VSM sodba I Cp 259/2012

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. Z obema zahtevkoma je tožnik zahteval ugotovitev, da sta darilni pogodbi z dne 20. 4. 2001, SV 224/01 ter z dne 14.4.2003, obe sklenjeni med darovalko J.I. in obdarjenko J.S., nični ter da je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini parc. št. 166/5, vl. št. 261 k.o. ..., vknjižila lastninska pravica v korist J.I. do celote (točka I/1 in 2 izreka) oz. da je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah s parc. št. 165/1 in parc. št. 165/2 vse k.o. ..., vknjižila lastninska pravica v korist osebe J.I. (točka I/3 in 4 izreka). V podrejenih tožbenih zahtevkih je, ob že omenjenih ugotovitvenih zahtevkih, tožnik zahteval vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri vseh parcelah, sicer bo listino nadomestila sodba (točka II/1, 2, 3 in 4 izreka). V vseh primerih je zavrnjen tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov tožnika (točka I/5 ter II/5 izreka) ter odločeno, da je tožnik dolžan toženki povrniti 2.232,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je darilna pogodba sklenjena dne 20. 4. 2001 nemoralna, saj pomeni kršenje dednega dogovora v zadevi D 53/99 ter da je nična po sedmem odstavku 87. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), saj je pravni posel bil sklenjen brez potrebnega soglasja po tem zakonu. V zvezi s tem je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2011 predlagal poizvedbe pri Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, Območna enota Maribor, vendar je sodišče dokazni predlog tožnika brez obrazložitve, kot nepotreben zavrnilo. Navedeno predstavlja kršitev določb pravdnega postopka in sicer iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V posledici tega ima sodba pomanjkljivosti, saj v njej ni razlogov oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Podana je tudi kršitev 215. člena ZPP, saj gre pri dokazovanju neobstoja soglasja za negativno dejstvo in je zato dokazno breme obstoja soglasja na strani toženke. Prav tako v zvezi z darilno pogodbo ni bilo podano soglasje upravne enote v zvezi z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju – ZKZ). V zvezi s tem pritožba izpostavlja izpovedbo priče notarja A.S.K., ki je izpovedal, da se v takšnih zadevah overja zgolj podpis ter da ni dolžnost in tudi ne praksa notarjev, da bi strankam pogodbo prebrali in raztolmačili. Tožnik tudi poudarja, da so vse nepremičnine in sicer parc. št. 166/5 k.o. ... ter 66, 165/1 in 165/2, vse k.o. ..., sestavni del zaščitene kmetije po odločbi Upravne enote O., številka 32100-0088/97 z dne 12. 5. 1997, v smislu 3. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev – ZDKG. Te nepremičnine pa so bile tudi del dednega dogovora v zadevi D 53/99, kot prevzemnik zaščitene kmetije pa je bil dogovorjen prav tožnik. Tako bi tožnik nepremičnine v izključni lasti zapustnice, ki prav tako vse sodijo v zaščiteno kmetijo, pridobil na podlagi določitve prevzemnika kasneje, saj na zapuščinski obravnavi po zapustnici ne bi bilo mogoče določiti drugega prevzemnika. Nemoralnost pogodbe pa dodatno utemeljuje tudi dejstvo, da je bila darilna pogodba sklenjena brez vednosti tožnika, kljub temu, da je bila parc. št. 166/5 k.o. ..., v katerega je večino vlaganj naredil in ga tudi obdeloval prav tožnik, prav tako pa je bilo to zemljišče obremenjeno s hipoteko, katero je v celoti odplačal tožnik. Sodišče se ni opredelilo do razlogov in tudi ne do tega, da je toženka vknjižbo darilne pogodbe vložila šele v začetku leta 2003, ko je tožnik hipoteko dokončno odplačal. V zvezi z darilno pogodbo z dne 4. 2003 tožnik navaja enako, da je darilna pogodba nemoralna zaradi kršitve dednega dogovora ter tudi zaradi sklenitve brez potrebnega soglasja po sedmem odstavku 87. člena ZON ter 22. člena ZKZ. Prav tako se navaja, da je stališče sodišča v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z obdobjem pravne praznine, ki je trajala od 29. 3. 2003 do 16. 4. 2003. Nobeno izmed dejanj v zvezi z darilno pogodbo z dne 14. 4. 2003 ni bilo sklenjeno oziroma opravljeno v obdobju prej navedene pravne praznine, saj je bila overitev podpisov opravljena šele 17. 6. 2003, vpis v zemljiško knjigo pa še kasneje. Potrdilo z dne 11. 4. 2003, na katerega se sodišče sklicuje, pa se sploh ne nanaša na darilno pogodbo z dne 14. 4. 2003, temveč na darilno pogodbo, v zvezi s katero so vlogo na upravno enoto vložili decembra 2002. Upravna enota lahko potrdilo izda le glede konkretno predloženega pravnega posla in v zvezi z njim izda odločbo, zato se to potrdilo ne more nanašati na darilno pogodbo z dne 14. 4. 2003. Ni pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da se lahko uporabi soglasje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, ki je bilo izdano v zvezi z izročilno pogodbo z dne 9. 8. 2002, kar pritožba utemeljuje tudi s sklicevanjem na sodno prakso (I Cp 4962/2010, Višje sodišče v Ljubljani), po kateri odločitve v primeru, ko gre za izrecno zakonsko prepoved, ni mogoče opreti na določbo drugega odstavka 90. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prepoved sklenitve pravnega posla brez izdaje soglasja izhaja iz sedmega odstavka 87. člena ZON in v tej določbi je izrecno predpisana ničnost kot posledica nepridobitve soglasja. Iz navedenega izhaja, da pri soglasju ne gre za omejitev, ki bi jo stranki tudi z morebitno realizacijo pogodbe lahko obšli. Darilna pogodba z dne 14. 4. 2003 je bila narejena izključno z namenom izigrati določbe ZDKG, po katerih toženka, zaradi neizpolnjevanja pogojev, ne bi imela možnosti dedovanja zaščitene kmetije. Pritožba tudi graja zavrnitev dokaznih predlogov za vpogled v listinsko dokumentacijo Centra za socialno delo in dokaznega predloga z izvedencem psihiatrične stroke, podanega na glavni obravnavi 22. 8. 2011. Šele na podlagi izpovedbe priče M.B., M.C.O. iz CSD in notarja A.S.K., se je namreč pojavil utemeljen dvom o psihofizičnem stanju in razsodnosti dojemanja dejanskega stanja zapustnice, ob sklenitvi darilne pogodbe z dne 14. 4. 2003. Sodišče se pri tem neutemeljeno sklicuje na zavrnitev predloga za ugotovitev poslovne sposobnosti v zadevi N 9/2008, saj je bil predlog tožnika v tej zadevi zavrnjen le iz postopkovnih, ne pa iz vsebinskih razlogov. Tožnik iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, za dejstvo slabega psihofizičnega stanja oziroma nerazsodnosti zapustnice, pred glavno obravnavo dne 22. 8. 2011, ni vedel. Zavrnitev predlaganih dokazov zato pomeni kršitev 286. člena ZPP. Pritožba nato še navaja lastne zaključke v zvezi z voljo zapustnice, ki bi naj bila posledica vplivanja toženke in sicer njenega strahu, da bi zapustnica darilno pogodbo kasneje preklicala ali razveljavila, če bi ji tožnik lahko pojasnil, da so obtožbe, ki so bile izrečene na njegov račun, neutemeljene. Tožnik zato predlaga, da se pritožbi ugodi ter sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku oz. se sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus pa je pokazal, da v postopku niso bile kršene ne v postopku uveljavljane kot tudi ne uradoma upoštevane kršitev.

6Uvodoma se sodišče druge stopnje opredeljuje do pritožbene graje, v kateri se uveljavlja kršitev 286. člena ZPP, zaradi zavrnitve večih dokaznih predlogov tožnika. Pritožba izrecno navaja, da je zaradi neizvedbe teh dokazov:“....sodišče neutemeljeno zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek.“. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik zahtevek, ki ga je označil kot podrejenega (ugotovitev ničnosti obeh darilnih pogodb in vzpostavitev prvotnega zemljiškoknjižnega stanja), in je bil postavljen že v tožbi, v dejanskem temelju dopolnil z navajanjem novih dejstev in sicer poslovno nesposobnostjo matere-darilodajalke, kar je bilo storjeno na naroku dne 22.8.2011. Očitno pritožba, glede na uveljavljani pritožbeni razlog, stoji na stališču, da v obravnavanem primeru tožba ni bila spremenjena, saj je zahtevek ostal enak in tožnik je vztrajal tudi pri prvotno zatrjevani dejanski podlagi. Pritožbena kršitev, ki se omejuje na kršitev 286. člena ZPP, je lahko relativne ali absolutne narave; v slednjem primeru gre lahko za kršitev 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, ki prav tako kot relativne kršitve, ne sodi v okvir uradnega preizkusa (5. tč. obrazložitve te sodbe). Sodišče je torej dolžno preizkusiti to kršitev le v okviru pritožbene graje. Sodišče druge stopnje zato ne pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v delu, v katerem sodišče prve stopnje meni, da tožnik v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom ni podal „nobene trditvene podlage“ (tč. 19 obrazložitve sodbe). Tožnik je bil očitno le v dilemi, kako oblikovati dajatvene zahtevke in zgolj v tem se tudi razlikujejo (tč. 2. in 4. v obeh zahtevkih). Toda v bistvenem delu, kar pritožba tudi graja, so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev vseh dokazov, ki se nanašajo na novo trditveno podlago, pravilni (tč. 4 obrazložitve sodbe). Tožnikove pritožbene navedbe o tem, da ni vedel za slabo psihofizično stanje matere, kljub temu, da je sam predlagal uvedbo postopka za odvzem njene poslovne sposobnosti, ni mogoče označiti drugače kot sprenevedanje. Pri tem je za vprašanje nekrivdnih razlogov prepoznega navajanja (četrti odst. 286. člena ZPP) popolnoma nerelevantno, na kakšen način se je ta postopek končal, kar pritožba neutemeljeno navaja. Za tožnika ni bilo nobenih zadržkov, da bi lahko pravočasno v predmetnem postopku ponudil to trditveno podlago ter predlagal dokaze (212. člen ZPP) in bi s tem zadostil pogojem iz 286. člena ZPP. Iz navedenih razlogov je ta del pritožbenih navedb neutemeljen.

SOGLASJE PO ZON

7Zakon o ohranjanju narave (ZON, velja od 28.7.1999) v prvem odst. 86. člena določa, da je pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli na nepremičninah na zavarovanih območjih, možna le s soglasjem upravne enote. V sedmem odst. 87. člena pa določa, da so pravni posli, sklenjeni brez soglasja ali potrdila ali v nasprotju z njim, nični. V postopku ni sporno, da se vse nepremičnine, ki so bile objekt obeh darilnih pogodb, nahajajo na zavarovanem območju Krajinskega parka Jeruzalemsko-ormoške gorice in da zanje veljajo navedene določbe ZON, ki pravni promet z njimi omejujejo. Prav tako ni sporno, da obe darilni pogodbi sodita v zakonski okvir tistih pravnih poslov, ki potrebujejo soglasje upravne enote.

8Zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z darilno pogodbo z dne 20.4.2001 je, da je bilo pridobljeno soglasje po ZON; kot je mogoče razumeti, to izhaja iz listin, na podlagi katerih je bil izveden zemljiškoknjižni vpis v korist toženke ter na podlagi dokazne ocene izpovedbe notarja F.Š. (tč. 11. obrazložitve sodbe). Kar se tiče darilne pogodbe z dne 14.4.2003, pa je bilo izdano soglasje Upravne enote O, št. ... z dne 26.8.2002, sicer resda v zvezi z izročilno pogodbo, glede katere pa nato ni prišlo do sklenitve razpolagalnega posla in vknjižbe v zemljiško knjigo; kljub temu ni bilo ovire za izdajo soglasja po ZON, ker so bile te iste nepremične nato predmet darilne pogodbe, ki je bila nato tudi zemljiškoknjižno izvedena v korist toženke. Sodišče prve stopnje pa na tem mestu še izrecno vsebinsko navaja razloge, zaradi katerih se mora zahtevati soglasje po ZON ter se sklicuje na drugi odst. 90. člena Obligacijskega zakonika-OZ in sicer prepoved manjšega pomena ter izpolnitev pogodbe (tč. 16. obrazložitve sodbe).

9Iz notarskega zapisa darilne pogodbe z dne 20.4.2001 izrecno izhaja, da je potrebno soglasje po ZON šele pridobiti (prvi odstavek tč. 8); glede darilne pogodbe z dne 14.4.2003 pa je bilo uporabljeno soglasje, dano k izročilni pogodbi z dne 14.6.2002. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da za nobeno izmed obeh darilnih pogodb ni bilo pridobljeno soglasje po citiranih določilih ZON-a ter, da je potrebno slednje pridobiti za vsak posamičen posel, ki ustreza zakonskim predpostavkam, določenim v ZON(1). Kljub temu pa sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi in uporabi materialnega prava sodišča prve stopnje, ki je (izrecno le za darilno pogodbo z dne 14.4.2003) odločitev utemeljijo (tudi) s sklicevanjem na drugi odst. 90. člena OZ(2).

10ZON v okviru oddelka 3.6 (Drugi ukrepi varstva naravnih vrednot) ureja več oblik varstva. Iz sistematične razlage tretjega odst. 86. člena(3), glede na zgoraj povzeta dejstva izhaja, da je bilo potrebno pridobiti soglasje upravne enote v zvezi z drugo alinejo 86. člena ZON (soglasje pridobitelja, podano v obliki ((pisne)) izjave, da soglaša z varstvenimi režimi in razvojnimi usmeritvami na zavarovanem območju) in da je kot sankcija za kršitev določena ničnost pravnega posla. Navkljub tako jasnim določilom, predvsem pa določitvi sankcije ničnosti (izbira zakonodajalca) pa sodišče druge stopnje meni, da se lahko tudi v takšnih primerih uporabijo splošna določila OZ, ki strogost te sankcije lahko omilijo, mednje pa sodi tudi določilo o konvalidaciji pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz 90. člena OZ. Sodna praksa namreč uporablja splošna določila OZ, ki utemeljujejo obstoj moderne teorije ničnosti pogodb (načelo njihove afirmacije) tudi v primerih, ko je zakonodajalec v posebnih določbah sam izbral ničnostno sankcijo za morebitno kršitev zakonske določbe(4). V skladu s teoretičnimi izhodišči je potrebno ugotoviti, ali bo z izrekom ničnostne sankcije namen zakonodajalca dosežen(5). V zakonodajnem postopku je predlagatelj navajal:“V tem delu (členi 84.-93.) so urejeni pravni mehanizmi, katerih namen je zagotoviti nadzor nad prometom z naravnimi vrednotami in nepremičninami na zavarovanih območjih, kakor tudi izvajanje zakonite predkupne pravice države. Zakon uvaja soglasje k pravnemu poslu kot instrument nadzora nad prometom z naravnimi vrednotami in nepremičninami na zavarovanih območjih. Ta je utemeljen s posebnim pomenom naravnih vrednot in potrebami izvajanja njihovega varstva, kakor tudi zagotavljanjem varstva javnega interesa v teh primerih.“(6). Za obravnavani primer je zakonodajalčeva izbira sankcije ničnosti prestroga. Pridobitelj z izjavo le potrjuje, da je seznanjen z morebitnimi omejitvami („varstveni režimi in razvojnimi usmeritvami“) pri rabi nepremičnine (omejitev uporabe in uživanja lastninske pravice) in da se z njimi strinja (soglaša). Da bi z najhujšo sankcijo neveljavnosti pravnega posla, zgolj zaradi pomanjkanja navzven izražene in tako zelo formalizirane izjave volje(7), z učinki ex tunc, posegli v oba pravna posla, ne ustreza zgoraj predstavljenim načelom, ki izhajajo iz določil OZ, ki urejajo ničnost pravnih poslov. Tisto, kar je bistveno, da se doseže zakonodajalčev namen, je v uporabi tistih pravnih instrumentov, ki zagotavljajo nadzor nad dejansko uporabo naravnih vrednot in nepremičnin, in v primeru kršitve nanje vezati sankcije. Glede na že poudarjeno okoliščino, da sta bili obe darilni pogodbi zemljiškoknjižno izvedeni, bi bila uporaba sankcije ničnosti pretirano stroga in ne bi ustrezala namenu kršenega predpisa. Z implicitno uporabo načel tehtanja interesov ter stopnjevanja sankcij, je zato sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, čemur, z nekoliko širšo razlago, pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

11Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, zaradi zavrnitve dokaznega predloga po opravi poizvedb pri Zavodu RS za varstvo narave, OE Maribor. Čemu zmotnost stališča sodišča prve stopnje o tem, da je soglasje po ZON bilo pridobljeno, ne vpliva na pravilnost njegove odločitve, je sodišče druge stopnje izčrpno pojasnilo v tem delu obrazložitve.

ODOBRITEV PRAVNEGA POSLA PO ZKZ

12Pritožba za obe pogodbi tudi navaja, da so bila kršena določila ZKZ v delu, ki urejajo postopke odobritve pravnega posla, pri čemer obširneje navaja razloge v zvezi z darilno pogodbo z dne 14.4.2003. Kar se tiče darilne pogodbe z dne 20.4.2001, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Upravne enota ... dne 29.5.2002 izdala potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna, zaradi obstoja razlogov iz drugega odstavka 19. člena ZKZ. Ta odločba, izdana v upravnem postopku, je dokončna in pravnomočna, zato načelo vezanosti pravdnega sodišča (13. člen ZPP) ne dopušča njene ponovne presoje.

13Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da se sklep Upravne enote ... z dne 11.4.2003 ne nanaša na darilno pogodbo z dne 14.4.2003. Iz obrazložitve sklepa namreč izhaja, da je bila vloga za odobritev pravnega posla podana dne 24.12.2002. Odobri (ali pa ne) pa se lahko le pravni posel, ki je že sklenjen. V času sklenitve pravnega posla – darilne pogodbe z dne 14.4.2003 – je, zaradi nastopa učinkov razveljavitve III. poglavja ZKZ (promet s kmetijskimi zemljišči)(8), nastopila t.i. pravna praznina in sicer v obdobju po 28.2.2003 pa do 16.4.2003, ko so pričele veljati določbe ZKZ-B(9). V tem časovnem obdobju zato za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami, ni bilo potrebno uvesti postopka odobritve pravnega posla. Sodba sodišča prve stopnje takšno stališče izrecno navaja (med drugimi razlogi) v 15. tč. obrazložitve sodbe. Pritožba takšno stališče graja s stališčem, da so bila za veljavnost pravnega posla potrebna dejanja – notarska overitev podpisov na intabulacijski klavzuli in izvedba posla v zemljiški knjigi – opravljena v obdobju, ko so omenjene spremembe ZKZ že učinkovale(10).

14Pogodbeni stranki sta darilno pogodbo sklenili dne 14.4.2003, v pisni obliki. Darilna pogodba je bila v tem času že urejena in sicer v Obligacijskem zakoniku – OZ, v členih 533 do 545. Posebno določilo o pisni obličnosti darilne pogodbe vsebuje OZ v 538. členu, splošno pravilo o pisni obličnosti pogodb, kadar je njihov predmet lastninska pravica na nepremičnini, pa 52. člen OZ. Ne glede na nekoliko nejasno besedilo tega člena, pa je uveljavljena razlaga, da ta oblikovni pogoj velja za obligacijski zavezovalni posel(11). Dne 14.4.2003, ko sta pogodbeni stranki dosegli soglasje volj o vseh bistvenih sestavinah pogodbe in ta konsenz izrazili v pisni obliki, je nastal omenjeni zavezovalni posel. Predmet posebnega postopka po ZKZ – odobritev pravnega posla – je tako omenjeni zavezovalni posel in presoja njegove (ne)skladnosti s posebnimi omejitvenimi določili po ZKZ je časovno vezana na trenutek sklenitve te pogodbe. V skladu s sedaj ustaljeno razlago(12) ima ta postopek pravno naravo odložnega pogoja. Pritožba zato prezre, da tista pravna dejanja, ki jih izrecno omenja, niso predpostavke zavezovalnega temveč razpolagalnega, stvarnopravnega posla, ki se, gledano s časovnega vidika, odvijajo po sklenitvi zavezovalnega posla. Overitev podpisov je eden izmed formalnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati zemljiškoknjižno dovolilo, kot element razpolagalnega pravnega posla, njegova zadnja faza pa je vložitev predloga za vknjižbo lastninske pravice(13). Pogodbenici, zaradi v prejšnji točki opisanega razloga, zato navedene darilne pogodbe, sklenjene dne 14.4.2003, nista bili dolžni predložiti upravnemu organu v postopek odobritve. Očitno sta omenjena določila tako razlagala tudi notar K., ki je overil podpis darilodajalke in tudi zemljiškoknjižno sodišče, ki je vknjižbo lastninske pravice opravilo. Iz navedenih razlogov določila ZKZ niso bila kršena in je pritožba v tem delu neutemeljena.

NEMORALNOST RAVNANJ POGODBENIC

15Pritožba v tem delu navaja, da je ničnost obeh darilnih pogodb podana tudi zaradi nemoralnega ravnanja obeh pogodbenic; slednji ter tožnik, so na zapuščinski obravnavi dne 3.5.1999 dosegli dogovor, v katerem so za prevzemnika zaščitene kmetije določili tožnika. Sodba sodišča prve stopnje v tč. 17 obrazložitve pojasnjuje, čemu so takšne tožbene navedbe tožnika neutemeljene. Pri tem sicer pravilno ugotavlja:“...da iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik bil določen za prevzemnika zaščitene kmetije.“, vendar nekoliko netočno povzema obrazložitev tega sklepa, saj se celotni odstavek glasi:“Na zapuščinski obravnavi so se vdova I., sin G. in hčerka S. priglasili k dedovanju na podlagi zakona, določili izmed sebe za prevzemnika zaščitene kmetije sina G., nakar so sklenili dedni dogovor, kot je razviden iz izreka sklepa o dedovanju.“ Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz izreka sklepa (in tudi popravka z dne 25.2.2000) ne izhaja, da je tožnik določen za prevzemnika zaščitene kmetije. Točka II. izreka, ki v napovednem stavku navaja pravni podlagi:“....na podlagi zakona in dednega dogovora:“ vsebuje natančno opredelitev nepremičnin, ki jih dedujejo posamezni dediči in denarni znesek nujnega deleža, kar sodišče prve stopnje pravilno povzema v 17. tč. obrazložitve sklepa(14). Sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da že omenjeno načelo vezanosti velja tudi glede odločitev sodišč (ne zgolj drugih organov), pri čemer je osnovno izhodišče odločitev, kot jo vsebuje izrek. Mati pravdnih strank in kasnejša darilodajalka, je na podlagi izreka obeh sklepov tako postala izključna lastnica nepremičnin, s katerimi je kasneje razpolagala z obema darilnima pogodbama. Pričakovanja tožnika, ki jih v pritožbi navaja, kot razlog nemoralnosti ravnanja predvsem darilodajalke, ne morejo privesti do željene pravne posledice v predmetni pravdi. Tudi za pravni standard „moralnih načel“(15) katerih kršitev lahko privede do sankcije ničnosti pogodbe veljajo, v tej sodbi že omenjena, načela pri presoji. Na vprašanje, ali je opisano ravnanje darilodajalke oceniti kot slabo, nepošteno, nečastno, torej dejanje, ki je družbeno nevredno in ga je potrebno ovrednotiti kot družbeno nesprejemljivo ter zato sankcionirati s pravno posledico, je odgovor lahko le nikalen. Iz predmetnega (in večih drugih postopkov, obravnavanih tudi pred naslovnim sodiščem) ni težko razbrati, da so se med sinom in materjo ter sestro, kasneje medčloveški odnosi zelo poslabšali, kar je očitno vplivalo na voljo darilodajalke. S takšnim razvojem dogodkov motivirana in zato drugačna odločitev matere od tiste, ki jo je pričakoval tožnik (da bo samo on dedoval materino premoženje), ni nemoralna. Njeno razpolagalno upravičenje (kot sestavni del lastninske pravice, ki je načeloma absolutna) je zato v obravnavanem primeru razvilo vse pravne učinke in zato niso podani razlogi, zaradi katerih bi naj bili darilni pogodbi nični.

16Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvijo iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, ker ne vsebuje razlogov o tem, da je bila darilna pogodba sklenjena brez vednosti tožnika ter da je slednji v celoti odplačal hipoteko, s katero je bila obremenjena nepremičnina par. št. 166/5 k.o. ... Sodišču prve stopnje se s temi navedbami ni bilo potrebno ukvarjati, ker ne sodijo med odločilna dejstva. Tožnik ni pogodbena stranka in ga nihče ni bil dolžan obveščati o sklenitvi darilne pogodbe. V tej pravdni zadevi tožnik ni postavil tožbenega zahtevka, s katerim bi zahteval vrnitev poplačila tujega dolga. Trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbenem postopku, so ostale omejene le na navedbo, da je odplačal hipoteko, v ostalem so bile nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Sodišču prve stopnje se zato do teh trditev (poudarjeno je že bilo, da tudi niso bile dokazno podprte) ni bilo potrebno opredeljevati in jih vključevati v razloge sodbe.

17Preostali pritožbeni razlogi, do katerih se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo, ne sodijo med odločilne (prvi odst. 360. člena ZPP). Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnjo pritožbo tožnika zavrnilo zaradi njene neutemeljenosti ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

--------------------------------

Op. št. (1): O izjemah npr. drugi odst. 86. člena ZON.

Op. št. (2): (1) Nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha.(2) Če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena, se ničnosti ne more uveljavljati.

Op. št. (3): (3)Odločba o soglasju iz prvega odstavka tega člena se ne izda:- če niso bile upoštevane določbe o predkupni pravici iz 84. člena tega zakona,- če pridobitelj nepremičnine ne da izjave, da soglaša z varstvenimi režimi in razvojnimi usmeritvami na zavarovanem območju.

Op. št. (4): Glede na to, da v zvezi s sankcijo ničnosti po ZON ni objavljene sodne prakse, primer, ki je vsaj glede problematike zaščitenih kmetij primerljiv z obravnavano zadevo: „Res je v času sklenitve darilne pogodbe veljavni ZKZ v petem odstavku 22. člena določal, da so nični pravni posli, ki so sklenjeni v nasprotju s tretjem odstavkom istega člena, ki je prepovedoval delitev zaščitene kmetije s pravnimi posli med živimi. Gre za kogentno ali prisilno zakonsko določbo. Vendar tudi za take posle velja splošna opredelitev ničnosti iz prvega odstavka 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), po kateri je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnost je torej skrajna sankcija tudi v primeru kršitve prisilnih predpisov, saj pravni red teži k ohranitvi pravnih poslov. Nadaljnja izpeljava te usmeritve je v 107. členu ZOR, po katerem nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha; če pa je šlo za prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izvršena, ničnosti ni mogoče uveljavljati.“; sklep II Ips 566/2004 z dne 8.6.2006.

Op. št. (5): A. Polajnar Pavčnik v OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 508.

Op. št. (6): Poročevalec, št. 63 z dne 29.10.1998, str. 53.

Op. št. (7): V tem kontekstu je potrebno upoštevati, da je pridobiteljica že bila seznanjena s posebnim varstvenim režimom, ker je vanj že privolila ob sklepanju izročilne pogodbe z izjavo z dne 16.8.2002.

Op. št. (8): Odločba US U-I-266/98 z dne 28.2.2002.

Op. št. (9): Uradni list RS 36/2003.

Op. št. (10): 5. člen ZKZ-B je izrecno določal, da se postopki za odobritev pravnega posla, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo v skladu s tem zakonom.

Op. št. (11): Juhart M., SPZ s komentarjem, str. 138.

Op. št. (12): Načelno pravno mnenje, objavljeno v Sodnikovem informatorju št. 6/2012.

Op. št. (13): Vse zapisano velja tudi v predmetni zadevi, čeprav do uveljavitve ZZK-1 veljaven ZZK/95 teh vprašanj podrobneje ni urejal.

Op. št. (14): Dedni dogovor omenja tudi v 12. tč. obrazložitve.

Op. št. (15): Prvi odst. 86. člena OZ:“Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.“.