VSRS Sodba I Ips 34691/2011-182

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojena D. K. in R. J. spoznalo za kriva storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 in tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter D. K. še kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Obsojenemu D. K. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen osem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen en mesec zapora, za tretje kaznivo dejanje prav tako en mesec zapora, ob tem je sodišče prve stopnje še preklicalo pogojno obsodbo izrečeno temu obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 1809/2010, v kateri je bila določena kazen dveh let zapora in preizkusna doba petih let ter mu izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora. Obsojenemu R. J. je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje velike tatvine določena kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje tatvine kazen enega meseca zapora ter zatem določena enotna kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V izrečeno kazen zapora je bil obsojenemu D. K. po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas pripora od 3.21 ure 14. 7. 2011 do 14.15 ure 15. 11. 2011. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovanec A. K. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se oba obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo zagovornik obsojenega D. K., ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 34691/2011 z dne 27. 3. 2012 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Obsojeni D. K. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, to je po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, da se napadeno sodbo spremeni, tako da se pogojna obsodba ne prekliče in posledično ustrezno zniža izrečena enotna kazen zapora, hkrati naj se spremeni pravna opredelitev dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v kaznivo dejanje po drugem odstavku istega člena ter obtožbo v tem delu zavrže, ker ni bilo predloga oškodovanca za pregon za to kaznivo dejanje. Za kaznivo dejanje prikrivanja je predlagal izrek oprostilne sodbe po 2. točki 358. člena ZKP. Podrejeno je podal predlog, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, pred popolnoma spremenjenim senatom in z navodilom, da se odredi izvedenstvo psihiatrične stroke, zaradi ugotavljanja obsojenčeve prištevnosti.

4Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka in zavzela stališče, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane ter zato predlagala, da se zahtevo zavrne.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenemu D. K., ki pa se o njem ni izjavil.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V zahtevi obsojenec najprej izpostavlja, da bi bilo treba zaradi ugotavljanja njegove kazenske odgovornosti in vpliva na izrečeno kazen, ugotavljati njegovo morebitno neprištevnost ter v ta namen postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Pri tem se obsojenec sklicuje na izpoved njegove matere, ki je zaslišana kot priča povedala, da je bil oče obsojenca psihični bolnik, da ima tudi obsojenec psihične težave in da so v obdobju njegovega otroštva sumili na avtizem. Oporeka stališču sodišča, da se prištevnost obdolženca v kazenskem postopku domneva in meni, da je obrazložitev v tem delu povsem pavšalna in brez razlogov. Kleptomanija je bolezensko stanje, ki ga je treba zdraviti v okviru „strokovno usposobljene institucije“, ob tem pa je treba upoštevati še njegov slab socialni položaj, kar vse naj bi kazalo, da sam ni sposoben zagotoviti svojega običajnega funkcioniranja.

8Ugotavljanje neprištevnosti oziroma preverjanje prištevnosti obdolženca v kazenskem postopku je sestavina subjektivnega dejanskega stanu obravnavanega kaznivega dejanja. Nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti in so zato navedbe zahteve v tem pogledu neupoštevne oziroma neutemeljene. Poleg tega pa je stališče o tem vprašanju jasno in pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na strani 17. sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer je opozorilo tudi na okoliščino, da niti obramba ni predlagala izvajanja dokazov v tej smeri. Tega vprašanja ni načenjala obramba niti v pritožbenem postopku.

9Vložnik zahteve je nadalje izpodbijal odločitev v izpodbijani sodbi o preklicu prej izrečene pogojne obsodbe, saj po njegovi oceni za to ni bilo nobene potrebe in je tak preklic kontraproduktiven, pri čemer opozarja, da „ne gre za nekakšna težka kazniva dejanja.“ Meni, da je sodišče le nekritično sledilo predlogu okrožne državne tožilke za preklic pogojne obsodbe; pri tem pa še navaja, da zoper državno tožilko obstoji izločitveni razlog iz 1. točke 39. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP, saj ta državna tožilka obravnava vse ovadbe zoper njega, je torej z njim „osebno angažirana“ in ima do njega „osebno zamero“. Domneva, da so bili ta državna tožilka ali kdo od njenih bližnjih kdaj v preteklosti morda oškodovani s katerim od kaznivih dejanj, ki jih je storil.

10Kolikor obsojenec z izpodbijanjem odločitve o preklicu pogojne obsodbe uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, je treba ugotoviti, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločilo o preklicu pogojne obsodbe skladno z določbami drugega odstavka 59. člena KZ-1 in pri tem ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu in to svojo odločitev ustrezno obrazložilo (stran 20 sodbe sodišča prve stopnje in točka 8. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ocena o vsebinski primernosti preklica pogojne obsodbe pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

11V zvezi z navajanjem razlogov zaradi katerih bi morala biti okrožna državna tožilka izločena iz postopka v tej kazenski zadevi, je treba vložnika opozoriti na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP, po kateri stranke lahko zahtevajo izločitev državnega tožilca (enako kot velja za sodnika), takoj ko stranka izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Glede na navedeno tudi tega razloga ni dopustno uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne glede na to, da tudi sicer pri razlogih, ki jih navaja vložnik zahteve, ne gre za nobeno od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP.

12Stališče vložnika zahteve, da bi moralo biti kaznivo dejanje tatvine opisano pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe pravno opredeljeno po drugem in ne po prvem odstavku 204. člena KZ-1, je napačno. Izpodbijana sodba je v tem pogledu podala pravilno in popolno razlago (predzadnji odstavek na strani 15 sodbe sodišča prve stopnje), ki je ne more polemiziranje vložnika zahteve s to pravno opredelitvijo v ničemer omajati. Glede na navedeno so brezpredmetna tudi nadaljnja navajanja vložnika, da bi bil za pregon tega kaznivega dejanja potreben oškodovančev predlog, ki ga ni bilo.

13Obsojenec v zahtevi nadalje oporeka zaključkom v izpodbijani sodbi glede njegovega zavedanja, da registrski tablici navedeni v točki 3. izreka te sodbe, izvirata iz kaznivega dejanja. Pri tem se obsojenec izrecno sklicuje na njegov zagovor in na „vsebino listin“ ter na tej podlagi podaja svojo dokazno oceno glede navedene subjektivne okoliščine, s čimer po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

14Glede na navedeno, ko je bilo ugotovljeno, da z zahtevo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, z zahtevo pa se izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

15Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.