VSRS Sodba X Ips 348/2011

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po dne 21. 6. 2011 opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-1808/2007-10 0803-68 z dne 21. 7. 2008, s katero je ta revidentki v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora med drugim naložil v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005 v skupnem znesku 40.669,65 EUR in pripadajoče obresti (1. točka izreka), za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 v skupnem znesku 126.359,69 EUR in pripadajoče obresti (2. točka izreka) ter za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 v skupnem znesku 32.431,64 EUR in pripadajoče obresti (3. točka izreka). Tožena stranka je njeno pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, navedbe tožeče stranke pa obrazloženo zavrne kot neutemeljene. Sporna obveznost plačila davka od dohodka pravnih oseb je bila revidentki naložena skladno z določbami 11. in 20. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-1), saj ji v postopku ni uspelo dokazati, da je (bila) izkazana izguba v znesku 193.898.605,00 SIT, ki je nastala pri prodaji polovice njenega poslovnega deleža v naložbenem podjetju I., d. o. o., potrebna za pridobitev davčnih prihodkov. Revidentka ni v času od septembra 2004, ko je določila vrednost naložbe v I., d. o. o., do konca tega leta knjigovodsko izkazala nobene slabitve te naložbe, prav tako pa ni dokazala, da je (dne 19. 1. 2005 sklenjena) prodaja polovice poslovnega deleža po ceni, ki je bila znatno nižja od knjigovodske, posledica zatrjevanega bistveno poslabšanega ekonomskega stanja naložbenega podjetja.

3Revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Glede dovoljenosti revizije navaja vrednost spornega predmeta v višini 203.523,55 EUR (kar je seštevek obveznosti plačila davkov, naloženih z izpodbijano odločbo). Navaja, da je revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v tem, da sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 278. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 vlogo tožene stranke z dne 3. 8. 2010 šteje kot odgovor na tožbo, kar pa po revidentkinem mnenju ni, saj ni v ničemer obrazložena, zato bi moralo dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v tožbi, šteti za priznana skladno z 214. členom ZPP. Tožena stranka se dolžnosti odgovora na tožbo ne more razbremeniti s sklicevanjem na svoje navedbe ter pravna in dokazna stališča, podana v drugih postopkih. Sodišče prve stopnje je tudi protipravno zaključilo, da tožeča stranka (kljub predloženim dokazilom) za svoje trditve o povezanosti odhodkov s poslovnimi prihodki ni predložila dokazov. Tako je podano nasprotje med tem, kar se v zvezi z odločilnimi dejstvi o vsebini listin in zapisnikov, predloženih v postopku, ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki navaja v razlogih sodbe. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Revidentka Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj že višina spornega davka, odmerjenega z odločbo davčnega organa prve stopnje za davčno obdobje 2005, znaša 40.669,65 EUR in presega znesek 20.000 EUR, ki je v navedeni zakonski določbi postavljen kot spodnja meja za dovoljenost revizije, če gre za spor glede pravice ali obveznosti, ki je izražena v denarni vrednosti.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Ugovor kršitve pravil postopka v zvezi z odgovorom tožene stranke na tožbo, ki ga je z enako vsebino kot v reviziji podala revidentka že na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Revidentkino mnenje, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitve 278., posledično pa tudi 214. člena ZPP, ker naj bi odgovor na tožbo, ki ga je podala v tej sporni zadevi tožena stranka, ne bil vsebinsko obrazložen, je pravno nesprejemljivo.

9Odgovor na tožbo v upravnem sporu namreč zakonsko ni urejen enako, kot je urejen odgovor na tožbo v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1, zlasti njegovega drugega in tretjega odstavka, odgovor na tožbo v upravnem sporu ni obligatoren. Tožena stranka je po tretjem odstavku 38. člena ZUS-1 v roku za odgovor na tožbo, ki ga po drugem odstavku istega člena določi sodišče, dolžna sodišču poslati (le) spise, ki se nanašajo na zadevo in ZUS-1 sankcionira samo kršitev te dolžnosti (glej tretji odstavek 38. člena). Opustitev oziroma neobrazloženost odgovora na tožbo v upravnem sporu zato ne more imeti enakih posledic kot jih ima lahko v pravdi, zlasti ne posledice, da bi se dejstva, ki so navedena v tožbi, štela, kot v pravdi (glej drugi odstavek 214. člena ZPP), za priznana. Uporaba določb 278. ter 214. člena ZPP bi bila po presoji Vrhovnega sodišča v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti izpodbijanega akta (glej prvi odstavek 2. člena ZUS-1), ki temelji na dejanskema stanju, ugotovljenem v postopku izdaje izpodbijanega akta, v upravnem sporu pa se dejansko stanje ugotavlja le izjemoma (glej drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Uporabe določb 278. in 214. člena ZPP zato ni mogoče opreti na prvi odstavek 22. člena ZUS-1, po katerem se za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, primerno uporabljajo določbe ZPP, saj bi šlo pri upoštevanju navedenih določb ZPP v upravnem sporu za neprimerno uporabo.

10Revizijsko sklicevanje na stališča sodne prakse v pravdnih oziroma gospodarsko-pravdnih zadevah zato po presoji Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne more vplivati na odločitev, prav tako tudi ne revizijsko sklicevanje na zadevo X Ips 1117/2005, saj v njej o inštitutu odgovora na tožbo v upravnem sporu Vrhovno sodišče ni zavzelo nikakršnega stališča. Pač pa je že večkrat (na primer v sodbi X Ips 41/2004 z dne 4. 10. 2007 in v sodbi X Ips 365/2005 z dne 11. 12. 2008) zavzelo stališče, da v 38. členu ZUS-1 (oziroma analognih določbah 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS) ni določena obveznost tožene stranke v upravnem sporu, da mora odgovoriti na tožbo oziroma da je odgovor na tožbo urejen v ZUS-1 oziroma ZUS, zato primerna uporaba določb ZPP, ki se nanaša na ta inštitut, na podlagi 16. člena ZUS oziroma 22. člena ZUS-1 ni dopustna. Sodišče prve stopnje s tem, da pri odločanju v obravnavani zadevi ni upoštevalo navedenih določb ZPP, ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu.

11Prav tako ni utemeljen nadaljnji revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje protipravno zaključilo, da revidentka (kljub predloženim dokazilom, na katera se sklicuje v reviziji) za svoje trditve o povezanosti odhodkov s poslovnimi prihodki ni predložila dokazov in da v razlogih sodbe obstaja nasprotje med tistim, kar o vsebini listin navala sodba, in med samimi listinami. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja trditev, da listinska dokazila, na katera se sklicuje v tej zvezi revizija, niso bila predložena, temveč ugotovitev, da so bila presojana že v postopku pred davčnim organom prve stopnje, pa tudi v pritožbenem postopku. Na dokazne zaključke obeh davčnih organov glede teh dokazil pa se v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sklicuje kot na pravilne, in je to tudi ustrezno obrazložilo. V reviziji zatrjevane nejasnosti in protispisnosti razlogov izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ni našlo.

12Iz povedanega izhaja, da bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki jo uveljavlja revizija v zvezi z odgovorom na tožbo in v zvezi z razlogi sodbe, v obravnavani zadevi ni podana.

13Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.