318. člen OZ

Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

Vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, v okvir trditvenega bremena strank pa zato spadajo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Toženec v prvem sojenju ugovora zoper tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljeval z določilom, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači. Te trditve je brez navedbe opravičljivega razloga za to podal prvič šele v drugem sojenju. Ključna je presoja, da pogodbeno določilo o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo nasprotuje kogentnim določbam 126., 127. ter 130. člena ZDR-1 in da so bili v dogovorjeno osnovno plačo nepravilno vračunani tudi stroški za prevoz na delo in od marca 2017 dalje stroški službenih poti. Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve s

Toženka do tožnice ni dokazala nasprotne (zapadle, istovrstne, vzajemne in iztožljive) terjatve.

Kratkoročne poslovne terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka, predstavljajo posebno postavko bilance stanja družbe, ki sodi v sklop kratkoročnih sredstev družbe (65. člen ZGD-1). Zato bi morale biti, v kolikor bi se prenašale na novoustanovljeno družbo, v delitvenem načrtu posebej in izrecno opredeljene. Ker sta se tožeča stranka in tožena stranka dogovorili, da se bo plačilo oken kompenziralo z najemnino za januar in februar 2018, se tožeča stranka na navedena določila 287. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

Toženec je svojo nasprotno terjatev uveljavljal z ugovorom pobota v pravdi. Gre za t.i. procesni pobotni ugovor, ki ga izvrši sodišče s sodbo po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožnika in obstoj nasprotne terjatve toženca. Zmotna so zato razlogovanja tožnika, da bi tožena stranka v pobot s terjatvijo tožnika lahko uveljavljala le terjatev, ki je že pravnomočno ugotovljena ali pripoznana.

Res pravdni stranki v pogodbi nista posebej dogovorili možnosti, da od pogodbe odstopi tožeča stranka, vendar to ne pomeni, da odstop ni mogoč že po splošnih predpisih. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, enake vrednosti dajatev, dolžnostjo izpolnitve obveznosti in prepovedjo povzročanja škode. Če ena stranka svojih obveznosti po pogodbi ne izpolni ali jih izpolnjuje z napako, lahko druga stranka zahteva najprej (pravilno) izpolnitev obveznosti, nato pa lahko od pogodbe tudi odstopi. Glede na dogovorjeno količino prevozov je tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena stranka omogočila izvedbo teh prevozov in da bo lahko učinkovito uporabila tovornjake in voznike, ki jih je imela na razpolago. Če se je nakladalni in razkladalni čas podaljševal iz razlogov na strani tožene stranke ali če zaradi premalo kamene moke ni bilo mogoče opraviti dogovorjeno število prevozov, tožeča tega ni bila dolžna trpeti.

Pravno podlago tega spora predstavljajo zlasti prvi in tretji odstavek 190. člena ter 193. člen OZ. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Tudi procesno pobotanje se opravi za nazaj in učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Čeprav je ZDR v 166. členu uporabljal izraz "odškodnina", ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že zavzelo stališče in takrat veljavni 166. člen ZDR razlagalo tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega stališča niso relevantne pritožbene navedbe tožeče stranke o neobstoju njene krivde.

Sodišče prve stopnje ni izpeljalo pobota in ni odločilo o dajatveni obveznosti toženke. Formulacija izreka izpodbijanega dela sodbe je pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen tričlenski izrek. Sodišče prve stopnje je tako kar sredi dajatvenega izreka pobotavalo medsebojne terjatve strank. Poleg tega je materialnopravno zmotno oziroma v nasprotju z določili OZ upoštevalo pravilo o vračunavanju obresti in glavnice, posledično pa tudi ni razvidno, koliko toženka tožniku še dolguje iz naslova regresa za letni dopust za sporno leto.

Kdaj naj bi toženec tekom pravdnega postopka (v smislu vseh za to potrebnih predpostavk predvidenih v določbah OZ) jasno uveljavljal oziroma se ustrezno (to je konkretizirano) skliceval na materialno-pravni ugovor pobota, ni razvidno. Povsem splošno sklicevanje na okoliščino, da so se finančne obveznosti med pravdnima strankama tekom poslovnega razmerja „zapirale“ tudi z medsebojnimi kompenzacijami, v tem oziru ne zadostuje.

Ugovor pobota v pravdi učinkuje zgolj kot procesno dejanje, zunaj nje pa le skozi izrek sodbe. V skladu s tem posledice procesnega pobota na materialnopravnem področju (prenehanje terjatev) nastopijo s pravnomočnostjo izreka sodbe, s katerim je izrečeno pobotanje.

Tožnik ni pisno soglašal z odtegnitvijo kazni, zato je bila le-ta nezakonita in je tožnik upravičen do vračila tega zneska. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati, da za škodni dogodek ni kriv, kar pomeni, da ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti, torej tudi ne obstaja terjatev delodajalca proti tožniku. Tožena stranka zoper odločbo o prekršku ni uveljavljala sodnega varstva, zato je odločba o prekršku postala pravnomočna. Tožena stranka bi lahko uveljavljala v postopku varstva pred prekrškovnih organov svoje argumente in bi ji bil namesto sankcije lahko izrečen opomin, njene neaktivnosti pa ni mogoče prevaliti na tožnika. Prevalitev plačane globe kazni in nato odtegnitev od pripadajočih dnevnic tožniku zato ni bila utemeljena.

Po ugotovitvi, da je tožnikov dolžnik v izvršilnem postopku tožnikovi terjatvi v pobot uveljavljal svoji terjatvi do njega v določeni višini, je pravilen zaključek sodbe, da je tožnikova terjatev, ki jo ima do njega njegov dolžnik in do višine katere lahko izpodbija darilno pogodbo, manjša od terjatve, ki jo je opredelil v tožbenem zahtevku.

Kasnejša reklamacija prevzema blaga s strani tožeče stranke ne more izničiti učinkov dogovora o kompenzaciji. Četudi namreč predstavlja navedena reklamacija po vsebini izpodbijanje sklenjenega dogovora o kompenzaciji zaradi napake volje (zaradi bistvene zmote, ki naj bi se nanašala na nabavno vrednost blaga, oziroma zaradi prevare), kar zatrjuje tožeča stranka, zgolj na podlagi takšne „reklamacije“ ni prišlo do razveljavitve dogovora o kompenzaciji, saj se lahko razveljavitev pogodbe zaradi napake volje zahteva le s tožbo, pri čemer izpodbojna pogodba pravno učinkuje in obvezuje oba pogodbenika vse dotlej, dokler je sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi.

Zavarovalnine in dnevna nadomestila, ki jih je toženec pridobil iz naslova nezgodnega zavarovanja ob nastopu zavarovalnega primera, ne sodijo v skupno premoženje ne glede na to, da so bile premije za ta zavarovanja plačane iz skupnih oziroma tožničinih sredstev. Na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo se lahko sklicuje le stranka, ki je opustila navedbo odločilnega dejstva, pri tem pa ji ni mogoče očitati skrajne neskrbnosti pri opustitvi navedb. Kadar zakonec z enostranskim razpolaganjem odtuji predmet skupnega premoženja, sodi namesto stvari v skupno premoženje denarni znesek, pridobljen s prodajo stvari. Če pa je bilo z razpolaganjem oškodovano skupno premoženje (npr., da je bila odsvojitev brezplačna, ali je bila stvar prodana pod tržno ceno), lahko v skupno premoženje sodi še odškodninska terjatev (npr. razlika do vrednosti odtujene stvari). Kadar za vplačilo novih delnic zakonec uporabi sredstva, ki sodijo v skupno premoženje, tudi z dokapitalizacijo pridobljene delnice predstavljajo skupno premoženje, ne glede na vprašanje, ali in koliko starih delnic predstavlja njegovo posebno premoženje.

Pri procesnem pobotanju nastane pobot s sodbo, vendar posledice pobota učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. To je takrat, ko sta se terjatvi strank srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše terjatve.

Terjatve, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev, ki nista oba stranki predmetnega izvršilnega postopka, dolžnik sam brez soglasja drugega zakonca ne more uveljavljati v pobot napram upnikovi terjatvi.

Pobot pomeni način prenehanja terjatve v skladu z materialnopravnimi določbami o pobotu - členi 311 do 318 Obligacijskega zakonika - OZ. Da v pobotu uveljavljana terjatev prve dolžnice obstoji, je ta izkazala s predložitvijo izvršilnega naslova - sodne odločbe, iz obeh izvršilnih naslovov, tako glede terjatve upnika, kot glede pobotne terjatve prve dolžnice izhaja višina in zapadlost teh terjatev in sodišče prve stopnje je smelo opraviti pobot terjatev ter ugotoviti, da je s tem terjatev upnika prenehala, ne da bi bilo potrebno kakorkoli zadevo "odstopiti pravdnemu sodišču v obravnavanje in odločanje", kot to predlaga pritožba, ko sedaj pritožba nakazuje, da bi morebiti lahko bila pobotna terjatev že poplačana, prezre, da upnik odgovora na ugovor ni vložil, zato se v skladu s prvim odstavkom člena 58 ZIZ šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, dolžnik pa je ob uveljavljanju pobota v bistvu izhajal iz dejstva, da pobotna terjatev še ni bila poplačana.

V izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova, bi lahko dolžnik z materialnopravnim pobotnim ugovorom uspel le v primeru, če njegova nejudikatna terjatev ne bi bila sporna. Da lahko pride do pobotanja, morajo biti namreč glede terjatev, ki si stojijo nasproti, izpolnjeni določeni pogoji, med katere sodi po pravni teoriji in sodni praksi tudi likvidnost v pobot ugovarjane terjatve. Ker je upnik v odgovoru na ugovor obstoj dolžnikove v pobot ugovarjane terjatve izrecno zanikal, ta ni likvidna, zato mora dolžnik njen obstoj najprej dokazati v pravdi.