VSL sodba in sklep PRp 1447/2009

Pritožbi zagovornice obdolženega se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje za prekršek iz petega odstavka 38. člena ZVCP-1, kot je opisan v prvi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Sicer se pritožba obdolženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti in sankcijah za prekršek iz d. točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, opisan v drugi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ter v odločitvi o stroških postopka, potrdi.

V odločitvi o izrečeni enotni sankciji se spremeni tako, da se le-ta ne izreče.

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrškov, navedenih v uvodu te sodbe, za katera mu je bila izrečena enotna sankcija – globa 636,00 evrov in stranska sankcija 10 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila pa mu je bila odpuščena. Obdolžencu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov postopka 379,57 evrov (stroški izvedenskega mnenja in stroški za pričo) ter sodna taksa, ki mu bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe s posebnim plačilnim nalogom.

V pritožbi proti navedeni sodbi je zagovornica obdolženca navedla, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbijana sodba je nezakonita in nepravilna. Izrek sodbe je nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Sodba nima odločilnih razlogov in gre zato za absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku (8. točka 155. člena ZP-1). Obdolženec odločno zanika, da bi storil očitana prekrška in mu tudi nista dokazana, kljub izvedenskem mnenju. Izrečena kazen je previsoka in niso pravilno upoštevane določbe o steku in izreku enotne globe. Pritožnik ne sprejema izvedenskega mnenja, saj je bil po nezgodi vozni režim in samo križišče na regionalni cesti pri odcepu levo oz. desno popolnoma spremenjen, kar izvedenec tudi izrecno priznava. V času nesreče je bilo vozišče bistveno ožje kot sedaj, brez desnih in levih pločnikov, brez semaforjev, kapelica pa je stala tik ob cestišču pri odcepu levo, medtem ko se danes nahaja na nasprotni strani , saj je bila fizično prestavljena. Sodišče bi moralo zaslišati obe predlagani priči – policista in sodnega izvedenca, posebno, ker obdolženec ni imel možnosti dati pripombe na mnenje sodnega izvedenca in na fotografije. Posnetih je bilo več fotografij kot jih je v sodnem spisu. S takim postopanjem sodišča je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ker niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi. Kršeno je bilo načelo materialne resnice in niso bila ugotovljena vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov. Ni res, da je na osebnem avtomobilu obdolženca prišlo do vidnih poškodb na skrajni levi strani odbijača in je obdolženec v postopku izpovedal, da je s sprednjim desnim delom odbijača zadel kolesarja v njegovo zadnje kolo, ne pa v levo bočno stran. V zvezi s tem dogodkom je bil poškodovan sprednji odbijač obdolženčevega vozila v desnem delu in ne v levem. Pritožnikovo vozilo je bilo starejše in je bilo že prej v levem delu sprednjega odbijača poškodovano, za kar bo predložil ustrezno dokumentacijo in izpovedal v svojem dodatnem zaslišanju. Nujno je potrebno zaslišati obdolženca, kolesarja, ju soočiti, zaslišati policista, sodnega izvedenca prometne stroke in pribaviti slikovno dokumentacijo o stanju ceste na tem odseku pred rekonstrukcijo. Ko je obdolženi kolesarja dohitel, je ta vozil 0,80 m od desnega roba vozišča. Ko je bil obdolženec že v fazi prehitevanja in približno 3 metre oddaljen od kolesarja, je kolesar nepričakovano iztegnil roko, nazaj ni pogledal in začel zavijati v levo. Obdolženec je močno zaviral, vendar nesreče ni uspel preprečiti. Po nepravilnem zaključku izvedenca bi obdolženec 33 metrov za kolesarjem moral opaziti namero kolesarja. Vozišče je bilo široko 6,10 in ne 6,20 m. Obdolženec je vozil s predpisano hitrostjo, kolesar pa je nepravilno zavijal v levo, saj bi moral prevoziti celotno križišče in potem zaviti na izvoz z druge strani kapelice, obležal pa je na uvozu naselja, vzporedno s kapelico. Obdolženec ni imel možnosti dati pripombe na izvedensko mnenje, saj ga je prejel po pooblaščenki 8. 7. 2009, sodišče pa je istega dne že izdalo sodbo. Obdolženec je bil prepričan, da bo sodišče zaslišalo sodnega izvedenca, tako pa ni imel možnosti postavljati mu vprašanja, da bi se dejansko stanje razčistilo. Pritožnikova zagovornica je na zaslišanju kolesarja dne 20. 5. 2009 predlagala, da sodišče pribavi fotografije in da zasliši oba policista, ki sta bila na kraju nesreče.

Glede prekrška pod točko 2 izreka sodbe pa obdolženčeva zagovornica izrecno navaja, da obdolženec ni imel 0,71 mg/l alkohola. V dokaznem postopku se ni ugotavljalo, da sta policista pravilno uporabila alkotest, saj se ju v tej smeri ni zaslišalo. Sodišče ni vpogledalo v »odstopanje te naprave«, niti ni vpogledalo mnenja ISM Ljubljana, na katerega se sklicuje. Obdolžencu ni znano, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je imel v organizmu najmanj 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Sodišče bi moralo v izreku sodbe določno in pravilno opisati domnevna prekrška, vendar tega ni storilo, zaradi česar je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po proučitvi in oceni zbranega dokaznega gradiva v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti glede obstoja bistvenih kršitev določb postopka ali kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek v škodo obdolženega, na katere mora višje sodišče, glede na določilo 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), paziti po uradni dolžnosti, višje sodišče ugotavlja, da je pritožba obdolženčeve zagovornice glede prekrška iz petega odstavka 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), navedenega pod prvo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, utemeljena in da obdolžencu v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila zagotovljena temeljna procesna jamstva poštenega postopka, ker mu ni bila dana možnost, da pred odločitvijo sodišča prve stopnje glede prekrška iz petega odstavka 38. člena ZVCP-1, ki se mu očita, zavzame stališče do izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za promet. Po določbi 121. člena ZP-1 je potrebno po končanem izvedenskem delu, pri katerem nista bila prisotna, obdolženca in oškodovanca obvestiti, da je bilo delo opravljeno in da lahko pregledata zapisnik oziroma pisni izvid. Seznanitev z izvedenskim mnenjem je namenjena temu, da lahko obdolženi na mnenje poda svoje pripombe in dokazne predloge, zato mu je ob seznanitvi z mnenjem potrebno določiti rok, v katerem lahko poda svoje pripombe in morebitne predloge. Obdolžencu je bilo to izvedensko mnenje sicer poslano, vendar je iz vročilnice razvidno, da ga je osebno prejel 8. 7. 2009, to pa je na dan, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo o prekršku, zaradi česar se pred odločitvijo sodišča prve stopnje ni mogel izjaviti o procesnem gradivu, ki je vplivalo na njegov položaj. Upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovitve o položaju obdolženca in oškodovanca v času obravnavane prometne nesreče črpalo predvsem iz ugotovitev izvedenca, to mnenje vsekakor predstavlja procesno gradivo, ki utegne vplivati na položaj obdolženca. Pravilna je tudi ugotovitev pritožnice, da sodba nima odločilnih razlogov in gre zato za absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po določbi 139. člena ZP-1 je treba v obrazložitvi sodbe na kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov, zlasti pri ugotavljanju ali sta podana prekršek in odgovornost obdolženca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče ni naredilo dokazne ocene in tudi ni obrazložilo oceno protislovnih dokazov, izpovedi strank in tudi ni ocenilo dokaznih predlogov obdolženčeve zagovornice, ki je na zaslišanju oškodovanca predlagala, da se zaslišita oba policista, ki sta bila na kraju prometne nesreče. Ustava Republike Slovenije (Ustava) v tretji alineji 29. člena obdolžencu zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Kljub temu pa to ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga obramba predlaga. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129) postavilo kriterije, ki usmerjajo izvrševanje te pravice v konkretnih kazenskih postopkih. Skladno s temi kriteriji sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, dolžno pa je izvesti dokaz, ki ga predlaga obramba, če je ta pravno relevanten. Sodišče pa se do izvedbe predlaganih dokazov v obrazložitvi sodbe sploh ni opredelilo in ugotavljalo pravno relevantnost predloga obdolženčeve zagovornice, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča ni moglo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje za inkriminirani prekršek, ki je naveden v prvi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more izvesti dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje naj v dopolnjenem dokaznem postopku obdolžencu določi primeren rok, da na izvedensko mnenje poda pripombe in morebitne predloge in izvede še druge dokaze, za katere bo ugotovilo, da jih je potrebno izvesti, nato pa o obdolženčevi odgovornosti za inkriminirani prekršek znova odloči.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice glede prekrška po d. točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki v cestnem prometu vozi vozilo, in ima v krvi več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je razvidno, da je bil obdolženi preizkušen z alkotestom DRAGER 6510, št. ARUL 0084, ki je pokazal 0,76 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance proizvajalca ob upoštevanju mnenja Instituta za sodno medicino, ki je pri navedenem merilnem rezultatu +-0,05 mg alkohola v litru izdihanega zraka, pomeni 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Obdolženi se je z navedenim rezultatom strinjal in zapisnik brez kakršnihkoli pripomb na kraju storitve prekrška podpisal, ko pa je bil zaslišan pred sodiščem prve stopnje, je odgovornost za storjeni prekršek priznal in povedal, da se je z ugotovljenim rezultatom alkotesta strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal, ker je alkoholne pijače užival popoldne, ko je bil na prireditvi. Upoštevajoč dejstvo, da je bil obdolženec skladno z določbo 157. člena ZP-1 v vabilu na zaslišanje in na samem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih kasneje ne bo več mogel uveljavljati, so neupoštevane pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice o tem, da se v dokaznem postopku ni ugotavljalo, da sta policista pravilno uporabila alkotest. To bi moral obdolženec uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pa je opustil, iz pritožbe pa tudi ne izhaja, da teh novih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Zato je višje sodišče, na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1, odločitev sodišča prve stopnje za prekršek iz d. točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 potrdilo.

V posledici navedene odločitve je sodišče spremenilo tudi odločitev o enotno izrečenih sankcijah. Pri oceni izrečenih sankcij za prekršek iz d. točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu za inkriminirani prekršek izrečena globa 510 evrov, ki je blizu predpisanega specialnega minimuma, ki je bil v času storitve prekrška 500,75 evrov (izrekla pa se je lahko do 1.200 evrov), in stranska sankcija kazenskih točk, ki je za inkriminirani prekršek obvezno predpisana, v predpisanem številu. Sodišče je pri odmeri globe upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za odmero te glavne sankcije in ki so navedene v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje. Stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila pa mu je bila na podlagi četrtega odstavka 23. člena ZP-1 odpuščena.