VSL sodba I Cpg 163/2012

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ničnost pogodbe o prenosu lastnih deležev prve tožene stranke na drugo toženo stranko, ki sta jo v notarskem zapisu dne 27. 1. 2011 sklenili toženi stranki (I. točka izreka), pa tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev iste pogodbe (II. točka izreka). Hkrati je tožnike obvezalo k plačilu pravdnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

Nesporno dejansko stanje

2Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno,

- da sta D. V. in J. V. brata;

- da je bil D. V. do 5. 2. 2011 direktor prve tožene stranke;

- da je J. V. direktor in edini družbenik tožene stranke;

- da je I.C. 14. 1. 2011 svoj poslovni delež (1,15287 %) v prvi toženi stranki brezplačno odsvojil D. V.;

- da je D.V. 14. 1. 2011 ta delež (1,15287 %) podaril drugi toženi stranki in med drugim,

- da je prva tožena stranka 27. 1. 2011 za 127.195,75 EUR prodala drugi toženi stranki več poslovnih deležev, tako da ima sedaj druga tožena stranka v prvi toženi stranki 18,473 % poslovnih deležev.

Pritožba

3Proti prvostopenjski sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo

4V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi na zavrnitev tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe

5O tem, da lahko tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe (praviloma) uveljavlja le pogodbena stranka pogodbe, ki se izpodbija, ne v teoriji ne v praksi ni spora. Nenazadnje to izhaja tudi iz nekaj temeljnih načel obligacijskega prava (na primer, da obveznost ugasne samo s soglasno voljo pogodbenih strank - 9/2 OZ; da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev – 9/1 OZ; da je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ), pa tudi iz nekaj konkretnih določil (na primer iz prvega odstavka 95. člena OZ, po katerem je pogodbenik tisti, ki lahko zahteva, da se pogodba razveljavi, če je v njegovem interesu določena izpodbojnost). Redka izjema od zgornjega pravila je predpisana v 512. členu OZ, po katerem lahko predkupni upravičenec v primeru kršitve predkupne pravice s tožbo zahteva (1) razveljavitev pogodbe in (2) da se stvar pod enakimi pogoji proda njemu.

6Tožniki niso stranke izpodbijane pogodbe. So le družbeniki prve tožene stranke, ki imajo pri nakupu poslovnih deležev prve tožene stranke prednost pred drugimi osebami (četrti odstavek 481. člena ZGD-1). Da bi šlo za tako situacijo, iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja. Kupec prodanih lastnih poslovnih deležev, druga tožena stranka, je namreč bila družba, ki je v trenutku sklenitve pogodbe (27. 1. 2011) že bila družbenik prve tožene stranke.

7Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je direktor prve tožene stranke s prodajo lastnih deležev prve tožene stranke drugi toženi stranki dosegel, da je družba direktorjevega brata pridobila nadzor nad upravljanjem prve tožene stranke. S pritožbenim zatrjevanjem, da tako ravnanje terja presojo, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev te pogodbe utemeljen, bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo le v primeru, če bi tožniki kot preostali družbeniki prve tožene stranke hkrati postavili tudi zahtevek, naj se lastni deleži prve tožene stranke pod istimi pogoji prodajo njim. Vendar takega zahtevka niso postavili. Po določilu šestega odstavka 481. člena ZGD-1 postanejo takrat, kadar je več družbenikov pripravljenih kupiti poslovni delež, imetniki poslovnega deleža skupaj.

8S pridobivanjem lastnih poslovnih deležev družba izgublja svojo realno premoženje. S tem ogroža svoj obstoj in posledično tudi svoje upnike. Da do tega ne bi prihajalo, drugi odstavek 500. člena predpisuje oblikovanje rezerv za lastne deleže po petem odstavku 64. člena ZGD-1. Že zato, ker s prodajo lastnih poslovnih deležev družba pridobiva premoženje, je po oceni pritožbenega sodišča zmotno pritožbeno stališče, da imajo tožniki kot družbeniki prve tožene stranke po materialnem pravu zahtevek na razveljavitev pogodbe o odsvojitvi lastnih deležev brez hkratnega zahtevka na sklenitev enake pogodbe z njimi.

9Tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe z dne 27. 1. 2011 glede na zgornje razloge po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Zato pritožniki z nobeno od pritožbenih navedb niti s sklicevanjem na sodbe višjih sodišč I Cpg 385/2001, I Cpg 1072/2005 in I Cpg 660/2008 ne morejo doseči drugačne odločitve. Pritožbeno sodišče je namreč dolžno v obrazložitvi svoje odločitve presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o pritožbi na zavrnitev tožbenega zahtevka na ničnost pogodbe

10S pritožbenim zatrjevanjem (11. točka pritožbenih navedb), da direktor prve tožene stranke (D. V.) ni bil pooblaščen za prodajo lastnih poslovnih deležev prve tožene stranke, druga tožena stranka pa je za to vedela, pritožniki zatrjujejo obstoj koluzije. Koluzija je sporazumno ravnanje zastopnika in druge stranke pri pogodbi tako, da škodujeta zastopanemu. Koluzija je zato značilen primer nemoralnega ravnanja, ki lahko pripelje do ničnosti pravnega posla (prvi odstavek 86. člena OZ). V takem primeru ima zastopani upravičenja po 73. členu OZ (dr. Marko Brus, Uvod v zasebno pravo, GV 211, stran 301 in 302). Aktivna legitimacija iz naslova koluzije torej pripada zastopanemu (v konkretnem primeru prvi toženi stranki), ne pa družbenikom prve tožene stranke.

11Če drži pritožbeno stališče, da bi družbeniki prve tožene stranke morali dati soglasje za prodajo njenih lastnih poslovnih deležev drugi toženi stranki, potem je direktor prve tožene stranke s sklenitvijo pogodbe dne 27. 1. 2011 prekoračil svoja pooblastila. Zaradi tega pa pogodba ni nična. Zakaj zgolj z zahtevkom na razveljavitev te pogodbe tožniki ne morejo uspeti, pa je pojasnjeno v prejšnjem podnaslovu te sodbe.

12K temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da je sklicevanje pritožnika na odločbo VS RS III Ips 149/2009 z dne 22. 2. 2001 neupoštevno že zato, ker je bil predmet tiste zadeve tožbeni zahtevek na ničnost skupščinskega sklepa, s predmetnim tožbenim zahtevkom pa tožeča stranka zahteva ničnost pogodbe. Ob tem, ko zakon družbenikom ne daje tožbe na ničnost pogodbe, ki jo sklene družba z drugo družbo, pa iz 8. oddelka četrtega poglavja ZGD, ki ureja ničnost in izpodbojnih skupščinskih sklepov, izrecno izhaja, da so za tožbo na ničnost skupščinskega sklepa aktivno legitimirani tudi družbeniki družbe (na primer peti odstavek 401. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1).

Zaključek

13Iz gornje obrazložitve je razvidno, da niti pritožba proti zavrnitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe z dne 27. 1. 2011 niti pritožba proti zavrnitvi tožbenega zahtevka na ničnost te pogodbe ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K stroškom pritožbenega postopka

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke pa na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo namreč tožena stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli pomagalo k odločitvi o pritožbi. Zato pritožbeno sodišče njen odgovor za pritožbo šteje kot nepotrebno vlogo in ni prav, da te stroške nosi tožeča stranka, ki je v pravdi propadla.