) z dne 26. 11. 2010, v zvezi z 2. točko izreka odločbe tožene stranke, št. 490-116/2010/2 z dne 1. 6. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo v izpodbijanem delu zavrnila revidentkino pritožbo zoper 2. točko izreka dopolnilne odločbe prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil zahtevo za denacionalizacijo za del tam navedenih nepremičnin v k. o. H. ter za ½ lastninski delež na tam navedenih nepremičninah v k. o. S. in k. o. G., podržavljenih A. A. V preostalem (neizpodbijanem) delu (1. točka izreka dopolnilne odločbe) je prvostopenjski organ med drugim odločil, da se F. F. za ½ lastninski delež za tam navedene nepremičnine v k. o. S. in k. o. G. določi odškodnina v višini 363.458,81 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD). Tožena stranka pa je v tem delu revidentkini pritožbi deloma ugodila in delno odpravila 1. točko izreka izpodbijane dopolnilne odločbe v delu, ki se nanaša na lastninski delež na nepremičninah v k. o. G. in v tem obsegu zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje, v preostalem delu pa je za ½ lastninski delež na nepremičninah v k. o. S. določila odškodnino v višini 100.523,00 DEM oziroma 51.396,60 EUR.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bila prejšnja lastnica podržavljenega premoženja hrvaška državljanka, zato je ob pogojih iz tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) lahko denacionalizacijska upravičenka le ob izkazani dejanski vzajemnosti z Republiko Hrvaško. Revidentka, ki skladno z določbo 70. člena ZDen za to nosi dokazno breme, pa za svoje trditve o obstoju dejanske vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško ne v postopku pred upravnim organom in tudi ne v upravnem sporu ni predložila nobenih dokazov. Navaja še, da se je sodišče prve stopnje o vprašanju obstoja vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško izreklo že v zadevi U 986/2006 z dne 20. 9. 2006, v kateri je presodilo, da novela hrvaškega zakona, ki ureja o nadomestilo za premoženje, odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine („Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine“, v nadaljevanju Zakon o nadomestilu), priznava tujim osebam odškodnino za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. O dopustnosti za revidentko sporne ureditve iz tretjega odstavka 9. člena ZDen, uveljavljene z novelo ZDen-B, pa se je že izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998.

3Revidentka dovoljenost revizije uveljavlja po 1. in 3. točki drugega odstavka ZUS-1. Navaja, da stališče iz sodbe U 986/2006 z dne 20. 9. 2006 o zahtevi Republike Hrvaške po diplomatski vzajemnosti ne more služiti kot podlaga za zavrnitev njenih navedb, saj se je sklicevala na prakso hrvaškega Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi Uzz 20/08-2 z dne 26. 5. 2010 določilo pravico tujih državljanov do nadomestila za odvzeto premoženje tudi v primeru, če ni sklenjen meddržavni sporazum med Republiko Hrvaško in državo tujega državljana. Navaja, da nima dostopa do konkretnih sodnih oziroma upravnih odločb, da pa je hrvaška sodna praksa slovenskemu sodišču znana. Navaja še, da je izpodbijana negativna odločba posledica naknadne spremembe predpisov, kar pomeni poseg v pravico do enakosti pred zakonom, zagotovljeno z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

K I. točki izreka:

4Revizija ni utemeljena.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga uveljavlja revidentka. In sicer je bilo z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom odločeno o zahtevi za vračilo premoženja A. A. v obliki odškodnine v obveznicah SOD v višini 363.458,81 DEM. Izpodbijana vrednost v tej višini, na katero se sklicuje revidentka, je izkazana z zneskom odškodnine, ki je bil z isto dopolnilno odločbo za drug polovični solastniški delež na istih nepremičninah priznan možu prejšnje lastnice (upravičencu F. F.).

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7V tej zadevi je sporno, ali gre prejšnji lastnici podržavljenega premoženja položaj denacionalizacijske upravičenke v smislu določbe tretjega odstavka 9. člena ZDen.

8Po določbi tretjega odstavka 9. člena ZDen je v primeru, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec.

9V tej zadevi ni sporno, da je bila prejšnja lastnica obravnavanega premoženja hrvaška državljanka, sporen pa je obstoj dejanske vzajemnosti glede pravice do denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

10Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi upoštevaje določbo prvega odstavka 70. člena ZDen presodilo, da revidentka ni izkazala obstoja dejanske vzajemnosti v smislu tretjega odstavka 9. člena Zden.

11Po določbi prvega odstavka 70. člena ZDen v primeru, ko ta zakon odkazuje na uporabo tujega ali avtonomnega prava, dokazujejo to pravo stranke, ki uveljavljajo denacionalizacijo.

12Vrhovno sodišče je v svoji upravnosodni praksi že presodilo, da določba prvega odstavka 70. člena ZDen pomeni specialno ureditev glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza) in Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZP). Trditveno in dokazno breme glede vsebine tujega prava je po tej določbi ZDen naloženo strankam, ki uveljavljajo denacionalizacijo. Ugotavljanje vsebine tujega prava je tako del dejanskega stanja, ki ga v denacionalizacijskem postopku ugotavlja upravni organ (prim. I Up 720/2003, I Up 789/2003, I Up 491/2003, X Ips 474/2007, I Up 1497/2005, I Up 440/2002).

13Vrhovno sodišče je v svoji upravnosodni praksi presojalo tudi že novelo hrvaškega Zakona o nadomestilu, in sicer je presodilo, da ta ne vzpostavlja vzajemnosti z Republiko Slovenijo, ampak dopušča vračanje premoženja ob predhodni sklenitvi mednarodnega sporazuma (drugi odstavek 2. člena navedene novele). To pa pomeni, da so tujci upravičeni do denacionalizacije v Republiki Hrvaški le pod pogojem sklenitve mednarodnega sporazuma, ta pa z Republiko Slovenijo v času odločanja še ni bil sklenjen (prim. X Ips 474/2007, I Up 1323/2004). Na takšno razlago določb hrvaškega Zakona o nadomestilu se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje.

14Revidentka v obravnavani reviziji uveljavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške spremenilo sodno prakso glede razlage navedenih določb hrvaškega Zakona o nadomestilu, in sicer na tak način, da imajo tuji državljani pravico do nadomestila za odvzeto premoženje tudi v primeru, kadar ni sklenjen meddržavni sporazum med Republiko Hrvaško in državo tujega državljana. V zvezi s tem navaja tudi opravilno številko sodne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, v kateri naj bi bila sprejeta takšna odločitev (Uzz 20/08-2 z dne 26. 5. 2010), ki pa je ne predloži.

15S tem revidentka v reviziji uveljavlja drugačno vsebino tujega prava, kot je bila ugotovljena v dosedanjem postopku. To pa je upoštevaje pojasnjeno določbo prvega odstavka 70. člena ZDen ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v reviziji glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dovoljen. Glede na navedeno določbo prvega odstavka 70. člena ZDen enako velja tudi za neobrazloženo navedbo, da je sodišču prve stopnje znana zatrjevana vsebina sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške. Če pa revidentka s tem meri na to, da naj bi šlo za splošno znano dejstvo, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da vsebina tuje sodne prakse ni splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. Ob dejstvu, da revidentka v reviziji navaja opravilno številko zadeve, iz katere naj bi izhajala zatrjevana vsebina sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, prav tako ne more uspeti z ugovorom, da bi bila predložitev takšne sodne odločbe zanjo preveliko breme.

16Neutemeljeni pa so tudi revidentkini ugovori o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom, do katere naj bi prišlo zaradi spremembe ZDen, ki je v zakon naknadno vnesla spremenjeni tretji odstavek 9. člena (novela ZDen-B), ki se zaradi dolgotrajnega odločanja upravnih organov uporablja tudi v revidentkini zadevi. O ustavoskladnosti z novelo ZDen-B vnesene določbe tretjega odstavka 9. člena ZDen je z vidika 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom) namreč že odločalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 in ugotovilo, da ta v sedaj veljavnem besedilu ni v neskladju z Ustavo RS.

17Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

18Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.