VSC sodba II Kp 55050/2010

Pritožbama obtoženega B. V. in njegove zagovornice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da poslej glasi: Obtoženi B. V. je kriv, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil druge s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda, kar je storil na ta način, da je kot direktor gospodarske družbe ..., d.o.o., K. ..., C., pri izvajanju pogodbe o opravljanju storitev upravljanja v poslovni stavbi K. ..., C., sklenjene z gospodarsko družbo A., d.o.o., G. ..., V., za poslovne prostore gospodarske družbe ..., d.o.o., v prvi polovici leta 2001 prikazoval, da bodo prevzete obveznosti za plačilo obratovalnih stroškov (električne energije, ogrevanja, vode, čiščenja skupnih prostorov, delov objekta in naprav, dvorišča in parkirišča, stroškov plačilnega prometa, stroškov za hišnike in drugih nastajajočih stroškov) poravnali, vsled česar je A., d.o.o., kot upravnik navedene stroške plačal, gospodarska družba ..., d.o.o., pa nato ni poravnala izstavljenih računov: št. …. z dne 30.04.2001 v znesku 62.393,20 SIT, št.... z dne 31.05.2001 v znesku 46.025,65 SIT in št. …. z dne 29.06.2001 v znesku 35.934,66 SIT ter je tako zaradi neplačila računov v skupnem znesku 144.353,60 SIT oziroma sedaj 602,37 EUR nastala premoženjska škoda gospodarski družbi A., d.o.o., G.
S tem je obtoženi B. V. storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ.
Po 50. členu KZ se obtoženemu B. V. izreče pogojna obsodba, v okviru katere se mu po I. odst. 234.a člena KZ določi kazen 2 (dva) meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi B. V. v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in ob dodatnem pogoju v smislu III. odst. 50. člena KZ, da najkasneje v roku enega leta po pravnomočnosti te sodbe plača družbi A., d.o.o., G. znesek 602,37 EUR.
Obtoženi B. V. je po 105. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati družbi A., d.o.o., G. znesek 602,37 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se to gospodarsko družbo napoti na pravdo.
Po I. odst. 95. člena ZKP je obtoženi B. V. dolžan povrniti vse stroške tega dela kazenskega postopka, o katerih bo s posebnim sklepom odločeno kasneje ter po pravnomočnosti sodbe plačati sodno takso.

Zoper obtoženega B. V. se po 4. točki 357. člena ZKP, zavrne obtožba, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju pogodb preslepil druge s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne in delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranki nastala premoženjska škoda, kar je storil na ta način, da je kot direktor gospodarske družbe ..., d.o.o., K. ..., C: v imenu prej navedene gospodarske družbe sklenil v C. pogodbo o poslovnem sodelovanju z gospodarsko družbo K., d.o.o., Z. ..., K., z dne 03.01.2000 in z dne 03.01.2001, pri čemer je bilo z navedenimi pogodbami dogovorjeno, da bodo prevzete obveznosti poravnane v roku 60-ih dni, vsled česar je gospodarska družba K., d.o.o. v času od 27.11.2000 do 11.02.2001 izdobavila gospodarski družbi ..., d.o.o. različno blago v skupni vrednosti 1.849.828,22 SIT, oziroma 7.719,20 EUR, vendar pa nato niso bili poravnani računi: št. ... z dne 16.01.2001, v znesku 34.480,25 SIT, št. ... z dne 16.01.2001, v znesku 27.132,00 SIT, št.... z dne 22.01.2001, v znesku 6.783,00 SIT, št. ... z dne 29.01.2001, v znesku 19.478,52 SIT, št. ... z dne 29.01.2001, v znesku 134.326,00 SIT, št. ... z dne 28.01.2001, v znesku 83.351,77 SIT,št. 00200097 z dne 30.01.2001, v znesku 90.960,03 SIT, št. ... z dne 30.01.2001, v znesku 64.167,10 SIT, št. ... z dne 07.02.2001, v znesku 310.661,39 SIT, št. ... z dne 11.02.2001, v znesku 82.956,09 SIT, št. …. z dne 30.11.2000, v znesku 95.948,04 SIT, št. ... z dne 30.11.2000, v znesku 136.587,00 SIT, št. ... z dne 30.11.2000, v znesku 105.125,18 SIT, št. ... z dne 30.11.2000, v znesku 134.258,20 SIT, št. ... z dne 20.12.2000, v znesku 184.927,18 SIT, št. ... z dne 20.12.2000, v znesku 25.300,59 SIT, št. ... z dne 20.12.2000, v znesku 25.300,59 SIT, št. ... z dne 20.12.2000, v znesku 67.389,70 SIT, št. … z dne 20.12.2000, v znesku 149.487,80 SIT,št. ... z dne 20.12.2000, v znesku 1.537,50 SIT, št. ... z dne 29.12.2000, v znesku 1.537,50 SIT, št. … z dne 29.12.2000, v znesku 1.619,11 SIT,št. … z dne 29.12.2000, v znesku 25.300,59 SIT, št. ... z dne 29.12.2000, v znesku 25.300,59 SIT, št. … z dne 29.12.2000, v znesku 25.300,59 SIT, skupaj: 1.849.828,22 SIT, ter je tako nastala gospodarski družbi K., d.o.o. premoženjska škoda v prej navedenem znesku; da je v mesecu marcu leta 2001 sklenil z gospodarsko družbo A., d.o.o., C., dogovor o opravilu servisnih storitev in popravilu, in sicer na vozilih R. M., reg. št. ..., reg. št. ... , reg. št. ..., nakar so bile v času od 05.03.2001 do 12.04.2001 tudi opravljene navedene storitve, vendar pa nato niso bili poravnani računi in sicer št. ... z dne 05.03.2001 v znesku 207.450,00 SIT, račun št. ... z dne 08.03.2001 v znesku 141.319,58 SIT in račun št. ... z dne 12.04.2001 v znesku 623.915,31 SIT v dogovorjenem 15-dnevnem roku, niti kasneje ter je tako zaradi neplačila računov v skupni višini 972.684,89 SIT oziroma sedaj 4.058,94 EUR nastala škoda gospodarski družbi A., d.o.o., C; s čimer naj bi pod točkama II/1 in II/2 storil dve kaznivi dejanji poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ. Gospodarski družbi K., d.o.o., K. in A., d.o.o., C. se po III. odst. 105. člena ZKP s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotita na pravdo. Po I. odst. 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 92. člena ZKP, proračun. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi B. V. pod točko I. spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere so mu bile določene kazni petih, štirih in treh mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki II. odst. 47. člena KZ določena enotna kazen enajstih mesecev zapora, s splošnim pogojem, da v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja ter ob dodatnem pogoju, da najkasneje v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača družbi K., d.o.o., znesek 7.719,20 EUR, družbi A., d.o.o., C., znesek 4.058,94 EUR in družbi A., d.o.o., G., znesek 2.026,96 EUR. Po 105. členu ZKP so bili oškodovanim gospodarskim družbam prisojeni priglašeni premoženjskopravni zahtevki, družba K., d.o.o., pa je bila s presežkom slednjega napotena na pravdo. Obtožencu je bilo naloženo povračilo vseh stroškov obsodilnega dela kazenskega postopka. Pod točko II. sodbe pa je bila zoper obdolženca po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ, ki naj bi ga storil na škodo gospodarske družbe U., d.o.o., P. Ta družba je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Prvo sodišče je še odločilo, da v zavrnilnem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 92. člena ZKP, obremenjujejo proračun.

Zoper obsodilni del sodbe sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegova zagovornica. Zagovornica sodbo izpodbija zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, kršitve Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije ter Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo. Obtoženec pritožbenega razloga ni izrecno navedel. Zagovornica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Enako predlaga tudi obtoženec.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP, predlagal, da sodišče druge stopnje obema pritožbama ugodi in tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zoper obdolženega po 4. točki 357. člena ZKP zavrne obtožba zaradi treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ, opisanih pod točkami 1, 2 in 3 izreka, ker kazenski pregon zaradi zastaranje ni več dopusten.

Pritožbi obtoženca in njegove zagovornice sta delno utemeljeni.

Iz krivdoreka pritožbeno izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obtoženec očitani mu kaznivi dejanji poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ pod točkama I/1 in I/2, na škodo oškodovanih gospodarskih družb K., d.o.o., Z. …, K. in A. , d.o.o., C, storil dne 03.01.2000 in 03.01.2001 oziroma meseca marca 2001. Za ti dve kaznivi dejanji poslovne goljufije, ki se očitata obtožencu je predpisana kazen do pet let zapora. Po določbi 4. točke I. odst. 111. člena KZ, ki je veljal v času storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, kazenski pregon zoper storilca ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja za katerega se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (relativno zastaranje kazenskega pregona), oziroma kot to določa VI. odst. 112. člena KZ, kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če je preteklo dvakrat toliko časa kot ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (absolutno zastaranje kazenskega pregona). Glede na obrazloženo, je v predmetni zadevi kazenski pregon zoper obtoženca, glede kaznivih dejanj pod točkama I/1 in I/2 krivdoreka pritožbeno izpodbijane sodbe, že absolutno zastaral, saj je minilo več kot deset let od datuma, ko naj bi ju storil. Pritožbeno uveljavljano in po sodišču druge stopnje dognano kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki je podana s tem, da je kazenski pregon zoper obtoženca pred odločitvijo na drugi stopnji absolutno zastaral (pri kaznivem dejanju pod točko I/1 še pred predložitvijo kazenskega spisa pritožbenemu sodišču, pri kaznivem dejanju pod točko I/2 pa pred izpolnitvijo pogojev za opravo pritožbene seje), je drugostopenjsko sodišče odpravilo skladno z določbo I. odst. 394. člena ZKP tako, da je zoper obtoženca po 4. točki 357. člena ZKP izreklo zavrnilno sodbo glede kaznivih dejanj pod točkama I/1 in I/2 pritožbeno izpodbijane sodbe (točka II. sodbe sodišča druge stopnje). Skladno s takšno odločitvijo, je sodišče druge stopnje oškodovani gospodarski družbi K., d.o.o., K. in A., d.o.o., C., s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo (III. odst. 105. člena ZKP), s stroški tega dela kazenskega postopka pa obremenilo proračun (I. odst. 96. člena ZKP).

Zagovornica pritožbeno uveljavlja ugovor zastaranja oziroma kršitev kazenskega zakona po določbi 3. točke 372. člena ZKP tudi glede kaznivega dejanja poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ pod točko I/3 pritožbeno izpodbijane sodbe, storjenega na škodo gospodarske družbe A., d.o.o., G. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je absolutno zastaral le del v opisu kaznivega dejanja zajete in obtožencu očitane kaznive dejavnosti. Opis tega kaznivega dejanja namreč obtožencu očita, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije storil pri izvajanju pogodbe o opravljanju storitev upravljanja v poslovni stavbi K. ..., C., sklenjene z gospodarsko družbo A., d.o.o., G. …, V. Iz opisa kaznivega dejanja sledi, da je obtoženec oškodovani družbi v prvi polovici leta 2001 prikazoval, da bodo prevzete obveznosti za plačilo obratovalnih stroškov (po računih št. ... z dne 31.01.2001 v znesku 106.149,14 SIT, št. ... z dne 21.02.2001 v znesku 34.799,74 SIT, št. ... z dne 28.02.2001 v znesku 96.949,43 SIT, št. ... z dne 30.03.2001 v znesku 103.489,47 SIT, št. ... z dne 30.04.2001 v znesku 62.393,20 SIT, št.... z dne 31.05.2011 v znesku 46.025,65 SIT in št. ... z dne 29.06.2001 v znesku 35.934,66 SIT) poravnane, kar pa ni bilo realizirano. Ker se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije pri izvajanju pogodbe, gre za trajajoče kaznivo dejanje. Trajajoče kaznivo dejanje (delictum continuum) poslovne goljufije se v smislu določb I. odst. 8. člena in I. odst. 9. člena KZ izvršuje ves čas pogodbenega razmerja oziroma ob vsaki zapadlosti prevzete obveznosti. Zastaranje v tem primeru začne teči šele od zapadlosti zadnje neplačane obveznosti, pri čemer pa v obdobje trajajočega kaznivega dejanja ni dovoljeno zajeti obveznosti, glede katerih je potekel že absolutni zastaralni rok. Glede na desetletno dobo absolutnega zastaranja kazenskega pregona, v okvir trajajočega kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ni več mogoče uvrstiti neizpolnitve pogodbene obveznosti po računih št. ... z dne 31.01.2001 v znesku 106.149,14 SIT, št. ... z dne 21.02.2001 v znesku 34.799,74 SIT, št. ... z dne 28.02.2001 v znesku 96.949,43 SIT in št. ... z dne 30.03.2001 v znesku 103.489,47 SIT. V času pritožbene seje je kazenski pregon za obtožencu očitano poslovno goljufijo z neplačilom navedenih računov že absolutno zastaral in zato jih je sodišče druge stopnje izpustilo iz krivdoreka. Ni pa še absolutno zastaral kazenski pregon v zvezi z neplačanimi obveznostmi po računih št. ... z dne 30.04.2001 v znesku 62.393,20 SIT, št. ... z dne 31.05.2011 v znesku 46.025,65 SIT in št. ... z dne 29.06.2001 v znesku 35.934,66 SIT oziroma v skupnem znesku 144.353,60 SIT ali sedaj 602,37 EUR. Zato je sodišče druge stopnje navedene tri račune zadržalo v opisu kaznivega dejanja ter ustrezno spremenilo znesek premoženjske škode povzročene gospodarski družbi A., d.o.o., G., tako, da ga je znižalo iz 2.026,96 EUR na 602,37 EUR.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenim očitkom obeh pritožnikov, da prvostopenjsko sodišče ni imelo veljavnega in zakonitega soglasja za sojenje obtožencu v predmetni kazenski zadevi.

Svet Evropskih skupnosti je 13.06.2002 sprejel Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje v postopkih predaje med državami članicami (v nadaljevanju Okvirni sklep). Okvirni sklep je bil zavezujoč za države članice, vsaka pa je lahko sama presodila, v kakšni obliki in na kakšen način bo njegovo vsebino vnesla v svojo zakonodajo. Vsebina Okvirnega sklepa je tako za Slovenijo postala zavezujoča z dnem ko je postala polnopravna članica Evropske unije dne 01.05.2004. Državni zbor Republike Slovenije je sprejel Zakon o evropskem nalogu za prijetje in predajo (v nadaljevanju ZENPP) dne 26.03.2004, veljati pa je začel 01.05.2005. Slovenski zakonodajalec se je odločil, da bo vsebino Okvirnega sklepa implementiral s posebnim zakonom, torej z ZENPP, in ne z morebitno spremembo določb ZKP. ZENPP je veljal od 01.05.2005 do 23.02.2008 (torej v času predaje obdolženca Republiki Sloveniji), ko se je začel uporabljati Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (v nadaljevanju ZSKZDČEU). Tudi slednji v 1. točki III. odst. 3. člena v pravni red Republike Slovenije prenaša Okvirni sklep. Glede na navedeno je seveda razumljivo, da je načelo specialnosti v obeh zakonih enako urejeno ter oba predpisujeta enake izjeme od tega načela. ZENPP (h. točka 2. člena) in ZSKZDČEU (4. člen), ki sta sicer lex specialis v odnosu do določb XXXI. poglavja ZKP, načelo specialnosti definirata enako in sicer, da to načelo pomeni, da se zahtevano osebo, ki je predana državi članici, ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali predati drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo. ZENPP izjeme od načela specialnosti predpisuje v II. odst. 8. člena, ZSKZDČEU pa v 44. členu. Gre za primere, če oseba, ki je imela možnost oditi z ozemlja Republike Slovenije, tega ne stori v 45 dneh po svoji dokončni izpustitvi ali se v Republiko Slovenijo po odhodu znova vrne; če je za drugo dejanje, ki ga je oseba storila pred predajo, predpisana le denarna kazen; če se je oseba pred ali po predaji izrecno odpovedala ugodnosti načela specialnosti in če država članica, ki je osebo predala, soglaša s pregonom, izvršitvijo kazni ali predajo drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je oseba storila pred predajo.

Glede na to, da je obtoženec v postopku izročitve uveljavljal načelo specialnosti ter ni bila ugotovljena nobena od zgoraj navedenih izjem, je prvostopenjsko sodišče kot procesno predpostavko za sojenje obtožencu v predmetni kazenski zadevi (po obtožnici z dne 03.12.2004, št. Kt/1/1379/01) moralo zaprositi za soglasje izvršitveni pravosodni organ v Nemčiji (III. odst. 9. člena ZENPP, IV. odst. 45. člena ZSKZDČEU). Ker se obtoženec na zaslišanju na Občinskem sodišču v Trausteinu ni odpovedal načelu specialnosti, v predmetnem kazenskem postopku niti ni relevantno, ali mu je bila na tem zaslišanju nudena kvalificirana pravna pomoč po zagovorniku. Prvostopenjsko sodišče je dne 09.09.2010 prejelo soglasje za pregon obtoženca po aktualni obtožnici v smislu določbe 4. točke I. odst. 44. člena ZSKZDČEU. Pritožnika menita, da je soglasje nezakonito, ker ga je izdalo Generalno državno tožilstvo v Münchnu, ne pa Apelacijsko sodišče, ki je po mnenju pritožnikov izključni izvršitveni pravosodni organ. Pritožbeno sodišče meni, da pritožnika nimata prav. Tako ZENPP, kakor tudi ZSKZDČEU sta procesna predpisa, ki urejata postopke sodelovanja v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije. Veljavnost procesnih ravnanj se vrednoti po zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno. V času, ko je prvostopenjsko sodišče zaprosilo za soglasje, pa je bil pristojni nemški izvršitveni organ za območje mesta Traunstein (Rosenheim, Bavarska) Generalno državno tožilstvo v Münchnu (Generalstaatsanwaltschaft München, Nymphenburger Straße 16, München), kar izhaja tudi iz spletnih podatkov Evropske pravosodne mreže (European judicial network). O soglasju seveda ni več mogel odločati organ, ki za to v času zaprosila več ni bil pristojen. Pravno zmotno je tudi sklicevanje pritožnikov na 38. člen ZSKZDČEU. Ta člen namreč določa kateri organ je v posamezni državi članici pristojen za izdajo soglasja. Slovenski zakonodajalec se je v citiranem členu odločil, da bo v Sloveniji ta organ preiskovalni sodnik (za osebe, ki jih je predala Republika Slovenija). Države članice pa so pri določanju pristojnih izvršitvenih oziroma odreditvenih organov popolnoma suverene in tako je Republika Nemčija to dolžnost naložila v pristojnost Generalnemu državnemu tožilstvu. Sodišče druge stopnje tudi ne sprejema pritožbenega mnenja, da naj bi bilo soglasje podano prepozno, po preteku tridesetdnevnega roka. Okvirni sklep je sicer res v IV. odst. 27. člena predpisoval, da je potrebno odločitev o zahtevi sprejeti najpozneje v tridesetih dneh po prejemu. Ta IV. odstavek Okvirnega sklepa je bil implementiran v IV. odst. ZSKZDČEU, ki pa več ne govori o tridesetdnevnem roku.

Odločitev predsednika razpravnega senata o zavrženju obtoženčeve zahteve za izločitev predsednika razpravnega senata, obeh sodnikov porotnikov in predsednika sodišča, sprejeta na podlagi V. odst. 42. člena ZKP, je bila pravilna in zakonita. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so tehtni ter pravilno argumentirani, sodišče druge stopnje pa z njimi soglaša. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bili ti razlogi nejasni, nerazumljivi in v nasprotju z zapisnikom z dne 08.10.2010, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP. Zagovornica je namreč v zmoti, ko meni, da bi lahko obtoženec v vsakem primeru izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP uveljavljal do začetka glavne obravnave. V II. odst. 41. člena ZKP je namreč predpisano, da mora stranka zahtevati izločitev takoj, ko izve za razlog. Najpozneje do začetka glavne obravnave lahko zahteva izločitev zaradi razlogov iz 4.a in 6. točke 39. člena ZKP, ta dva izločitvena razloga pa sme izjemoma uveljavljati tudi na glavni obravnavi, če sta nastala po začetku glavne obravnave ter če stranki pred tem nista in tudi nista mogla biti znana. Obtoženec je zahtevo za izločitev gradil na tezi, da so izločevani sodniki pristranski, ker mu sodijo brez pridobitve veljavnega soglasja, predsednik sodišča pa zaradi kršenja pravic v kazenski zadevi, v kateri je bil predan Sloveniji. Obtoženec je na glavno obravnavo dne 18.10.2010 prinesel zahtevo za izločitev v pisni obliki (list. št. ... do ...), torej jo je očitno predhodno že pripravil. Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec vedel za razpis glavne obravnave že na naroku dne 08.10.2010. Tega dne pa je bil seznanjen s tem, da je bila izvedba glavne obravnave preložena na dne 18.10.2010 in se je s podpisom zapisnika zavezal, da bo na glavno obravnavo pristopil brez posebnega pisnega vabila. Obtoženi je bil torej že dne 08.10.2010 seznanjen z razlogi, ki jih je šele dne 18.10.2010 uveljavljal v zahtevi za izločitev. Ker tako zahteve ni podal takoj, ko je izvedel za razloge, gre upravičeno šteti njegovo zahtevo z dne 18.10.2010 kot prepozno. Obenem pa se pritožbeno sodišče povsem strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da je bilo že iz same vsebine zahteve razvidno, da je neutemeljena, podana izključno z namenom zavlačevanja postopka in tem razlogom ni kaj dodati.

Napačne so pritožbene trditve pritožnikov, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije o obtoženčevem predlogu za prenos krajevne pristojnosti odločilo šele decembra 2010. Iz sklepa na list. št. ... izhaja, da bil obtoženčev predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnjen dne 28.10.2010. Zato tudi v tem delu ni mogoče sodišču prve stopnje očitati bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz II. odst. 371. člena ZKP.

Kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ je posebna oblika goljufije. Razlika med kaznivim dejanje goljufije po členu 217 KZ in kaznivim dejanjem poslovne goljufije po členu 234.a KZ je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter da pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla (pogodbe o opravljanju storitev upravljanja), temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem. Storilec tega kaznivega dejanja izvrši dejanje tako, da preslepi drugega (pri drugi osebi ustvariti zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah), ali jo pusti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Kaznivo dejanje je dokončano s tem, da je nastala za stranko ali za koga drugega premoženjska škoda (prepovedana posledica). Nastanek škode mora biti vedno pogojen z dejanjem storilca, kar pomeni, da mora biti med goljufivim ravnanjem storilca in nastankom škode podana vzročna zveza. Prvostopenjsko sodišče je uspešno argumentiralo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je zaključilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje poslovne goljufije na škodo gospodarske družbe A., d.o.o. V nasprotju s pritožnikoma gre ugotoviti, da opis kaznivega dejanja zajema vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo obravnavano kaznivo dejanje. Obtoženec je bil namreč spoznan za krivega, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti in izvajanju pogodbe o opravljanju storitev upravljanja preslepil drugega, torej predstavnika gospodarske družbe A., d.o.o., da bodo obveznosti po tej pogodbi izpolnjene, ko mu je v prvi polovici leta 2001 prikazoval, da bodo prevzete obveznosti za plačilo obratovalnih stroškov poravnane. Da je bilo obtoženčevo prikazovanje okoliščin lažno, pa je prvostopenjsko sodišče uspešno dognalo na list. št. ..., ... in ... izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenih dokazov je zanesljivo ugotovilo, da je obtoženčeva družba zapustila poslovne prostore, ne da bi o tem predstavnika oškodovanega podjetja obvestila. Utemeljeno se je sklicevalo na izpovedbe priče A. V. ter opozorilo na pogodbeno dogovorjeni trimesečni odpovedni rok. Obrazložilo je, zakaj meni, da tudi če bi držalo, da je J. P. o izselitvi obvestila A. V. (česar sicer A. V. ni potrdil), da takšno dejanje ne pomeni odpovedi sklenjene pogodbe. Gre pa tudi opozoriti, da je priča A. V., ki ji ne gre oporekati verodostojnosti, izpovedala, da je obtoženec v času med januarjem in majem 2001 (ko je priča z njim še lahko vzpostavila kontakt) obljubljal plačilo zapadlih obveznosti. Priča mu je sprva še verjela, saj se je po njenih navedbah že v preteklosti dogajalo, da je obtoženec s plačili zamujal. Kot tehtne in razumne gre sprejeti tudi razloge prvostopenjskega sodišča, ko zaključuje, zakaj je bila, kljub dne 08.06.2001 opravljenemu brezplačnemu prenosu poslovnega deleža na družbo L. K. iz B. L., družba ..., d.o.o., C., še vedno zavezana k plačilu pogodbenih obveznosti do oškodovanega podjetja. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje zaključilo, da je obtožencu storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ, na škodo gospodarske družbe A., d.o.o., G., v zmanjšanem obsegu (kot je razvidno iz krivdoreka), dokazana v objektivnem in subjektivnem pogledu (s krivdno obliko direktnega naklepa, kot jo je ustrezno obrazložilo sodišče prve stopnje).

Prav tako obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe in s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po II. odst. 371. člena ZKP z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič P. G., J. K., S. L., predstavnika Komercialne banke banke T., oprave uradnih poizvedb o prometu na obtoženčevem TRR ter odreditve izvedenstva s področja mednarodnega prava. V skladu z določbo VII. odst. 364. člena ZKP je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe. Razlogi, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje so sprejemljivi in zaradi takšne, pravilno argumentirane odločitve prvostopenjskega sodišča, nikakor ni mogla biti obtožencu kršena pravica do obrambe. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov namreč ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, verodostojnost izvedenih dokazov pa prosto presoja, pri čemer mora svojo dokazno oceno ustrezno utemeljiti. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje zanesljivo argumentiralo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala obramba ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba teh dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Za kaznivo dejanje poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ je sodišče druge stopnje obtožencu, v okviru pogojne obsodbe, določilo kazen dveh mesecev, s preizkusno dobo enega leta. Pri odmeri določene kazni je upoštevalo enake obteževalne okoliščine kot že sodišče prve stopnje. Ob zmanjšani kriminalni količini in časovni odmaknjenosti kaznivega dejanja, pa je obtožencu določeno kazen znižalo na dva meseca zapora, preizkusno dobo pa na eno leto. Glede na v krivdoreku dognan znesek nastale premoženjske škode in na podlagi določbe III. odst. 50. člena KZ, je sodišče druge stopnje ohranilo obtožencu naložen dodatni pogoj, s tem, da je znesek, ki ga je oškodovani družbi obtoženec dolžan plačati v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe, znižalo na 602,37 EUR.

V skladu z ugotovljenim zneskom premoženjske škode povzročene gospodarski družbi A., d.o.o. (po delnem absolutnem zastaranju nekaterih dejanj), je pritožbeno sodišče oškodovani družbi prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 602,37 EUR, s presežkom zahtevka pa jo je napotilo na pravdo.

Izrek o stroških kazenskega postopka je utemeljen v določbi I. odst. 95. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa za pritožbeni postopek ni bila določena (II. odst. 98. člena ZKP).