VSL sklep I Cpg 997/2012

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. alineja I. točke izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se delno ugodi njenemu ugovoru zoper sklep IX Pg 3051/2011 z dne 3. 2. 2012 v delu, ki se nanaša na predznambo zastavne pravice v korist tožeče stranke na nepremičninah v lasti drugotožene stranke, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Radovljici, sklep z dne 3. 2. 2012 se v tem delu razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe v tem delu zavrne.

IV. V preostalem delu se pritožba drugotožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi II. in III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

V. Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo ugovoru toženih strank tako, da je razveljavilo sklep o zavarovanju denarne terjatve s predhodno odredbo z dne 3. 2. 2012 v delu, ki se nanaša na predznambo zastavne pravice v korist tožeče stranke na nepremičninah, ki so v lasti prvotožene stranke, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Sežani (razen v delu glede nepremičnine z ID št. 000) ter v delu glede drugotožene stranke, ki se nanaša na zavarovanje denarne terjatve nad višino vrednosti, kot je bila priznana upnikom drugotožene stranke pod pogoji sklepa sodišča o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 911/2010 z dne 20. 1. 2011 (to je nad 31 % denarne terjatve, plačljive v višini 11 % v 33 mesecih in v višini 20 % v 45 mesecih, pri čemer se terjatve upniku od dne 7. 7. 2009 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo, I. točka izreka sklepa). V preostalem delu je ugovor toženih strank zavrnilo in obdržalo v veljavi sklep o zavarovanju z dne 3. 2. 2012 (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške, nastale v zvezi z ugovorom toženih strank zoper sklep o zavarovanju (III. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožile vse pravdne stranke. Tožeča stranka je izpodbijala sklep v delu, ki se nanaša na ugoditev ugovoru prvotožene stranke. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugovor prvotožene stranke zoper sklep o zavarovanju zavrne v celoti in sklep z dne 3. 2. 2012, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko, obdrži v veljavi.

3Toženi stranki pa sta se pritožili zoper II. in III. točko izreka sklepa. Uveljavljali sta vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in predlagali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje oziroma, da pritožbeno sodišče "sklep v izpodbijanem delu spremeni".

4V odgovoru na pritožbo tožeče stranke sta toženi stranki predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5Tožeča stranka na pritožbo toženih strank ni odgovorila.

O pritožbi tožeče stranke:

6Pritožba ni utemeljena.

7Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z nepremičninami, na katere je merila predlagana predhodna odredba in glede katerih je po ugovoru prvotožene stranke razveljavilo sklep o zavarovanju z dne 3. 2. 2012 in predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe v tem delu zavrnilo, ugotovilo, da navedene nepremičnine predstavljajo skupni del stavbe v etažni lastnini, zaradi česar vpis predznambe zastavne pravice na njih ni možen.

8Skupni deli stavbe so po 3. in 4. točki drugega odstavka 3. člena ZZK-1 tako splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, kot tudi posebni skupni del stavbe v etažni lastnini. Solastnina na skupnih delih stavbe pa je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu stavbe (četrti odstavek 105. člena SPZ). Kot izhaja iz vpogleda v zemljiško knjigo za sporne nepremičnine, ki ga je predlagala sama tožeča stranka, sta nepremičnini ID 000 in ID 000, vknjiženi kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, katerega imetnik je vsakokratni lastnik stavbe št. 00 k.o. X, preostale sporne nepremičnine pa so posebni skupni deli stavbe v etažni lastnini, katerih imetniki so vsakokratni lastniki posameznega dela. Ker je torej tudi (so)lastnina (posebnega) skupnega dela neločljivo povezane z lastnino na posameznem delu (četrti odstavek 105. člena SPZ), torej tak posebni del stavbe v etažni lastnini tudi v pravnem prometu deli usodo posameznega dela stavbe. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da so sporne nepremičnine lahko v samostojnem pravnem prometu.

9Nenazadnje pa tožeča stranka tudi z ničemer ni izkazala, da je prvotožena stranka lastnik posebnih skupnih delov etažne lastnine, katerih lastništvo je vezano na lastništvo posameznega dela stavbe. Po 239. členu ZIZ se določbe tega zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona (ki ureja postopek zavarovanja) drugače določeno. Glede na v predlogu za izdajo predhodne odredbe izbrano vrsto predhodne odredbe (6. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ), to je predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, je torej treba smiselno uporabiti določbe ZIZ o izvršbi na nepremičnine. Po prvem odstavku 168. člena ZIZ pa mora biti v predlogu za izvršbo na nepremičnino nepremičnina, ki je vpisana v zemljiški knjigi, označena tako, da sodišče po uradni dolžnosti lahko preizkusi lastništvo nepremičnine. Tožeča stranka je sicer v predlogu za izdajo predhodne odredbe navedeni zakonski zahtevi zadostila, ni pa prvostopenjsko sodišče pred izdajo sklepa o zavarovanju po uradni dolžnosti preverilo lastništva sedaj še spornih nepremičnin, sicer bi z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovilo, da lastnik nobenega posebnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini (ki je kot rečeno vezano na lastništvo posameznega dela v stavbi) v času vloženega predloga za izdajo predhodne odredbe ni bila prvotožena stranka. Pritožbena trditev, da so vse sporne nepremičnine še vedno v lasti prvotoženke, pa je v nasprotju z zemljiškoknjižnimi podatki.

10Iz zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov, pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbah toženih strank:

11Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

12Obe toženi stranki prvostopenjskemu sodišču očitata nerazumljivost II. točke izreka izpodbijanega sklepa, saj iz njega ni razvidno, ugovor katere od toženih strank je v preostalem delu zavrnilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o razumljivosti izpodbijanega dela sklepa. Obe toženi stranki sta vložili ugovor zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo. V katerem delu jima je bilo ugodeno, izhaja iz I. točke izreka sklepa, v katerem prav tako govori sodišče o toženi stranki v edini, ni pa sporno, da se izpodbijani del izreka sklepa nanaša na ugovor obeh toženih strank, je tako razvidno iz celotnega izreka sklepa, pa tudi iz same obrazložitve sklepa. Izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zato ni podana.

13Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženima strankama ni bila dana možnost obravnavanja, ker je prvostopenjsko sodišče glede obstoja nevarnosti po prvem odstavku 257. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu ohranilo v veljavi sklep o zavarovanju iz drugih razlogov, kot pa so bili razlogi za izdajo sklepa o zavarovanju. Pritožnika s tem smiselno uveljavljata bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom o zavarovanju s predhodno odredbo toženima strankama vročalo tudi predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe s prilogami. V slednjem je tožnik obstoj nevarnosti, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, zatrjeval in dokazoval in je ni temeljil zgolj na domnevi iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče svoj sklep o izdaji predhodne odredbe temeljilo le na navedeni domnevi nevarnosti, pa toženima strankama ni bila vzeta pravica, da se o vseh trditvenih podlagah tožnikovega predloga za izdajo predhodne odredbe izjasnita. To sta nenazadnje tudi storili v samem ugovoru zoper sklep o zavarovanju, v katerem sta izpodbijali tožnikovo trditveno podlago o obstoju nevarnosti iz prvega odstavka 257. člena ZIZ. Tožencema torej ni bila kršena pravica do izjave. Sicer pa niti v pritožbi pritožnika nista zmogla ponuditi trditev in dokazov, ki bi ovrgli trditve tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena.

14S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da prvotožena stranka nima odprtega transakcijskega računa, da je v letih 2009 in 2010 poslovala z izgubo, kar je razvidno iz javno objavljenih podatkov - izkazov poslovnega izida, da je prvotožena stranka tožeči stranki obljubljala plačilo terjatve po prodaji nepremičnin, pa kljub prodaji le-teh ni poplačala tožeče stranke, sklicujoč se na prilogo A7, nad drugotoženo stranko pa je bil uveden postopek prisilne poravnave, iz navedenih dejstev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepalo na obstoj objektivne nevarnosti za uspešno poplačilo tožnikove terjatve, je implicitno zavrnilo ugovor toženih strank, da navedena nevarnost ni izkazana. Niti prvotožena stranka, niti drugotožena stranka v ugovoru nista konkretizirano izpodbijali dejstev in dokazov tožeče stranke za sklepanje o obstoju objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve z drugačnimi dejstvi, ki bi ovrgla tako sklepanje. Zato pritožbenemu očitku o nepreizkusljivosti izpodbijanega sklepa, ker naj bi se prvostopenjsko sodišče ne opredelilo do ugovornih navedb toženih strank in s tem o bistveni postopkovni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče slediti.

15Pritožnika sicer v skupni pritožbi navajata, da terjatev tožeče stranke zaradi potrjene prisilne poravnave zoper drugotoženo stranko sploh še ni zapadla v plačilo, zato terjatev ne obstoji. Te pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče obravnavalo izključno v zvezi s pritožbo drugotožene stranke, saj okoliščina potrditve prisilne poravnave zoper njo ne vpliva na obstoj in višino tožnikove terjatve zoper prvotoženo stranko. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da zaradi potrjene prisilne poravnave zoper drugotoženo stranko, terjatev tožeče stranke do nje ne obstoji, ker še ni zapadla, zaradi česar tudi njeno zavarovanje s predhodno odredbo ni potrebno in tudi nima podlage v zakonu. Ni namreč sporno, da je bil sklep o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko St 911/2010 izdan dne 20. 1. 2011. Po drugem odstavku 257. člena ZIZ pa je mogoče izdati predhodno odredbo tudi, če je sklenjena poravnava pred domačim sodiščem, iz katere terjatev še ni zapadla. Taka sodna poravnava je tudi zgoraj navedeni sklep o potrditvi prisilne poravnave nad drugo toženo stranko.

16Drugotožena stranka tudi zmotno meni, da ne more obstajati pri njej nevarnost za poplačilo tožnikove terjatve, ker je njena banka potrdila, da ima drugotožena stranka na svojem transakcijskem računu dovolj sredstev za poplačilo tožnikove terjatve in tudi zarubljena so, za kar je že v prvostopenjskem postopku predložila tudi izjavo banke (priloga B10), vendar iz te izjave nedvoumno izhaja, da so bila drugotoženi stranki zarubljena denarna sredstva prav na podlagi izdanega sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo v tem postopku. Prav to pa je namen izdane predhodne odredbe, torej zavarovati tožnikovo terjatev s sredstvi dolžnika - drugotožene stranke, dokler jih še ima. Pritožbeno sodišče povedanemu še dodaja, da zgolj potrjena prisilna poravnava še ne izkazuje, da pri dolžniku ni podana objektivna nevarnost za poplačilo tožnikove terjatve. Insolventnost drugotožene stranke je bila namreč sploh pogoj za začetek postopka prisilne poravnave. S sklepom o potrditvi prisilne poravnave pa je drugotoženi stranki šele odprta pot za njeno finančno prestrukturiranje. O odpravi insolventnosti bo tako mogoče govoriti šele po uspešno izvedeni prisilni poravnavi, torej šele po tem, ko bodo skladno s sklepom o prisilni poravnavi upniki poplačani.

17Pritožbo toženih strank je v delu, ki se nanaša na očitek prekomernega zavarovanja, pritožbeno sodišče štelo le kot pritožbo drugotožene stranke, ne pa kot pritožbo prvotožene stranke, saj zoper prvotoženo stranko ni bila izdana predhodna odredba, ki bi merila na denarna sredstva na njenih transakcijskih računih.

18Po presoji pritožbenega sodišča pa je utemeljena pritožba drugotožene stranke, da je obseg zavarovanja s predhodno odredbo prekomeren, ker je dovoljeno tako zavarovanje na njenem transakcijskem računu, kot zavarovanje na njenih nepremičninah, saj je z rubežem denarnih sredstev na njenem transakcijskem računu že dosežen namen zavarovanja. Ker dopis banke (priloga B10) potrjuje pritožbeno trditev, da je tožnikova terjatev že v celoti zavarovana z rubežem denarnih sredstev drugotožene stranke, po presoji pritožbenega sodišča ni nobene potrebe po dodatnem zavarovanju s predznambo zastavne pravice na nepremičninah drugotožene stranke. Utemeljeni pritožbi drugotožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča v delu II. točke izreka spremenilo tako, kot izhaja iz 3. točke dispozitiva tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19V preostalem delu je spričo zgoraj navedenega pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka in prvotožena stranka s pritožbama nista uspeli, drugotožena stranka pa je uspela le v manjšem delu, glede katerega ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, v preostalem delu pa s pritožbo ni uspela, toženi stranki pa z odgovorom na pritožbo nista prispevali k rešitvi pritožbe, zaradi česar pritožbeno sodišče njunih stroškov odgovora na pritožbo ni obravnavalo kot potrebne stroške, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.