VSL sodba PRp 72/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- dejanje, kot je opisano v točki 2 izreka, pravno opredeli kot prekršek po sedmem odstavku 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa ter zanj določi globa v znesku 40,00 EUR (štirideset 00/100 eurov);

- v odločitvi o enotni sankciji izreče globa v znesku 290,00 EUR (dvesto devetdeset 00/100 eurov) in 3 (tri) kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B.

To globo mora obdolženec plačati v roku 30 (tridesetih) dni po prejemu te sodbe, lahko pa v istem roku predlaga, da se globa plača v obrokih, sicer bo sodišče postopalo v skladu z opozorilom, navedenim v sodbi sodišča prve stopnje.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec z uporabo drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, za katera mu je bila po določitvi sankcij za posamezen prekršek, in sicer globe v znesku 250,00 eurov in treh kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, za prekršek po tretjem odstavku 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ter globe v znesku 160,00 eurov za prekršek po drugem odstavku 98. člena ZPrCP, izrečena enotna sankcija, in sicer globa v znesku 410,00 eurov in tri kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka – stroškov prihoda priče na sodišče v znesku 3,60 eurov in sodne takse.

2Zoper sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na povzročitev prometne nezgode (kršitev 3. točke prvega odstavka 56. člena ZPrCP), razveljavi in vrne v novo sojenje, v delu, ki se nanaša na ravnanje v skladu z omejitvami, izraženimi s cestno signalizacijo (kršitev prvega odstavka 98. člena ZPrCP), pa spremeni tako, da izreče sankcijo po milejšem zakonu. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo (točka 6 obrazložitve), da je obdolženec stal na izogibališču na desni strani ceste, gledano v smeri proti Izlakam, tako da je bil obrnjen v tej smeri, da je začel polkrožno obračati na način, da je zapeljal na desno smerno vozišče, gledano v smeri proti Trojanam, da je kolesar s kolesom pripeljal iz smeri Trojan proti Izlakam, izgubil oblast nad kolesom in padel, ter da do stika kolesa z vozilom obdolženca ni prišlo, obdolženec pa je videl padec kolesarja. Sodišče bi moralo najprej odgovoriti na vprašanje, ali je dejansko prišlo do prometne nesreče. Prometna nesreča je dogodek v prometu, kadar vozilo trči z drugim vozilom, pešcem, živaljo, ali oviro na cesti. V prometni nesreči so lahko povzročene poškodbe ali smrt ljudem ali živalim ali samo materialna škoda. V konkretnem primeru ni prišlo do trka med osebnim vozilom in kolesarjem, zaradi česar padca kolesarja ni mogoče obravnavati kot prometno nesrečo v smislu ZPrCP. Sodba nima razlogov o tem, ali gre za prometno nesrečo. Padec kolesarja še ne pomeni prometne nesreče. Le izvedenec cestnoprometne stroke bo lahko podal časovno potno analizo gibanja kolesarja in vozila in odgovoril na vprašanje, ali je kolesar sploh zaviral, če je zaviral kako, ali je obstajala potreba po zaviranju, ali bi lahko neovirano peljal mimo, v kolikor ne bi zaviral, oziroma ali ni kolesar prekomerno reagiral na razdalji, ki sploh ni bila kritična. Le izvedenec bo lahko pojasnil, ali je padec kolesarja v vzročni zvezi z vožnjo obdolženca. Obdolženec je priznal, da je pri obračanju prevozil neprekinjeno sredinsko črto. Ker bi moralo sodišče uporabiti predpis, ki je za storilca milejši, bi moralo izreči globo po 116. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) v višini 40,00 eurov, in ne po drugem odstavku 98. člena ZPrCP v višini 160,00 eurov.

3Pritožba je bila vročena predlagatelju postopka, ki je na pritožbo odgovoril, in sicer v delu glede pojma prometne nesreče, ki se z ZPrCP ni spreminjal. Prometna nesreča ne predstavlja zgolj in samo trčenja med udeležencema – voziloma, temveč je ob upoštevanju prvega in četrtega odstavka 134. člena ZVCP-1 prometna nesreča nastala takrat, ko je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo, in je en izmed udeležencev utrpel materialno škodo oziroma je bil telesno poškodovan zaradi dovoljenega ali nedovoljenega ravnanja drugega udeleženca nesreče, v tem primeru voznika osebnega avtomobila kljub temu, da med njima – voziloma ni prišlo do neposrednega stika.

4Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče najprej ne vidi razlogov za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je obdolženec pri vključevanju v promet z makadamskega izogibališča na regionalno cesto I. reda oziroma pri prečkanju prometnega pasu zaprl pot kolesarju, ki je pravilno peljal po desnem smernem vozišču regionalne ceste, ter povzročil prometno nesrečo II. kategorije, saj je kolesar pri močnem zaviranju izgubil oblast nad kolesom, padel in pri tem utrpel poškodbe, ki jih je zdravnik opredelil kot lahke telesne poškodbe. Pri tem je sodišče prve stopnje odločitev o odgovornosti utemeljeno oprlo na izpoved kolesarja, ki je podrobno in prepričljivo opisal potek dogodka ter med drugim navedel, da je pri tabli za Izlake opazil na makadamskem izogibališču ob cesti parkiran avto, na razdalji 70 do 80 m, ki mu je nato zaprl pot, ne da bi dal smerokaz (čemur navzoči obdolženec ni ugovarjal), pri čemer iz izpovedi priče sopotnice izhaja, da je obdolženec začel polkrožno obračati, ko je bil kolesar pri obcestni luči pri kantah – posodah za smeti (fotografija št. 1). Iz fotografije št. 1 pa izhaja, da se kante nahajajo prav nasproti table za Izlake, pri čemer mora v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 44. člena ZVCP-1 voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, tudi kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora ali druge površine, ki ni cesta. Glede na hitrost kolesarja ter nameravano ravnanje v nasprotju z izraženo prometno signalizacijo oziroma polkrožno obračanje preko bele neprekinjene ločilne črte bi moral biti obdolženec še posebej previden. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZVCP-1 sme namreč udeleženec cestnega prometa, torej tudi kolesar, pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa. Voznik pa mora v skladu s 30. členom ZVCP-1 voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo lahko v danih okoliščinah pričakuje, pri čemer je običajno šteti, da voznik vozi s primerno hitrostjo, če lahko pravočasno zaustavi svoje vozilo pred pričakovano oviro ali se izogne drugi nevarnosti, ki jo lahko v danih okoliščinah pričakuje. Na makadamskem izogibališču stoječe vozilo torej kolesarju v trenutku, ko ga je zagledal, ni predstavljalo ovire, ampak je to postala šele, ko je voznik nenadoma nepričakovano zapeljal na glavno cesto in polkrožno obrnil, zaradi česar je kolesar tudi reagiral z zaviranjem tako, da je do njegovega padca nedvomno prišlo zaradi nepravilnega vključevanja obdolženca v promet na regionalni cesti. Obdolženec je tako s svojim ravnanjem kot udeleženec cestnega prometa pripomogel k nastanku prometne nesreče, saj je kolesar v posledici utrpel lahko telesno poškodbo. Ker se v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, je sodišče prve stopnje dejanje, kot je opisano pod točko 1, pravilno pravno opredelilo kot prekršek po tretjem odstavku 56. člena ZPrCP, ter zanj izreklo po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-A) predpisani (nižji) sankciji, pri čemer je v obrazložitvi (točka 10) pojasnilo tudi, da v ZPrCP prekrški niso več pravno opredeljeni v povezavi s povzročitvijo prometne nesreče, torej se voznik kaznuje le za temeljni prekršek, na podlagi katerega sta bili tudi izrečeni predpisani sankciji.

6Pritožniku je pojasniti, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč mora izvesti le dokaz, ki je materialnopravno relevanten in katerega je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Ker so bila odločilna dejstva obdolžencu očitanih prekrškov pravilno in popolno ugotovljena na podlagi na prvi stopnji izvedenih dokazov, dopolnjevanje dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke, kar je predlagal zagovornik v postopku na prvi stopnji, tudi po mnenju višjega sodišča ni potrebno.

7Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba v primeru prekrška pod točko 2 izreka uporabiti ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, saj ZPrCP glede na višjo predpisano globo ni milejši. Višje sodišče je v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, glede na navedeno spremembo pa se spremeni tudi odločitev o enotni sankciji, ki se izreče v seštevku za posamezna prekrška določenih sankcij (27. člen ZP-1).

8Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 163. člena ZP-1 razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.