98. člen ZPrCP

Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal poseg v zasebnost, se je sodišče prve stopnje soočilo s kolizijo dveh sobivajočih pravic, katerih nasprotje je uskladilo z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco. Iz pristopa, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo za razlago te metode, in iz dejanskih ugotovitev v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da D. D. snemanje ni bilo usmerjeno v zasebnost storilca, temveč v način njegove drzne vožnje, ki je predstavljala grožnjo za varnost udeležencev v cestnem prometu, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ki je dalo prednost pravici do varnosti udeležencev v cestnem prometu in presodilo, da storilčeva pravica do zasebnosti ni bila kršena ter je zato posnetek uporabilo kot dovoljen dokaz. Način izročitve in pridobitve posnetka še ne pomeni njegove nezakonitosti, temveč lahko odpira vprašanje, ali je zaradi prenosa posnetka iz sfere zasebnika na policijo lahko prišlo do njegove kontaminacije.

Po ustaljeni sodni praksi je kazenska odgovornost na ravni vzročne zveze izključena le, če je posledica nepredvidljiva ali če storilec nima možnosti, da bi preprečil prepovedano posledico, tudi če bi ravnal skladno s predpisi.1 V primeru (takšen je tudi obravnavani), ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Z vidika obsojenčevih ravnanj je tako odločilna presoja, ali je kljub oškodovančevemu ravnanju obsojenec imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira njegovo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja ter tako prepreči prometno nesrečo.

Dispozicija kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1 je blanketne narave, zato zakonsko bit tega kaznivega dejanja dopolnjuje razlaga ustreznih predpisov o varnostni cestnega prometa, katerih kršitev spada v njegov dejanski stan. Bistvo očitka kršitve prvega odstavka 98. člena ZPrCP je v tem, da obdolženec ni upošteval omejitev, prepovedi in obveznosti, izražene s prometno signalizacijo, in sicer bočnih ovir. Res je, da so bile bočne ovire postavljene tako, da je bilo med posamezne bočne ovire možno zapeljati z vozilom, kar pa še ne pomeni, da ima zagovornik prav, da obdolženec zgolj zato ni kršil prvega odstavka 98. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, zakaj so bile bočne ovire postavljene na cestišču. Bočne ovire v skladu s Pravilnikom označujejo mesto izvajanja del oziroma so postavljene v cestnem prometu, kjer je promet preusmerjen na desno oziroma levo, torej tam kjer velja poseben prometni režim. Glede na to, da je bila na obravnavanem cestišču oziroma voznem pasu pričakovana smer naravnost, je bilo lahko po presoji pritožbenega sodišča vsakemu povprečnemu vozniku jasno, da so bočne ovire fizično ločevale

Ob tem, ko je dogajanje na posnetku, iz katerega se ne vidi niti osebnega avtomobila in registrske številke niti ne obraza voznika, skladno z izpovedbami policistk (da sta se zapeljali za obdolžencem, ga ustavljali s prižganimi modrimi lučmi na parkirišču hotela F. ter pristopili do vozila), katere sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in verodostojne, sodišče druge stopnje pa to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, potrjuje, je pritrditi sodišču prve stopnje, da so navedbe, da je bil posnetek nadzornih kamer prirejen in premontiran, ne le neargumentirane, temveč tudi hipotetične.

Kot oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval, je sodišče v okoliščinah konkretnega primera, ko je šlo za parkirni prostor v garažni hiši trgovskega centra, štelo tudi odprta vrata na sosednjem parkirnem mestu parkiranega vozila.

Čeprav bi glede na storilčeve trditve v zahtevi za sodno varstvo ter pritožbi, da v času storitve prekrška ni zaznal, da vozi skozi krožno križišče, bilo pravilneje sklepati, da je storilec ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, je vendarle jasno izkazano, da je poleg objektivnih znakov očitanega mu prekrška izpolnil tudi subjektivne znake tega prekrška, torej da je zanj odgovoren.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje policista, ki je sestavljal zapisnike, z obrazložitvijo, da so bile zaslišane verodostojne priče. Taka zavrnitev je utemeljena, saj je storilec s takim dokazom želel dokazovati neresničnost vsebine zapisnikov o izjav posameznih prič F. H. in T. F., o verodostojnosti teh prič pa se je sodišče že prepričalo tako, da je samo zaslišalo navedeni priči. Poleg tega je iz storilčevih navedb tekom postopka in v pritožbi je mogoče tudi razbrati, da je z zaslišanjem policista S. storilec želel dokazovati tudi nelogičnosti in nasprotujoče si ugotovitve v uradnem zaznamku o domnevni prometni nesreči, ki ga je sestavil policist S., kar pa je za predmetno zadevo nerelevantno.

Potrebno je namreč dati ustrezno težo okoliščinam, ki predstavljajo odločilen vzrok za nastalo škodo, to je težo kršitev cestnoprometnih predpisov in tudi stopnjo nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.

Vožnja preko nepretrgane sredinske črte na zaporno površino, na kateri vožnja prav tako ni dovoljena, pa je bila sestavni in neločljivi del manevra prehitevanja in kot samostojna kršitev 98. člena ZPrCP tudi neposredni vzrok prometni nesreči. Ta določba je zato specialnejša napram primerom prepovedi prehitevanja iz 52. člena ZPrCP. Obtoženec na tistem mestu, kot je to storil, v nobenem primeru ne bi smel prehitevati tudi če bi imel preglednost (vidljivost) na cestišče, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Opisana cestna signalizacija mu je torej izrecno prepovedovala vožnjo preko sredinske nepretrgane črte in vožnjo na zaporno ploskev, ker pa je prav na tem mestu prišlo do trčenja z oškodovancem, je vzročna zveza med kršitvijo 98. člena ZPrCP in prometno nesrečo tudi podana.

Čeprav je sodišče prve stopnje v dejanskih navedbah v obdolžilnem predlogu imelo vso podlago za konkretizacijo obdolženčevega protispisnega ravnanja, je v izreku sodbe povzelo zgolj zakonski tekst, da obdolženec ni upošteval vertikalne prometne signalizacije. Zgolj očitek na podlagi zakonske zapovedi brez, da je v opisu hkrati konkretizirano obdolženčevo dolžnostno ravnanje pa ne zadostuje za sklep o tem, da je v konkretnem primeru mogoče tako ravnanje opredeliti kot prekršek.

Storilec je že v ugovoru zoper plačilni nalog predložil dokazila, da je komitent Banke in da je 1. 12. 2011 opravil transakcijo v tej banki, kar je uveljavljal tudi v zahtevi za sodno varstvo, v kateri je še pojasnil, da prometni znak, ki dovoljuje parkiranje strankam Banke, časovno ne omejuje parkiranje strank. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno postopek o prekršku zoper storilca na podlagi petega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker storilcu ni dokazano, da je storil prekršek. Dejstvo, da je bila ta transakcija opravljena 40 minut po izdaji obvestila o prekršku pa ne vpliva na spremembo odločitve sodišča prve stopnje, saj kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in kot je uveljavljal tudi storilec v zahtevi za sodno varstvo, postavljena prometna signalizacija pred uvozom na navedeno parkirišče, ne omejuje dovoljenega časa parkiranja komitentom Banke. Utemeljeno pa pritožnik uveljavlja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so podatki o storilcu kot stranki banke pridobljeni nezakonito, s kršitvijo človekove pravice do varstva osebnih podatkov določene v 38. členu Ustave Republike Slovenije in se odločba o prekršku ne more

Na makadamskem izogibališču stoječe vozilo kolesarju v trenutku, ko ga je zagledal, ni predstavljalo ovire, ampak je to postala šele, ko je voznik nenadoma nepričakovano zapeljal na glavno cesto in polkrožno obrnil, zaradi česar je kolesar tudi reagiral z zaviranjem, tako da je do njegovega padca nedvomno prišlo zaradi nepravilnega vključevanja obdolženca v promet na regionalni cesti. Ker se v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZP-1 v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, je sodišče prve stopnje dejanje pravilno pravno opredelilo kot prekršek po 3. odstavku 56. člena ZPrCP, ter zanj izreklo po uveljavitvi ZPrCP-A predpisani (nižji) sankciji, pri čemer je v obrazložitvi pojasnilo tudi, da v ZPrCP prekrški niso več pravno opredeljeni v povezavi s povzročitvijo prometne nesreče. V primeru prekrška pod točko 2 izreka je treba uporabiti ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, saj ZPrCP glede na višjo predpisano globo ni milejši.