VSL sklep in sodba II Cp 3015/2011

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se sprememba tožbe z dne 14.2.2011 dopusti, 2. točka izreka sklepa pa se razveljavi.

Izpodbijana sodba se v I., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi:

- zadnja vrstica tretjega odstavka I. točke izreka glasi:
„sredstva v višini 4.000,00 EUR (izkupiček od prodaje Berlinga),“,
- III. in IV. točka izreka pa se glasita:
„III.

1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke T. K. do tožene stranke F. S. v višini 7.582,37 EUR.

2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke F. S. do tožeče stranke T. K. v višini 7.567,42 EUR.

3. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 14,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2007 dalje do plačila, pod izvršbo.

IV. V presežku se tožbeni zahtevek po tožbi in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, razen v delu, ki se nanaša na plačilo denarnega zneska v višini 6.412,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 do plačila, kar zahteva F. S. od T. K. po nasprotni tožbi, zavrneta.“.

II. V preostalem se pritožba toženca, pritožba tožnice pa v celoti zavrneta in se delna sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 14. 2. 2011 ne dopusti in je tožbeni zahtevek tožene stranke, s katerim je tožena stranka zahtevala od tožnice plačilo 6.412,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 dalje do plačila po nasprotni tožbi, izločilo iz predmetnega postopka in odločilo, da se bo obravnaval ločeno pod novo opravilno številko. S sodbo pa je odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo hladilnik, štedilnik s steklo keramično ploščo in štedilnik z dvema plinskima gorilcema in dvema električnima ploščama, pomivalni stroj Candy, likalnik in likalna deska, kuhinjsko pohištvo v I. nadstropju, pohištvo v dnevni sobi v I. nadstropju (zgolj sedežna garnitura), spalnica (omare in zakonska postelja), pohištvo v obeh kopalnicah, tri otroške sobe (tri omare, tri postelje in dve pisalni mizi), naprava Kaercher, posteljnina znamke Odeja Škofja Loka (pet prešitih odej, pet blazin, rjuhe in prevleke za navedene prešite odeje in blazine), avtomobil Volkswagen Passat, reg. št. xy, dva televizorja, DVD predvajalnik znamke Philips, računalnik, tiskalnik, radio stolp, posoda Tupperware, električni oblič, akumulatorski vrtalnik in vrtalka oziroma električni strojček – udarni vrtalnik, pohištvo v pritlični dnevni sobi, pralni stroj Gorenje, sušilni stroj Gorenje, denarna sredstva v višini 5.842,00 EUR (izkupiček od prodaje bikov), denarna sredstva v višini 5.000,00 EUR in denarna sredstva v višini 5.796,00 EUR (izkupiček od prodaje Berlinga), z deležem vsake od strank do ½ (I. točka izreka sodbe). Glede zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi globinski sesalec, osebno kolo Merida, cevi z vozičkom, radio CD, 9-10 kozarcev in 6 pladnjev, z deležem vsake od strank do ½ (II. točka izreka sodbe). V III. točki izreka sodbe je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženca v višini 8.480,37 EUR, da obstoji terjatev toženca do tožnice v višini 6.171,30 EUR in da je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 2.309,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.1.2007 dalje do plačila. V presežku je sodišče zahtevek po tožbi in zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (IV. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka sodbe).

2Proti II., III., IV., in V. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po tožbi v celoti ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne, tožencu pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede pritlične kuhinje navaja, da kuhinja tožencu ni bila podarjena s strani delodajalca, pač pa je bila pridobljena odplačno. Tožnica je v spis vložila nekaj plačilnih list, iz katerih je razvidno, da so bili tožencu pri plači trgani določeni denarni zneski, med drugim tudi za lesene dele pritlične kuhinje. Nenavadno je, da bi delodajalec delavcu za rojstni dan podaril celotno kuhinjo. V zvezi z zamrzovalno omaro sodišče brez obrazložitve sledi izpovedi toženca, da se je omara pokvarila in jo je leta 2007 odpeljal na smetišče, sam pa si je v letu 2008 kupil novo. Za te navedbe toženec ni predložil nobenih dokazov. V zvezi z mizarskimi napravami in orodji je sodišče zmotno ugotovilo, da v skupno premoženje ne sodi električni kompresor, zajeralna žaga in tračni brusilnik, češ, da teh strojev pravdni stranki nikoli nista imeli. Ker tožnica nima vstopa v delavnico, prav tako pa nima nobenih papirjev, ki bi izkazovali, da sta pravdni stranki te aparate kupili, gre za t.i. dokazno stisko. Tudi glede kombinirke in odsevalne naprave je sodišče nekritično sledilo izpovedi toženca, da nista njegova last, temveč last podjetja A. d.o.o.. Iz potrdila z dne 2.12.2008 je nenavadno že to, da daje podjetje tožencu kombinirko v občasno uporabo, glede na to, da je kombinirka stalno na njegovem naslovu. Tožnica je v tem delu dovolj prepričljivo pojasnila, da sta pravdni stranki za nabavo kombinirke dali nekaj denarja, drugo pa je oddelal toženec pri podjetju A. d.o.o. v popoldanskem času in mnogo sobot. Ni obrazloženo, kako je sodišče prišlo do zaključkov, da sta mizarska žaga in debelinka-poravnalka sestavni del kombinirke in da delita njeno usodo. Glede pohištva dnevne sodbe v I. nadstropju sodišče slepo sledi navedbam toženca, ki ne predloži nobenega dokaza, da se je pohištvo res uničilo in da je novo pohištvo izdelal sam. Toženec niti ne navede, kako naj bi se uničilo. Obstoj dnevne sobe so potrdile tudi vse tri zaslišane priče L. H., B. M. in S. N. V zvezi z zavarovalnino in dnevnimi nadomestili, ki jih je toženec prejel na podlagi nezgodnega zavarovanja je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovalnina ne more biti skupno premoženje strank. Ker so se premije plačevale iz skupnega premoženja, zato tudi zavarovalnina in dnevna nadomestila sodijo v skupno premoženje. Glede vrednostnih papirjev, vpisanih na toženčevo ime, toženec ni predložil nobenega dokaza, da delnice Z. T. d.d. izvirajo iz certifikata in so del njegove posebne premoženjske mase. Glede denarnih prihrankov na toženčevih računih navaja, da je na naroku dne 16.2.2011 navedla, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama razpadla dne 28.2.2006, poleg tega tožnica meni, da bi jo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati, da navede ta podatek. V zvezi z nasprotno tožbo tožnica navaja, da je sodišče nepravilno ugodilo zahtevku glede 9-10 kozarcev, ki se še nahajajo v hiši na P., saj toženec ni uspel dokazati, koliko kozarcev naj bi pravdni stranki sploh imeli. Tožnica je verodostojno izpovedala, da sta si pravdni stranki kozarce izposojali, kar je potrdila tudi priča L. H. Glede radia CD sodišče v obrazložitvi navede, da za obstoj le-tega ni našlo dokazov in zato ta zahtevek zavrne, nato pa v izreku ugotovi, da sodi radio CD v skupno premoženje. Glede vrednostnih papirjev delnic K. se ob dejstvu, da je vse delnice tožnica prodala že v letu 2006, sodišče sploh ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem, koliko delnic je tožnica pridobila s certifikatom, koliko pa jih je kupila naknadno. Zahtevek toženca bi se moral glasiti na denar. Ne glede na navedeno pa tožnica od delnic, ki jih je kupila, ni dobila nobenega denarja, saj je šla družba v likvidacijo, pri tem pa sodišče ne pojasni, zakaj v tem delu ne sledi izpovedi tožnice, saj za drugačno tolmačenje toženec ni predložil nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje je z odločanjem o pobotnem ugovoru prekoračilo svojo pristojnost in o istem zahtevku odločalo kar dvakrat, saj se pobotni ugovor nanaša prav na izkupiček, ki ga je tožnica prejela od prodaje delnic. Ker je sodišče odločalo o zahtevku po nasprotni tožbi, ne more odločati še o pobotnem ugovoru. Ker je sodišče tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo, o pobotnem ugovoru sploh ne bi smelo odločati. Če bi sodišče presojalo s kolikšnim delom zahtevka je katera stranka uspela, bi moralo priti do zaključka, da je tožnica uspela v pretežnem delu zahtevka, toženec pa ne. Temu ustrezno bi morala biti drugačna tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka.

3Toženec je podal odgovor na pritožbo tožnice, v katerem odločno nasprotuje stališču tožnice glede zavarovalnine in dnevnih nadomestil, da sodijo v skupno premoženje. Pogoj za nastanek skupnega premoženja, je nastanek le-tega z delom. Ker je zavarovalnina in dnevno nadomestilo izplačano zaradi škodnega dogodka, ta predpostavka manjka. Glede vrednostnih papirjev, ki so napisani na ime toženca je bilo dokazno breme glede tega, da sodijo v skupno premoženje, na tožnici in ne obratno. Dokazno breme je na tistem, ki zatrjuje, da je neko premoženje skupno. Glede denarnih prihrankov toženec navaja, da četudi je tožnica navedla na naroku dne 16.2.2011, da je skupnost med pravdnima strankama prenehala 28.2.2006, je takšna trditev prepozna. Glede sredstev za delnice xy ne drži, da tožnica od delnic ni dobila ničesar, ker naj bi družba šla v likvidacijo. Iz izkaza na njenem bančnem računu izhaja, da je bil tožnici 13.10.2006 na njen račun nakazan znesek 2.965.530,00 SIT, kar ustreza poročilu K. d.d.-v likvidaciji z dne 13. 10. 2006.

4Toženec se zoper sklep in sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede sklepa navaja, da bi sodišče moralo dovoliti spremembo nasprotne tožbe, glede na to, da se je tožnica na naroku z dne 16.2.2011 spustila v obravnavanje glavne stvari in spremembi ni nasprotovala. Glede odločitve po sodbi se toženec pritožuje zoper izrek o denarnih sredstvih. Pritožuje se zoper delitev denarnega dela skupnega premoženja v pravdi. Sodna praksa omogoča delitev skupnega premoženja v pravdi, vendar le kot izjemo, kadar to opravičujejo posebne okoliščine. Trditveno in dokazno breme teh okoliščin je na stranki, ki tako delitev zahteva, to je v konkretnem primeru na tožnici, ki bi morala dokazati utemeljen interes na delitvi v pravdi, česar pa ni storila. Toženec temu ni implicitno pritrjeval, ko je uveljavljal pobotni ugovor, saj ga je uveljavljal podrejeno. Ker sodba v razlogih za odločitev, da je utemeljena delitev skupnega premoženja nima obrazložitve, je ni mogoče preizkusiti. Posledično se toženec pritožuje tudi zoper odločitev po osnovni tožbi, da obstoji terjatev tožnice do toženca v višini 8.480,37 EUR. Glede prodaje osebnega vozila Berlingo se je toženec skliceval na pooblastilo – dogovor po členu 52/2 in 53 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), o čemer se sodišče ni izreklo. Stranki sta posedovali in upravljali vsaka po en avto, takšen je bil dogovor. Tožnica mora svoj zahtevek dokazati tudi po višini. Toženec je nasprotoval ugotavljanju višine tožbenega zahtevka s podatki EUROTAX in je sodišče kršilo določbo 339/2, točko 8. ZPP ko je svojo odločitev oprlo na te podatke. Znesek nad priznanih 4.000 EUR bi tožnica lahko dokazala le z izvedencem avtomobilske stroke. Sodišče namreč ni odločalo po prostem preudarku, ampak na podlagi neuradnih podatkov, ki jim je toženec ugovarjal. Neutemeljenost predloga za delitev denarnega dela skupnega premoženja izhaja tudi iz dejstva, da je toženec denarna sredstva, ki jih je iz svojega računa dvignil, na isti račun tudi vrnil. Zato tožnici sploh ni nastala nobena terjatev. Tožnica ni upravičena do zamudnih obresti za čas, ko so sredstva na računu toženca. Glede skupnih vrednostnih papirjev toženec navaja, da je 254 delnic tožnica pridobila iz naslova certifikata in so bile njeno posebno premoženje. Tožnica ne priznava, da je bilo dodatnih 746 delnic pridobljenih z odkupom, pač pa ves čas trdi nasprotno, da je z odkupom pridobila le 254 delnic. V tem delu so ugotovitve sodišča protispisne. Ugotovitev sodišča o dokapitalizaciji in odstotku o pridobitvi dodeljenih 2000 delnic pa so izven trditvene podlage. Toženec vztraja, da je tožnica dokazala, da je le 254 delnic od 3000 njeno posebno premoženje. Toženčev pobotni ugovor je v celoti utemeljen (5.871,00 EUR-delnice in 1.787,68 EUR-dividende).

5Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče bo zaradi večje preglednosti obrazložitve obravnavalo pritožbene razloge vsake od pravdnih strank po vrsti, pri čemer bo najprej podalo razloge za odločitev o tožničini pritožbi. Sodišče bo uporabljalo izraz tožnica za tožečo stranko po tožbi in toženo po nasprotni tožbi, toženec pa za toženo stranko po tožbi in tožečo po nasprotni tožbi.

O pritožbi tožnice.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da leseni del pritlične kuhinje ne sodi v skupno premoženje, saj je štelo, da je toženec dokazal, da mu je kuhinjo za 30. rojstni dan podaril delodajalec. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnico, da je res nenavadno, da bi delodajalec svojim delavcem podaril kuhinjo, vendar v tem primeru upoštevajoč vse dokaze, v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne dvomi. Toženec je pojasnil, da je njegov delodajalec svoje delavce vedno obdaril ob njihovem jubileju, njemu pa je v ta namen podaril kuhinjo. Izpoved toženca je potrdil tudi delodajalec s potrdilom (B18), tožničine pritožbene trditve, da iz plačilnih list izhaja, da je delodajalec za odkup kuhinje tožencu trgal zneske od plače, pa je toženec prepričljivo ovrgel s pojasnilom, da se odbitki od plače nanašajo na plačevanje posojila za gradbeni material in nakup avtomobila, ne pa na plačilo kuhinje. Glede na to, da je delodajalec v potrdilu navedel, da je šlo za poškodovane kuhinjske elemente, katerih vrednost ni mogla biti enaka tržni, je resničnost izpovedi toženca še toliko bolj verjetna.

8Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v resničnost ugotovljenega dejstva, da je toženec zamrzovalno omaro leta 2007 odpeljal na odpad in namesto nje kupil novo. Glede na to, da je šlo za zamrzovalno omaro, ki je bila leta 2007 stara že 15 let (toženec je izpovedal, da je bila omara kupljena leta 1992), se zdi toženčeva izpoved povsem verodostojna. Očitek, da za te navedbe toženec ni predložil nobenega dokaza, pa tudi ni utemeljen, saj je toženec v dokaz tega dejstva predlagal svoje zaslišanje in je navedeno dejstvo ob zaslišanju tudi potrdil.

9Da bi kompresor, zajeralna žaga in tračni brusilnik toženec imel, tožnica ni dokazala. Upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu, ki ga določa 7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, v primeru, ko ga druga stranka prereka, le-tega dokazati. Isti zakon pa dalje v 215. členu določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazna stiska, na katero se pritožnica sklicuje gre torej v njeno breme, saj je bila ona tista, ki je trdila, da ti stroji obstajajo, tega dejstva pa ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati. Glede na vsebino zatrjevanih in prerekanih dejstev pa je dodati, da toženec negativnega dejstva (da teh strojev ni), niti ne more dokazati drugače, kot z lastno izpovedjo.

10Tožnica s pritožbo ne uspe izpodbiti (pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da je kombinirka in odsevalna naprava v lasti podjetja A. d.o.o.. Potrdilo navedenega podjetja, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje in račun podjetja L. d.o.o. potrjujejo izpoved toženca, ki je tako podprta tudi z drugimi dokazi in s tem prepričljivejša od tožničine. Da sta mizarska žaga in debelinka-poravnalka del kombinirke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedi toženca, ki je na vprašanje, kaj je kombinirka, povedal, da gre za stroj, na katerem je nameščen cirkular-krožna žaga, freza rezkar in debelinka, pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšni izpovedi toženca tožnica niti ni nasprotovala.

11Ne drži pritožbena navedba, da toženec v dokaz dejstva, da je bila dnevna soba v I. nadstropju uničena, ni predložil nobenega dokaza, saj je v dokaz tega dejstva predlagal svoje zaslišanje, s katerim je to dejstvo tudi potrdil. Glede na to, da je novo pohištvo izdelal sam, tudi ni mogel predložiti računa, iz katerega bi izhajal nakup nove dnevne sobe. Glede samega uničenja pa je toženec povedal, da je bilo pohištvo dnevne sobe slabo izdelano (temu tožnica ni nasprotovala) in kot takšno se je pač hitreje uničilo. Da pa bi obstoj dnevne sobe v času sojenja na prvi stopnji potrdile priče L. H., B. M. in S. N. pa tudi ne drži, saj gre za priče, ki po odhodu tožnice, v hišo na P. niso več hodile, zato jim morebitne spremembe glede pohištva niso mogle biti znane.

12Zavarovalnine in dnevna nadomestila, ki jih je toženec pridobil iz naslova nezgodnega zavarovanja ob nastopu zavarovalnega primera ne sodijo v skupno premoženje, ne glede na to, da so bile premije za ta zavarovanja plačane iz skupnih oziroma tožničinih sredstev. Gre za nadomestilo, ki se nanaša na osebno škodo, ki jo je utrpel toženec in ne predstavlja niti premoženja, pridobljenega z delom niti to ni dohodek od skupnega premoženja, kar bi v skladu z drugim odstavkom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko predstavljalo skupno premoženje (tako tudi sodba in sklep VSL II Cp 3426/2009).

13Pravilno je tudi zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje vrednostni papirji, pisani na toženčevo ime. Tožnica sicer pravilno opozarja, da je v skladu z domnevo, da je v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje skupno, dokazno breme na zakoncu, ki trdi, da to premoženje predstavlja njegovo posebno premoženje. Drži torej, da bi moral toženec ob nespornem dejstvu, da je vrednostne papirje pridobil v času trajanja zakonske zveze, dokazati, da so bili vrednostni papirji pridobljeni s certifikatom in so s tem njegovo posebno premoženje. Vendar tožnica spregleda, da je ostal zahtevek na ugotovitev, da sodijo vrednostni papirji v skupno premoženje povsem neopredeljen. Iz zahtevka ne izhaja, na katere delnice se nanaša, niti iz zahtevka ni razvidno število delnic, ki naj bi sodile v skupno premoženje. Takšnemu zahtevku pa sodišče tudi ob pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu ne bi moglo ugoditi. Če tožnica ni mogla sama pridobiti podatkov, da bi postavila zadosti opredeljen zahtevek, bi morala najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo namesto predloga, da sodišče odloči o zahtevkih strank in njihovih ugovorih, podati zahtevo za dopolnitev dokaznega postopka (pridobitev zgodovinskega izpisa iz Klirinško depotne družbe), ki bi ji omogočila ustrezno opredelitev zahtevka.

14Tožnica je zahtevek glede 7.000,00 EUR privarčevanih sredstev na računu toženca postavila v pripravljalni vlogi, vloženi 25.11.2009. V njej je navedla, da v skupno premoženje sodijo sredstva, ki jih je imel toženec na svojih bančnih računih ob prenehanju življenjske skupnosti. Kdaj naj bi življenjska skupnost med pravdnima strankama prenehala, tožnica niti v tej vlogi niti vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo, ni določno navedla. Šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo je (v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi) navedla, da naj bi skupnost prenehala 28.2.2006. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje te navedbe ni upoštevalo in je zahtevek zavrnilo, ker ob pomanjkanju trditev, kdaj naj bi življenjska skupnost prenehala, ni moglo ugotoviti, kakšen je dejanski znesek privarčevanih sredstev, ki sodijo v skupno premoženje. Pravilno sodišče prve stopnje ni upoštevalo datuma prenehanja življenjske skupnosti, ki ga je navedla tožnica šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Zakon o pravdnem postopku v 286. členu določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih in v kasnejših vlogah lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Zakaj tožnica odločilnega dejstva za sklepčnost tega dela zahtevka, kljub večkratnim pozivom tožene stranke, da opredeli trenutek razpada življenjske skupnosti, ni navedla, ne pojasni, zato je navedbo na zadnjem naroku za glavno obravnavo šteti kot novoto, ki je v skladu šestim odstavkom 286. člena ZPP sodišče ne sme upoštevati. Pri tem je dodati, da je tudi sklicevanje tožnice na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo neutemeljeno. Na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo se lahko sklicuje le stranka, ki je opustila navedbo odločilnega dejstva, pri tem pa ji ni mogoče očitati skrajne neskrbnosti pri opustitvi navedb. V konkretnem primeru pa ne le, da tožnica, ki jo je zastopal odvetnik kot prava uka stranka, ni navedla ključnega dejstva, na katerem temelji njen zahtevek, na to pomanjkljivost je bila tudi večkrat opozorjena s strani tožene stranke, zato s sklicevanjem na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo ne more uspeti, saj v zvezi s to navedbo ni pokazala zahtevane skrbnosti.

15Zahtevek, da v skupno premoženje sodijo kozarci je postavil toženec z nasprotno tožbo, pri čemer je sam priznal, da ima v posesti od zatrjevanih sto kozarcev, njih 9-10. Sodišče je zato odločilo, da sodijo v skupno premoženje kozarci, katerih posest je toženec tudi priznal. Tožnica v pritožbi navaja, da toženec ni uspel dokazati koliko kozarcev naj bi pravdni stranki sploh imeli. Ob splošno znanem dejstvu, da ima vsako gospodinjstvo tudi določeno število kozarcev, ki je primerljivo z ugotovljenim, posebno dokazovanje (poleg toženčeve izpovedi) v tej smeri niti ni bilo potrebno.

16Sodišče je ugotovilo, da sodi v skupno premoženje tudi radio CD. Da navedena premičnina sodi v skupno premoženje, je soglašala tožnica v odgovoru na nasprotno tožbo, zato je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Vprašanje, kdo ima radio CD v posesti, pa ni predmet tega postopka in na vprašanje utemeljenosti zahtevka ne vpliva.

17Tožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje tudi procesno kršitev, ki naj bi jo zagrešilo s tem, ko je odločalo o pobotnem ugovoru, čeprav je predhodno zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev, da delnice podjetja K., pisane na tožnico, ne sodijo v skupno premoženje. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje sodijo tožničine delnice podjetja K., v okviru pobotnega ugovora, ki ga je postavil podredno, pa je zahteval plačilo polovičnega zneska, pridobljenega s prodajo delnic in z izplačilom dividend. Med zahtevkom po nasprotni tožbi in zahtevkom v okviru pobotnega ugovora ni istovetnosti, zato zavrnitev prvega, ne predstavlja ovire za ugoditev slednjemu, prav tako pa ob hkratnem uveljavljanju teh dveh zahtevkov ni podana litispendenca.

18Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica delnice prodala, toženec pa je v pobot uveljavljal terjatev do tožnice na izplačilo polovice denarja, ki ga je tožnica prejela s prodajo delnic in z izplačilom dividend. Protispisne so navedbe tožnice, da ni prejela nobenega denarja, ker naj bi šla družba v likvidacijo. Iz potrdila K. d.d. v likvidaciji z dne 13.10.2006 (A13) izhaja, da je tožnica sredstva iz naslova prodaje delnic dobila izplačana na njen račun. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem, koliko delnic je tožnica pridobila s certifikatom, koliko pa jih je kupila naknadno, češ, da so bile vse delnice prodane. Navedeno vprašanje je odločilno za presojo utemeljenosti pobotnega ugovora, ki se glasi na denarni znesek in je utemeljen le v delu, nanašajočem se na kupnino in dividende, ki izvirajo iz delnic, ki so bile skupno premoženje pravdnih strank.

19Na koncu pa je neutemeljen tudi očitek tožnice glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica ni uspela z zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo zavarovalnine in dnevnih nadomestil, vrednostne papirje toženca pri Z. T., sredstva na računih toženca v višini 7.000,00 EUR ter vse premičnine, za katere je sodišče ugotovilo, da ne sodijo v skupno premoženje. Upoštevajoč povedano pa ni mogoč zaključek, da je tožnica uspela v pretežnem delu, kar bi narekovalo drugačno odločitev glede stroškov postopka na prvi stopnji. Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da v skladu s 164. členom ZPP v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, ki so nastali do izdaje delne sodbe, ni posegalo, saj glede zahtevka po nasprotni tožbi, katerega spremembo je pritožbeno sodišče dopustilo in o njem še ni odločeno, niso nastajali posebni stroški, kar bi vplivalo na pravilnost odločitve o že nastalih stroških.

20S tem je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O pritožbi toženca.

21Toženec nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, s katero je sklenilo, da ne dopusti spremembe nasprotne tožbe, ki jo je toženec podal z vlogo, vloženo dne 14.2.2011. Navedbe toženca, da tožnica spremembi tožbe ni nasprotovala, pač pa se je spustila v obravnavanje spremenjene tožbe ne držijo, saj kot izhaja iz tretje strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.2.2011, je tožnica izrecno nasprotovala spremembi tožbe, zato odločitev o dovolitvi spremembe tožbe ni bila nepotrebna. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se sprememba tožbe ne dovoli in da se zahtevek, s katerim je toženec od tožnice zahteval plačilo 6.412,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izloči iz predmetnega postopka in se obravnava ločeno pod drugo opravilno številko. Glede na to, da je mogoče o zahtevkih, ki so zreli za odločitev odločiti z delno sodbo (deleži na skupnem premoženju niso sporni) in upoštevajoč težnjo, h kateri stremi sodna praksa v postopkih delitve skupnega premoženja in sicer to, da se, če je le mogoče, o vsem skupnem premoženju odloči v enem postopku, predvsem pa upoštevajoč dejstvo, da je sodišče prve stopnje že izvajalo dokazni postopek za ugotovitev dejstev, odločilnih za presojo utemeljenosti spremenjenega zahtevka, je pritožbeno sodišče odločilo, da se izpodbijani sklep spremeni in da se sprememba nasprotne tožbe dovoli. Posledično pa je tudi razveljavilo 2. točko izreka sklepa in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ker se bo tako o spremenjeni nasprotni tožbi odločalo v tem postopku, odločitev o preostalih zahtevkih pravdnih strank, ki so bili zreli za odločitev, predstavlja situacijo iz 314. člena ZPP, kar je razvidno iz naslova te odločbe.

22Toženec nima prav, ko očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo deliti denarnega dela skupnega premoženja v pravdi, češ da ni jasno, katere naj bi bile posebne okoliščine, ki naj bi opravičevale takšno delitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako tožnica s tožbenim zahtevkom (kupnina od prodanega Berlinga), kot tudi toženec s pobotnim ugovorom (kupnina in dividende od delnic K.) uveljavljala denarne zneske, ki izhajajo iz nedovoljenega razpolaganja enega zakonca s skupnim premoženjem. To je v skladu s sodno prakso(1) posebna okoliščina, na podlagi katere sodišče izjemoma dovoli civilno delitev skupnega premoženja že v pravdi. Glede na to, da je sodišče delilo denarne zneske, glede katerih v nepravdnem postopku drugačna delitev kot civilna niti ne bi bila mogoča, ni razloga, da se predlogu tožnice ne bi ugodilo. Da bi takšen razlog obstajal tudi toženec ni navedel, zgolj pavšalno nasprotovanje sicer dopustnemu predlogu pa, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ne zadošča.

23Glede odločitve o denarnem znesku, ki se nanaša na prodajo Berlinga, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V primerih, kadar zakonec z enostranskim razpolaganjem odtuji predmet skupnega premoženja, sodi namesto stvari v skupno premoženje denarni znesek, pridobljen s prodajo stvari. Če pa je bilo z razpolaganjem oškodovano skupno premoženje (npr., da je bila odsvojitev brezplačna, ali je bila stvar prodana pod tržno ceno), lahko v skupno premoženje sodi še odškodninska terjatev (npr. razlika do vrednosti odtujene stvari)(2). Tožnica zahteva plačilo polovice vrednosti vozila, ki ga je toženec prodal z enostranskim razpolaganjem. Toženec je navajal, da je vozilo Berlingo, ki je nesporno sodilo v skupno premoženje, prodal za 4.000,00 EUR (nesporno), kar naj bi bila po navedbah toženca tudi njegova realna vrednost. Tožnica, ki z zahtevkom vtožuje višji znesek od pridobljenega s kupnino, bi morala v skladu s prej navedenim stališčem podati ustrezno trditveno podlago, iz katere bi izhajala toženčeva odškodninska obveznost za plačilo višjega zneska. Takšnih trditev pa tožnica ni podala, zato zahtevek za plačilo višjega zneska od dobljenega s kupnino, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi četrte alineje 358. člena v zvezi s 351. členom ZPP pritožbi toženca v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničin zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev, da sodi v skupno premoženje kupnina od prodaje avtomobila Citroen Berlingo v višjem znesku od 4.000,00 EUR, zavrnilo. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v III. točko izreka sodbe. Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja tudi na očitke toženca, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, v katerih se je skliceval na drugi odstavek 52. in 53. člen ZZZDR. Glede na to, da navedeni členi niso odločilni glede vprašanja ali sodi kupnina od prodane skupne stvari v skupno premoženje, prav tako pa tudi ne glede vprašanja višine zneska, za katerega drugi zakonec zahteva, da se ugotovi, da sodi v skupno premoženje, se sodišče prve stopnje do teh navedb ni bilo dolžno opredeljevati. Četudi ima zakonec v skladu z dogovorom z drugim zakoncem izključno pravico s skupno stvarjo upravljati, kamor sodi tudi pravica do razpolaganja s stvarjo, to ne pomeni, da na podlagi takšnega dogovora kupnina od prodaje takšne skupne stvari, ne sodi v skupno premoženje.

24V zvezi z očitkom toženca, da sodišče ne bi smelo tožnici priznati zamudnih obresti za čas, ko je denarna sredstva v višini 5.842,00 EUR in 5.000,00 EUR vrnil na svoj račun, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo obresti za čas od dviga sredstev iz skupnega računa in računa toženca, kar je bilo 7.10.2006 do 1.1.2007. Na dan 1.1.2007 je sodišče ugotovilo, da so se stekli pogoji za pobot, zato je izračunalo zakonske zamudne obresti od dvignjenih denarnih zneskov le do tega dne. Ker je toženec zatrjeval, da je sredstva iz sestrinega računa nazaj na svoj račun preusmeril šele v marcu 2007, sodišče prve stopnje z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je izračunalo in pobotalo le za obdobje do 1.1.2007, sploh ni odločalo o (ne)utemeljenosti zahtevka glede obresti za čas, ko je toženec sredstva vrnil na svoj račun. Obresti, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo za čas po 1.1.2007 in se nanašajo na znesek nepobotanega dela tožničine terjatve, ki jo je pritožbeno sodišče ugotovilo v višini 14,95 EUR, pa so obresti od dela tožničine terjatve iz naslova kupnine za prodani Berlingo, ki je ostala delno nepobotana. Upoštevajoč pravilo iz 318. člena Obligacijskega zakonika (OZ) veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve, kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom. Pravila za vračunavanje izpolnitve (287. in 288. člen OZ) pa primarno določajo vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki, nato je relevantna enostranska izjava dolžnika, če pa te ni, pride v poštev zakonska določitev vrstnega reda pobotanja iz drugega in naslednjih odstavkov 287. člena OZ. V obravnavani zadevi ni bilo sporazuma strank o vračunavanju, prav tako ni bilo enostranke izjave toženca, v kakšnem vrstnem redu poračunava več glavnih terjatev s svojo pobotno terjatvijo. Zato je sodišče, upoštevajoč pravilo iz drugega odstavka 287. člena OZ štelo, da je terjatev, ki je prej zapadla v plačilo, to pa je terjatev iz naslova sredstev na toženčevem računu, bila pobotana v celoti, zato se dajatveni del III. točke izreka nanaša na nepobotani del tožničine terjatve iz naslova prodaje Berlinga, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.7.2007 dalje do plačila.

25Toženec pa utemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje glede pobotnega ugovora, ki se nanaša na plačilo zneska, pridobljenega s prodajo delnic K. in izplačanih dividend. Sodišče prve stopnje je ne le mimo trditvene podlage, tudi materialnopravno zmotno ugotavljalo, kolikšen delež delnic, pridobljenih z dokapitalizacijo (skupno ugotovljeno število teh delnic naj bi bilo 2000) sodi v skupno premoženje, kolikšen delež pa v posebno premoženje tožnice. Drži, da je dokapitalizacija povečanje osnovnega kapitala družbe, ki se izvede z izdajo novih delnic, pri čemer se z namenom ohranitve lastniških razmerij, delničarjem v sorazmerju z njihovim deležem v osnovnem kapitalu omogoči vpis dodatno izdanih delnic. Vendar je sodišče prve stopnje spregledalo, da dokapitalizacija pomeni povečanje osnovnega kapitala družbe, kar pomeni, da mora imetnik že izdanih delnic, nove, z dokapitalizacijo pridobljene delnice, vplačati. Kadar za vplačilo novih delnic zakonec uporabi sredstva, ki sodijo v skupno premoženje, tudi z dokapitalizacijo pridobljene delnice predstavljajo skupno premoženje, ne glede na vprašanje, ali in koliko starih delnic predstavlja njegovo posebno premoženje. Kot pravilno opozarja toženec, je tožnica v postopku na prvi stopnji zatrjevala le, da je večino delnic pridobila s certifikatom in niti ni zatrdila, da tudi del delnic, pridobljenih z dokapitalizacijo, predstavlja njeno posebno premoženje. Poleg tega pa je tudi sicer odločitev sodišča prve stopnje iz zgoraj navedenih razlogov materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče je zato, upoštevajoč četrto alinejo 358. člena v zvezi s 351. členom ZPP, pritožbi toženca tudi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upoštevalo, da je tožničino posebno premoženje predstavljalo le 254 delnic, pridobljenih s certifikatom, ostalih 2746 delnic pa je predstavljalo skupno premoženje. Ker 254 delnic od skupnih 3000 predstavlja le 8,5%, je takšen delež sredstev, pridobljenih s prodajo delnic in izplačilom dividend, tožničino posebno premoženje, preostanek denarnih sredstev pa sodi v skupno premoženje (91,5%). Od s prodajo delnic pridobljenih sredstev v višini 2.965.530,00 SIT (12.374,93 EUR), 91,5% predstavlja skupno premoženje, kar znaša 2.713.460,95 SIT (11.323,00 EUR), polovica, kolikor odpade na toženčev delež, pa znaša 1.356.730,48 SIT ali 5.661,53 EUR. Enak preračun je naredilo pritožbeno sodišče še glede sredstev, ki jih je dobila tožnica iz naslova dividend. Tožnica je iz tega naslova dobila 856.800,00 SIT (3.575,36 EUR). V skupno premoženje sodi 91,5% tega zneska, torej 783.972,00 SIT (3.271,46 EUR), polovica, kolikor odpade na toženca, upoštevajoč njegov delež na skupnem premoženju, tako znaša 391.986,00 SIT ali 1.635,73 EUR.

26Ker je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje glede kupnine, pridobljene s prodajo Berlinga ter kupnine in izplačila dividend za tožničine delnice družbe K. d.d., o čemer je sodišče prve stopnje odločalo v III. točki izreka izpodbijane sodbe v okviru dajatvenega zahtevka po tožbi in pobotnega ugovora, ki se nanaša nanj, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi III. točko izreka. Glede terjatev tožnice je pritožbeno sodišče upoštevalo s sodbo ugotovljeno in s pritožbo neizpodbijano terjatev v višini 5.421,00 EUR (polovica denarnih sredstev na računih toženca) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2006 do 1.1.2007, ko so se stekli pogoji za pobot, kar znaša 5.582,37 EUR ter 2.000,00 EUR (polovica kupnine, pridobljene s prodajo vozila Citroen Berlingo). Skupaj torej terjatev tožnice na dan pobota, to je 1.1.2007, znaša 7.582,37 EUR. Terjatev toženca predstavlja polovica kupnine od prodaje delnice družbe K. d.d., to je 5.661,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2006 do 1.1.2007, kar znaša 5.808,74 EUR ter polovica izplačanih dividend, katerih delež sodi v skupno premoženje, to je znesek 1.635,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2006 do 1.1.2007, kar znaša 1.758,68 EUR. Skupaj terjatev toženca na dan 1.1.2007 znaša 7.567,42 EUR. Po medsebojnem pobotanju terjatev pravdnih strank, toženec dolguje tožnici še 14,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2007 dalje do plačila.

27Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te odločbe. V delih, v katerih pritožba toženca ni bila utemeljena, pa jo je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

28Ker je pritožbeno sodišče dopustilo spremembo nasprotne tožbe, o čemer bo sodišče prve stopnje še morali odločiti, je posledično pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1)Prim Odločbo Vrhovnega sodišča RS: Sodba in sklep II Ips 876/2006.

(2)Prim. Jasna Hudej in Iztok Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s poudarkom na novejši sodni praksi; Pravnik, 127 (2010) 11-12