64. člen ZGD-1

Naknadna vplačila so lastniška naložba družbenika, ki povečuje premoženje družbe in s tem tudi knjigovodsko vrednost poslovnega deleža. Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 tako ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki pa je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2. Glede na temeljne značilnosti naknadnih vplačil in načel obdavčenja z dohodnino je treba šteti, da v poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. V delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 tako spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Zato je treba ob pravilni razlagi zakona za namen odmere davka na kapitalski dobiček v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.

Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki pa je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2. V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.

V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.

Rezerve iz dobička so kategorija lastnega kapitala (izražajo lastniško financiranje družbe), medtem ko so rezervacije del dolžniškega kapitala družbe, namenjenega poplačilu upnikov družbe. Dolgoročna rezervacija za kritje stroškov v prihodnosti je lahko obstoječa obveznost in ustreza merilom opredelitve dolga, četudi je treba znesek oceniti in je upnik še neznan. Ni relevantno, kako bi naj tožena stranka zbrala sredstva, ki jih je morala rezervirati, temveč je pomembna le okoliščina, ali je izpolnila svoje obveznosti, ki so ji naložene s pravnimi predpisi. Če je bila tožena stranka dolžna oblikovati rezervacije, pa tega ni storila oziroma oblikovanje rezervacij ni bilo ustrezno, je to razlog za ugotovitev ničnosti letnega poročila tožene stranke in posledično za ugotovitev ničnosti sklepa skupščine tožene stranke o uporabi bilančnega dobička, ki temelji na ničnem letnem poročilu.

Kršitev določb ZGD-1 bi torej bila podana, če v Letnem poročilu ne bi bila določena uporaba čistega dobička za tiste rezerve, za katere zakon predpisuje obvezo njihovega oblikovanja. Ni pa mogoče kot kršitev določb zakona opredeliti odločitev uprave in nadzornega sveta, da nista v Letnem poročilu oblikovala tudi drugih rezerv, za katere obveznost oblikovanja iz ZGD-1 ne izhaja.

Družba torej še ni opravila plačila za pridobljeni lastni poslovni delež. Če ga ni in dokler ga ne bo, družba nima razloga za oblikovanje rezerv po petem odstavku 64. člena ZGD-1, še manj pa ima sodni register razlog zahtevati bilanco stanja z vnaprej “na zalogo” oblikovanimi rezervami. Tudi po literaturi zakon ne zahteva, da morajo biti rezerve za lastne deleže oblikovane pred sklenitvijo pogodbe, torej zavezovalnega posla, niti pred registracijo pridobitve lastnega poslovnega deleža, temveč preden se takšna pridobitev lastnega deleža plača družbeniku, ki lastni poslovni delež proda družbi.

Aro lahko predstavlja le ob sklenitvi Predpogodbe dne 23.2.2009 plačan znesek v višini 8.750,00 EUR; kasneje (dne 20.3.2009), mimo določil Predpogodbe plačan znesek v isti višini, pa po naravi stvari ne more več pomeniti are, ampak lahko torej pomeni le predčasno delno izplačilo preostanka kupnine.

Če Ustavno sodišče razveljavi zakon oziroma njegov del, to ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takšnega zakona) že pravnomočno odločeno. Taka razveljavitev pa v zvezi z že vloženo revizijo v upravnem sporu predstavlja pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo sodišča prve stopnje. Ker so v tem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in odločitvi organov prve in druge stopnje temeljili na delu določbe 90. člena ZDoh-2, ki je obdavčila pripis dobička kapitalskemu deležu družbenika, tega pa je Ustavno sodišče razveljavilo, je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo upravni odločbi prve in druge stopnje, ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Ker je določba 94. člena ZGD-1 dispozitivne narave, je treba ugotoviti ali so družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo sprejeli avtonomno odločitev o razpolaganju z dobičkom družbe (družbena pogodba ozirom

Zakon določa vrstni red uporabe čistega dobička, ki ga družba izkaže v poslovnem letu. Ta vrstni red je določen kogentno in ga skupščina družbenikov s sklepom (oziroma drugačno statutarno oziroma družbeno ureditvijo) ne more spremeniti. Bistvo spoštovanja tega vrstnega reda je v tem, da je treba iz čistega dobička poslovnega leta najprej pokriti izgubo iz prejšnjih let. Prav tako mora družba oblikovati zakonske rezerve po četrtem odstavku 64. člena ZGD-1, oziroma mora oblikovati rezerve za lastne deleže po petem odstavku 64. člena ZGD-1, pa tudi statutarne rezerve v primeru iz sedmega odstavka 64. člena ZGD-1, kar pomeni, da je treba takšno uporabo dobička upoštevati že pri sestavi letnega poročila. Kar od čistega dobička nato ostane, je pri družbi z omejeno odgovornostjo bilančni dobiček, pri čemer imajo družbeniki pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kolikor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače (prvi odstavek 494. člena ZGD-1).

Skladno z določbami Zakona o dohodnini se kot dividenda obdavči pripis dobička kapitalskim deležem družbenikov (90. člen). Določbe 94. člena Zakona o gospodarskih družbah, po katerih se družbeniku družbe z neomejeno odgovornostjo pripadajoči dobiček na koncu poslovnega leta pripiše njegovemu kapitalskemu deležu, so zavezujoče narave. Vsebina odločbe, glede na predmet urejanja (letni računovodski izkaz), presega notranja razmerja v družbi in predstavlja materijo, ki jo zakon ureja na obvezen način. Uporaba (delitev) dobička oziroma pokrivanje izgube v družbi z neomejeno odgovornostjo je zato na enak, kogenten način, specialno določena s 94. členom Zakona o gospodarskih družbah. Bistveno je, da se ugotovljeni dobiček oziroma izguba neposredno odrazi v višini kapitala in s tem v višini kapitalskih deležev, ki pripadajo posameznim družbenikom. Dobiček kapitalskemu deležu družbenikov je po shemi, dogovorjeni z družbeno pogodbo oziroma določeni v 95. členu Zakona o gospodarskih družbah, pripisan neposredno na podlagi zakona v trenutku sprejema letnega poročila družbe in da zato ni podlage za drugačno ureditev uporabe dobička v družbeni pogodbi in sklepih družbenikov.

Pri družbah z neomejeno odgovornostjo se delež dobička, ki pripade posamezniku, pripiše njegovemu deležu na podlagi samega zakona. Čim pa je pripis dobička kapitalskemu deležu družbenikov obvezen, ni podlage ne za drugačno ureditev v družbeni pogodbi in ne za drugačen sklep družbenikov o uporabi dobička. Z dohodnino se obdavči vsako povečanje ekonomske moči in ne le izplačilo dohodka. V obdavčitev z dohodnino so zato zajeti vsi dohodki in dobički fizične osebe, ki jih je le-ta dosegla v davčnem letu, tako tisti, ki so ji bili izplačani, kot tudi tisti, ki so ji bili kako drugače dani na razpolago in med katere se zato lahko uvršča tudi pripis dobička oziroma povečanje kapitalskih deležev družbenikov. S pripisom se ne le poveča kapitalski delež družbenika, temveč je istočasno družbenik upravičen, da s svojim deležem pri dobičku (v breme kapitalskega deleža) razpolaga. Drugačna obdavčitev družbenikov osebnih družb od tiste, ki velja za družbenike kapitalskih družb, je utemeljena v drugačnem položaju, ki ga imajo družbeniki osebnih družb glede uporabe oziroma razpolaganja z dobičkom družbe. S pripisom dobička se poveča kapitalski delež družbenika, kar pomeni, da družbe