522. člen ZGD-1

516. člen ZGD-1 ne določa, na kakšen način mora biti sklep o spremembi družbene pogodbe nomotehnično izdelan. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za kršitev zakona, če se pri spreminjanju družbene pogodbe postopa tako, da se namesto prejšnje družbene pogodbe sprejme novo (prečiščeno) besedilo, ki v celoti zamenjuje prejšnje besedilo. Dogovor o vezanosti glasovalne pravice ima le obligacijske učinke, kar pomeni, da oddaja glasu v nasprotju z dogovorom o vezanosti glasovalne pravice ne vpliva na veljavnost sklepa skupščine. Glasovanje za sprejem spornega sklepa o spremembi družbene pogodbe ni predstavljalo kršitve dolžnosti zvestobe niti zlorabe glasovalne pravice. V primeru vpisa spremembe družbene pogodbe v sodni register je sklep skupščine materialnopravna predpostavka za nastanek pravnega dejstva, ki se vpiše v sodni register. S tožbo, s katero se uveljavlja zahtevek za ugotovitev ničnosti tega sklepa skupščine ali za njegovo razveljavitev, je treba uveljaviti tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti vpisa spremembe družbene pogodbe v sodni register.

Za izvolitev predsednika skupščine po ZGD-1 zadošča navadna večina glasov, razen če bi družbena pogodba določala drugačno večino. Na podlagi pravila 284. člena ZGD-1, da morajo biti izplačila članom nadzornega sveta v ustreznem razmerju z nalogami članov nadzornega sveta in finančnim položajem družbe, je treba presojati tudi, ali je plačilo predsednika nadzornega sveta v sorazmerju s plačilom preostalih članov nadzornega sveta, upoštevaje primerjavo v obsegu nalog. Čeprav je funkcija predsednika nadzornega sveta pomembna in ima predsednik večji obseg nalog od preostalih članov, ta odstop ni tolikšen, da bi opravičeval 10-kratnik nagrade.

Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.

Tudi poslovni delež je lahko predmet skupnega premoženja zakoncev. Na takem premoženju deleži zakoncev niso določeni, zakonca pa imata na stvareh iz skupnega premoženja skupno lastnino (68. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno (prvi odstavek 69. člena DZ in drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ključnega pomena pri tem pa je, da se skupno premoženje pridobi originalno v trenutku nastanka premoženja (67. člen DZ). Če je v sodnem registru pri poslovnem deležu kot imetnik vpisan samo en zakonec, to ne pomeni, da poslovni delež ne bi mogel biti v skupni lastnini. Ugotovitvena sodna odločba, da spada poslovni delež med skupno premoženje zakoncev, je namreč deklaratorne narave, ki učinkuje za nazaj, to je od trenutka, ko je na podlagi originalne pridobitve takšno premoženje nastalo.

Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico. Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

Družbeniki stečajnega dolžnika, ki jim je ta odsvojil svoj poslovni delež v drugi družbi na način, da ga nanje ni prenesel kot celoto (tako, da bi jim pripadal skupno), temveč po delih, ki so samostojno pripadli posameznemu od njih, so v pravdi zaradi izpodbijanja tega pravnega dejanja stečajnega dolžnika navadni sosporniki. V enakem položaju so glede denarnega zahtevka za vračilo prepovedanih plačil, ki jih je prejel vsak od njih posebej. Pravilo o samostojnosti navadnega sospornika (195. člen ZPP) velja tudi v zvezi s potekom in zaključkom postopka. Družbenik navadnega sospornika, na katerega se učinki izrednega pravnega sredstva ne raztezajo, nima pravnega interesa, da se mu pridruži v postopku, ki se nadaljuje zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva drugega navadnega sospornika.

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona. Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,4 saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o. V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato sedemdnevni rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve. V postopku DIN mora zavezanec dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna in ne obratno. Da je takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu pravilno, potrjujejo tudi določbe ZDavP-2, npr. prvi odstavek 138. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje ter da je zlasti dolžan dajati podatke, predložiti poslovne

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cpg 152/2024 z dne 21. 10. 2024 ugodilo pritožbi A. A. zoper sodbo sodišča prve stopnje V Pg 2096/2021 z dne 21. 11. 2023 in izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da so nični in brez pravnih učinkov zgoraj navedeni sklepi skupščine subjekta vpisa, sprejeti na seji skupščine dne 25. 11. 2021, ki se je nadaljevala 29. 11. 2019 (prav. 2021). O veljavnosti sklepov skupščine, kar je predstavljalo predhodno vprašanje v tem registrskem postopku, je bilo torej tekom tega pritožbenega postopka pravnomočno odločeno v pravdnem postopku, ki se je vodil po tožbi A. A. zoper subjekt vpisa. Nosilni razlogi sprejete odločitve so enaki, kot so razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in razlogi pritožbenega sodišča v sklepu V Cpg 187/2022 z dne 22. 4. 2022.

Pravica uveljavljati neveljavnost sklepov skupščine je korporacijska pravica družbenika. Povezana je z upravljalskimi upravičenji družbenika, zaradi česar te pravice (praviloma) nimajo več osebe, ki nimajo (več) statusa družbenika. Položaj sosporniškega intervenienta je mnogo svobodnejši kot položaj stranskega intervenienta. Njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji toženke. Velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje.

Ker so torej pri prenehanju družbe z redno likvidacijo pravni nasledniki družbeniki, sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči. Upoštevati bi moralo 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek (že po zakonu) prekine, če je stranka, ki je pravna oseba, prenehala obstajati. Sodišče o tej prekinitvi izda sklep, ki ima deklaratorni značaj. V skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP nato izda sklep o nadaljevanju postopka, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik (lahko tudi na predlog tožnika) povabi, naj to storijo.

Z Družbeno pogodbo je bila predvidena dolžina roka, torej časovno obdobje, ki mora preteči od nastopa enega pravnega dejstva do nastopa drugega pravnega dejstva. Časovni trenutek (datum) nadaljevanja skupščine z Družbeno pogodbo ni bil določen, temveč ga je bilo potrebno šele določiti. Sklicevanje na pogodbeni rok zgolj z namenom škodovati nasprotni stranki je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, to je z načelom vestnosti in poštenja. Tako ravnanje izpolnjuje tudi zakonski dejanski stan zlorabe pravice, za katerega je značilno, da pravico njen nosilec izvršuje z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati (šikana). Kdor ravna tako, se ne more sklicevati na pravico.

Če subjektu vpisa v času sklica skupščine ni znano, da je prišlo do prenosa poslovnega deleža zaradi dedovanja, povabilo, naslovljeno na umrlega družbenika, nima vpliva na pravilnost sklica skupščine. V tem primeru na sklicatelja ni mogoče nasloviti očitka o ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Dejstvo naknadne seznanjenosti s spremembami nima povratnega vpliva na pravilnost sklica skupščine.

Zatrjevana in ugotovljena ničnost sklepa skupščine, ki je podlaga za predlagani vpis podatkov, je lahko razlog za zavrnitev vpisa. V primeru zavrnitve takšnega vpisa pa tudi ni mogoče opraviti vpisov na podlagi 502. člena ZGD-1. Možnost izključitve družbenika je v zakonu določena z namenom preprečevanja nastanka škode ostalim družbenikom in družbi ter zagotovitve njenega nemotenega in zakonitega delovanja ter ohranjanja njene biti. Družbeniku, ki takšno delovanje onemogoča oziroma ga ogroža, preti izključitev. Navedeno je z vidika obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ še zlasti pomembno v danem primeru, saj je tožena stranka pomembna institucija finančnega sistema Republike Slovenije.

Pravilnik, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da "če seja ni pravilno sklicana, lahko Svet odloča le, če temu ne nasprotuje noben od prisotnih članov in če noben od odsotnih članov v 8 dneh po prejemu zapisnika temu ne ugovarja", ne predstavlja samostojne pravne podlage za neveljavnost sklepov, sprejetih na nepravilno sklicani oz. vodeni seji. Za statusno pravna vprašanja zavodov, ki v področnem zakonu (Zakon o zavodih in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih aktov) niso urejena, se smiselno uporabljajo pravila o gospodarskih družbah, natančneje pravila o družbi z omejeno odgovornostjo, ki ji je pravna organizacijska oblika zavoda še najbolj podobna.

V primeru ničnostne tožbe po določbah od 390. do 394. člena ZGD-1, ki se smiselno uporabljajo tudi za družbo z omejeno odgovornostjo (522. člen ZGD-1), je pasivno legitimirana družba in ne E. E., ki je bil s spornim skupščinskim sklepom imenovan za novega zakonitega zastopnika. Sklep zakonitega zastopnika o preklicu prokure je korporacijskopravni akt družbe, zato je tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti slednjega mogoče naperiti le zoper družbo in ne zoper E. E., ki je sprejel takšen sklep v imenu družbe. Za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register na podlagi 41. člena ZSReg, katerega pravni temelj je sklep skupščine oziroma zakonitega zastopnika, za katerega se zahteva ugotovitev ničnosti, je pasivno legitimiran subjekt vpisa (torej družba).

V sodni praksi je bilo že oblikovano stališče, da če se neveljavnost skupščinskega sklepa utemeljuje z izpodbojnimi razlogi, taka neveljavnost ni ovira za vpis v sodni register. Sklep v takem primeru neha veljati šele z njegovo razveljavitvijo po pravnomočni sodni odločbi, dotlej pa je veljaven in učinkovit. Zatrjevana izpodbojnost sklepa zato ne more biti razlog za zavrnitev vpisa in zato tudi ne razlog za prekinitev postopka. Sklep o prekinitvi postopka je lahko izdan le, če je odločitev registrskega vpisa o vpisu v sodni register odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje (33. člen ZSReg), ki je med strankami sporno. Ker za tak položaj v konkretnem primeru ni šlo, registrsko sodišče s tem, ko ni odločalo o prekinitvi postopka, ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve. Za izključitev družbenika iz družbe lahko družbena pogodba določa pogoje, postopek in posledice izključitve (prvi odstavek 501. člena ZGD-1). V navedenem prvem odstavku 501. člena ZGD-1 je hkrati določeno, da sme družbenik iz družbe izstopiti, kar je podrobneje urejeno v drugem odstavku 501. člena ZGD-1. Kot je bilo opisano, je bila na skupščini d

ZGD-1 sicer v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe, vendar slednje ne pomeni, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne deli med družbenike. To stališče, izraženo tudi v sodni praksi, ima za družbe z omejeno odgovornostjo oporo v 426. členu v zvezi s 522. členom ZGD-1, ki določata, da je sestavni del sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku tudi predlog o delitvi premoženja. Tako se premoženje družb, ki prenehajo obstajati na tak način, deli oziroma v primeru zgolj enega družbenika v celoti preide nanj. O ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novima upnikoma je odločala strokovna sodelavka, za kar obstaja zakonska podlaga v 6. členu ZIZ, ki ureja sestavo sodišča pri odločanju v izvršilnem postopku.

Pritožnik ni izkazal položaja družbenika. Kot upnik in nekdanji zakoniti zastopnik, ki ima denarno terjatev do tretjetoženca, ne more preprečiti prvotoženki, z verjetnostjo izkazani edini družbenici tretjetoženca, uresničevanje korporacijskih pravic, ki iz deleža izhajajo (prvi odstavek 416. člena ZGD-1 v zvezi s 132. členom ZD). S trditvami, da je imel tožnik določena pričakovanja do pokojnega edinega družbenika, da bo vstopil v družbo, pa ni izkazana verjetnost njegove terjatve, ker več razlogov govori proti tem dejstvom kot za ta dejstva. Sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen nobeden izmed kumulativno podanih pogojev, za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Le kot dodatne razloge je sodišče prve stopnje v 14. točki poudarilo, da predlog ni utemeljen tudi zato, ker tožnik ni izkazal, da začasna odredba lahko doseže namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi tem razlogom, na posplošeno stališče v pritožbi v zvezi z nestrinjanjem pritožnika z razlogi v 14. točki izpodbijanega sklepa pa niti ni dolžno odgovarjati.

Ničnost je tudi v statusnem pravu sankcija, ki pride v poštev le v primeru najhujših kršitev, sicer pa je večino kršitev mogoče učinkovito sanirati z izpodbojnimi zahtevki, zlasti če jih uveljavljajo delničarji oziroma družbeniki. Pravna varnost tudi v pravu družb terja, da se morebitna sporna vprašanja in kršitve kogentnih predpisov sanirajo čimprej oz. da ne ostanejo predolgo odprta ali negotova. Sklep skupščine, ki ni bila sklicana v skladu s kogentnimi pravili o sklicu, je ničen, razen če so se zasedanja skupščine udeležili vsi delničarji (družbeniki). Neveljavnost sklepa ne pomeni zgolj izpodbojnosti sklepa, pač pa vključuje tudi ničnost sklepa. Dejstvo, da je pravna ureditev sklica skupščine d. o. o. različna od ureditve sklica skupščine d. d., ne predstavlja ovire za smiselno uporabo določb o ničnosti. Družbeniki tožene stranke z družbeno pogodbo niso drugače uredili sklica skupščine in so zato nični sklepi skupščine tožene stranke, ki ni bila sklicana v skladu s 509. členom ZGD-1. Za presojo pravilnosti sklica so relevantna zgolj ravnanja sklicatelja, t.j. tožene stranke. Zmotna je predvsem podmena, da je sklic skupščine po prvem odstavku 509. člena ZGD-1 ena

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sklep družbenikov toženke z dne 1. 6. 2020 ni bil zakonita podlaga za prenehanje toženke po skrajšanem postopku, saj ni ustrezal pogojem po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, ker v času njegovega sprejema toženka ni imela urejenih razmerij s svojimi delavci, obveznosti do njih namreč še niso bile poplačane, prav tako izjava o tem v sklepu niti ni bila vsebovana (izjava o tem je bila dana šele 30. 6. 2020). Sodišče prve stopnje je upoštevaje, da je bila tožnica s toženko v delovnem razmerju 8 let; da je tožnica maja 2021 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta; povprečne možnosti tožnice za novo zaposlitev (po poklicu je trgovka, stara je 54 let); način prenehanja pogodbe o zaposlitvi s toženko; da je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja s toženko prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, kjer je šest mesecev prejemala nadomestilo za brezposelnost; priznanje delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v trajanju 10 mesecev in pol; tožnici odmerilo previsoko denarno povračilo (prim. sodbe VS RS VIII Ips 104/2017, VIII Ips 22/2016, VIII Ips 237