401. člen ZGD-1

V obeh revizijah zatrjevano ključno dejstvo, zaradi katerega naj bi bilo letno poročilo nično, to je bistvena podcenitev vrednosti nepremičnega premoženja toženke, ni razlog, ki je pomemben za upnike (in tudi ne dosega javnega interesa), temveč je pomemben ožje, le za delničarje. Zato ni upošteven razlog za ničnost letnega poročila toženke iz prve alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1. Ko je predmet revizijskega vprašanja zakonsko pravilo blanketne narave, kar druga alineja prvega odstavka 401. člena ZGD-1 je, mora revident konkretno zatrjevati, katero pravno pravilo, na katerega blanketna norma napotuje, je bilo kršeno in zakaj ter kako to vpliva na zakonitost letnega poročila. Izpolnitev pogojev za izpodbijanje sklepov skupščine ob vložitvi tožbe ne pomeni, da je s tem izpolnjen pravni interes za tožbo, ne glede na okoliščine, do katerih lahko pride med pravdo in ki so upoštevne za položaj delničarja kot imetnika tistih pravic, ki so mu ob vložitvi tožbe dajale upravičenje za vložitev izpodbojne tožbe; kadar so te delnice razveljavljene v drugem sodnem postopku, konkretno v postopku prisilne poravnave, v katerem je bilo izvedeno zmanjšanje osnovnega kapitala na

Nepravilna sestava upravnega odbora na veljavnost letnega poročila ni imela vpliva, ker je letno poročilo sprejela skupščina družbe. Tudi morebitna ničnost posameznih pravnih poslov ne vpliva na veljavnost letnega poročila. Ni bilo kršitve pravice delničarja do obveščenosti, če so mu bile posamezne informacije dane na voljo takoj po skupščini, če se je s takšnim načinom strinjal.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti letnega poročila pravilno uporabilo prvi odstavek 401. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in - ali ima delničar kljub temu, da je v postopku prisilne poravnave izgubil status delničarja pravico do nadaljnjega izpodbijanja sklepov skupščine na podlagi395. člena ZGD-1.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti letnega poročila pravilno uporabilo prvi odstavek 401. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

Tožnik ne more uspeti z uveljavljanjem ničnosti letnega poročila s sklicevanjem na neustrezno izvedeno povečanje osnovnega kapitala, ki je bilo s sklepom sprejeto na skupščini, pregledano s strani revizorja in vpisano v sodni register. Takšna tožba je nesklepčna. Nepravilno izvedeno povečanje osnovnega kapitala bi lahko tožnik uveljavljal z izpodbijanjem takega sklepa, ne more pa na takšni podlagi uveljavljati ničnosti letnega poročila. Ničnost letnega poročila ni podana, če je bil izkazan nižji dobiček, kot v resnici. Navedeno namreč ne nasprotuje določbam zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu, v smislu prvega dostavka 401. člena ZGD-1. Dejanski stan te določbe bi bil podan v nasprotnem primeru, to je če bi bil neresnično prikazan višji dobiček, saj bi s tem prišlo do ogrožanja upnikov. Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nuj

Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček. Ekonomska nujnost za zadržanje dobička se presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost (uporabljivost) ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Primerno časovno obdobje se ocenjuje v okoliščinah posameznega primera, pri čemer se kriterij nujnosti preizkuša glede na tako določeno časovno obdobje. Letno poročilo velja, če ni ugotovljena njegova ničnost. Vezanost na letno poročilo seveda pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz sprejetega letnega poročila.

Rezerve iz dobička so kategorija lastnega kapitala (izražajo lastniško financiranje družbe), medtem ko so rezervacije del dolžniškega kapitala družbe, namenjenega poplačilu upnikov družbe. Dolgoročna rezervacija za kritje stroškov v prihodnosti je lahko obstoječa obveznost in ustreza merilom opredelitve dolga, četudi je treba znesek oceniti in je upnik še neznan. Ni relevantno, kako bi naj tožena stranka zbrala sredstva, ki jih je morala rezervirati, temveč je pomembna le okoliščina, ali je izpolnila svoje obveznosti, ki so ji naložene s pravnimi predpisi. Če je bila tožena stranka dolžna oblikovati rezervacije, pa tega ni storila oziroma oblikovanje rezervacij ni bilo ustrezno, je to razlog za ugotovitev ničnosti letnega poročila tožene stranke in posledično za ugotovitev ničnosti sklepa skupščine tožene stranke o uporabi bilančnega dobička, ki temelji na ničnem letnem poročilu.

Izključitveni razlog utemeljujejo le ravnanja, ki so dovolj groba oziroma resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja. Izvajanje pravic v skladu z zakonom ali družbeno pogodbo ob predpostavki, da ne gre za njihovo zlorabo, ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika tudi, če gre na škodo drugim družbenikom oziroma se ostali družbeniki z odločitvami ne strinjajo.

Sporni sta le stališči sodišča prve stopnje, da morajo biti ob preložitvi skupščine na nov datum izpolnjeni vsi pogoji, ki jih ZGD-1 določa za sklic skupščine, in da je posledica kršitve teh pogojev ničnost sklepov skupščine. Obe stališči sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilni.

Kršitev določb ZGD-1 bi torej bila podana, če v Letnem poročilu ne bi bila določena uporaba čistega dobička za tiste rezerve, za katere zakon predpisuje obvezo njihovega oblikovanja. Ni pa mogoče kot kršitev določb zakona opredeliti odločitev uprave in nadzornega sveta, da nista v Letnem poročilu oblikovala tudi drugih rezerv, za katere obveznost oblikovanja iz ZGD-1 ne izhaja.

Dolžnost sestave letnega poročila je v skladu z 272. členom ZGD-1 na upravi. Ko ga uprava sestavi in ga predloži nadzornemu svetu, ga le-ta preveri (skupaj s predlogom za uporabo bilančnega dobička) in nato pripravi pisno poročilo za skupščino; če ga v tem poročilu potrdi, je letno poročilo sprejeto (drugi odstavek 282. člena ZGD-1). V takšnem primeru nima skupščina družbe v zvezi s sprejetjem letnega poročila nobenih pristojnosti, ampak se z njim (in s poročilom nadzornega sveta) le seznani. V njegovo vsebino torej ne more posegati. V obravnavanem primeru, ko izpodbijani skupščinski sklep ni predstavljal vsebinskega odločanja delničarjev, ampak je šlo zgolj za seznanitev z revidiranim letnim poročilom družbe za poslovno leto 2014 in s poročilom nadzornega sveta družbe o preveritvi letnega poročila, ni mogoče narediti zaključka, da so bila vprašanja, ki sta jih tožnici, kot delničarki, na seji skupščine zastavili upravi, potrebna za presojo pri odločanju o sprejetju tega sklepa.

V postopku prisilne likvidacije je treba upoštevati posebno naravo tega postopka, ki se začne po uradni dolžnosti. Zato se na podlagi 419. člena ZFPPIPP uporabljajo pravila postopka, ki so določena v 6. poglavju. Ta nima določb o predhodnem postopku in tudi ne določa smiselne uporabe pravil o predhodnem postopku za postopek prisilne likvidacije. Edina družbenica kot stranka postopka prisilne likvidacije ima možnost proti sklepu o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da dolžnikovo poslovodstvo ni delovalo več kot šest mesecev, pri tem pa se je sklicevalo na sklep z dne 2. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče po stanju sodnega registra ugotovilo, da poslovodstvo ne deluje od 13. 11. 2015 dalje. Sklep registrskega sodišča je šteti za obvestilo sodišču (natančneje: sodniku), pristojnemu za izvedbo postopka prisilne likvidacije. V tem sklepu je navedeno, od kdaj naprej v sodnem registru pri dolžniku ni več vpisano poslovodstvo. Sklep in prejeto obvestilo sta sestavni del obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato je obrazlo

Načeloma velja, da delničar nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti letnega poročila, v katerem so bile postavke na strani sredstev prevrednotene in na podlagi katerega je dobil izplačane dividende, vendar je potrebno na interes (zlasti manjšinskega) delničarja gledati z dolgoročnega vidika. Če se družba z izplačevanjem dobička, ki ga ne bi smelo biti, izčrpava in na koncu celo preneha, bi lahko bil dolgoročno gledano interes delničarjev enak interesu upnikov, na vsak način pa bi šlo za ravnanje v nasprotju z javnim interesom, saj je dolgoročno uspešno delovanje gospodarskih družb v javnem interesu. Zato ni videti ovir, da bi v konkretni situaciji tudi delničarji lahko zahtevali ugotovitev ničnosti letnega poročila po prvi alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1.

Sklep skupščine je (lahko) izpodbojen bodisi zaradi vsebinske bodisi zaradi formalne kršitve zakona ali statuta, tj. kršitve, ki se nanaša na postopkovne določbe, predpisane v zakonu oziroma statutu (pri čemer morajo kršitve procesnih določb vplivati na veljavnost sklepa). Je pa sklep skupščine vedno izpodbojen, če je bila v zvezi s sprejetjem sklepa kršena delničarjeva pravica do obveščenosti, pri čemer teorija relevance ne velja. Družbenik ima pravico do informacij in vpogleda v knjige in spise družbe, kršitev te pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je podan razlog za izpodbojnost sklepa skupščine družbe z omejeno odgovornostjo, vendar zgolj v primeru, ko je omenjena družbenikova pravica kršena v zvezi s sprejetjem izpodbijanega sklepa. Če je bila zahtevana informacija neupravičeno odklonjena, informacija pa je bila družbeniku potrebna za uveljavljanje glasovalne pravice, je sklep družbenikov izpodbojen. Pri tem je pomembno, da je družbenik zahteval določeno informacijo prav v zvezi z izpodbijanim sklepom. Določba ki ureja delničarjevo pravico do obveščenosti, v obravnavanem gospodarskem sporu ni uporabljiva, ker tožeča stranka ni delničar pač pa družbenik

Uprava tožene stranke bi morala pridobivati lastne delnice šele po tem, ko bi skupščina sprejela ustrezen sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic. Pravno dopusten je namreč tudi poenostavljen ali redni umik že pridobljenih lastnih delnic, kar z drugimi besedami tudi pomeni, da uprava družbe lahko med poslovnim letom pridobiva lastne poslovne delnice (brez vnaprejšnjega soglasja skupščine), pri čemer mora seveda pri tem narediti ustrezno oceno glede pričakovanega dobička na koncu poslovnega leta, saj je čisti dobiček običajno tisti vir (poleg statutarnih rezerv in drugih rezerv iz dobička), iz katerega se v bilanci stanja za določeno poslovno leto (v katerem so bili lastni deleži pridobljeni) oblikujejo rezerve za lastne deleže.