53. člen ZZZDR-UPB1

Predlog se zavrne.

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo. Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom. Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bil

OZ v 94. členu določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v OZ ali v drugem zakonu tako določeno. ZZZDR v prvem odstavku 52. člena določa, da skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da predstavlja zakončevo enostransko razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja razlog za izpodbojnost pravnega posla. Pritožba opozarja na napačno oblikovanje zahtevka oziroma izreka sodbe, a neutemeljeno. Skupno premoženje zakoncev je enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja (ta zajema tudi druge stvarne in obligacijske pravice). V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje. Izrek, da sporni poslovni delež „predstavlja skupno premoženje“ tožnice in prvega toženca, pomeni, da spada v s

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se torej zahteva soglasje drugega zakonca (53. člen ZZZDR). Pravni posel glede stvari iz skupnega premoženja, ki ga sklene le en zakonec brez soglasja drugega, je izpodbojen le v primeru, če pridobitelj ni bil v dobri veri. Kadar eden od skupnih lastnikov samostojno razpolaga, se šteje, da tretji ni v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika (72. člen SPZ).

Ker gre v konkretnem primeru za vprašanje prenosa pogodbenega razmerja z elementi skupnega premoženja, je potrebno poleg določbe 122. člena OZ uporabiti tudi določbe o skupnem premoženju zakoncev iz ZZZDR. Dejstvo, da si je priča za potrebe priprave na zaslišanje in osvežitve spomina pripravila listine s pripombami, katerih pri samem zaslišanju ni uporabljala, še ne pomeni, da je pristranska in neverodostojna.

Sodišče je ugotovilo, da zgolj večji vložek tožničinega posebnega premoženja v skupno premoženje utemeljuje odstop od zakonske domneve o enakih deležih partnerjev na skupnem premoženju, medtem ko so ostali pravnorelevantni prispevki obeh primerljivi in enakovredni.

Nagib strank pri sklepanju konkretnega sporazuma ni bil v tem, da bi se ugotovila resnična in v preteklosti izvedena toženkina vlaganja v predmetno nepremičnino, ki bi temeljila na rekonstrukciji realnega denarnega toka, kot je bil dejansko realiziran v kritičnem času, temveč, da bi se z navajanjem enormnih vlaganj ustvarila visoka, povsem nerealna hipotekarna terjatev, s katero bi (lahko) stranki sporazuma tožnici preprečili njeno učinkovito in upravičeno participacijo na skupnem premoženju.

Kadar eden od zakoncev izvaja posle, povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca. To soglasje je lahko dano tudi konkludentno. Kot konkludentno privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca, oziroma toleriranje, vendar le, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve. Pomen zakončevega izrecnega soglasja je odvisen tudi od pomena posla, ki ga drugi zakonec sklepa. Kadar gre za posle redne uprave, se konkludentnost soglasja domneva, drugače je pri poslih, ki presegajo redno upravljanje (na primer razpolaganje s celotnim skupnim premoženjem, razpolaganje z nepremičninami ...). Interesi zakonca, ki ne upravlja skupnega premoženja, so namreč v zadostni meri zavarovani le, če pri teh poslih soodloča. Iz narave obeh oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari, torej skupne lastnine in solastnine, izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov. Vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da notar, ki je sestavil listino o ustanovitvi zemljiškega dolga, ni bil spravljen v zmoto, kar je bistven očitek obravnavanega kaznivega dejanja, ki je naslovljen na obdolženca. Kot izhaja iz izpovedbe notarja je v zemljiški knjigi preverjal lastništvo na nepremičnini, stranko, to je obdolženca pa ni spraševal, če ima mogoče še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnica ima prav, da je obdolženec podpisal izjavo, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten, prav ima tudi, da je sklepanje nedopustnih poslov nedovoljeno (oziroma nično), vendar obdolženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da obravnavani (enostranski) pravni posel ni bil nedopusten ampak je bil izpodbojen, saj je šlo v obravnavani zadevi dejansko za razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem. Nedopusten je namreč le tisti pravni posel, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V obravnavani zadevi pa je bil pravni posel sicer dopusten, le v primeru, če ga sklene le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izp

V primeru vlaganja sredstev skupnega premoženja v posebno premoženje katerega od zakoncev ali posebnega premoženja v skupno premoženje, gre za razpolaganje s skupnim (in posebnim) premoženjem - prelivanje premoženjskih kategorij. To razpolaganje ima posledice na premoženjskem področju, ne gre pa za darila. Darilna pogodba je dvostransko obligacijsko razmerje, v katerem eden od udeležencev nastopa samo kot dolžnik, drugi pa kot upnik.

Ob tem, ko ni sporno, da (je) nepremičnina predstavlja(la) skupno premoženje zapustnice in dediča, in je tako zapustničin mož z navedeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju razpolagal tudi z ženinim deležem na nepremičnini, a z njenim vedenjem, je pravica pritožnice, ki zatrjuje, da v zapuščino spada solastninska pravica 1/2 spornega stanovanja, sodediča pa temu ugovarjata, manj verjetna.

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (52. in 53. člen ZZZDR); če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen. V konfliktu interesov med dobrovernim pridobiteljem in skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, mora slednji prevzeti tveganje za neprimerno ravnanje drugega člana skupnosti. Za slabo vero tretjega ne zadošča zgolj njegovo vedenje, da gre za stvar v skupni lastnini; vedeti mora tudi, da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena SPZ).

Zavarovalnine in dnevna nadomestila, ki jih je toženec pridobil iz naslova nezgodnega zavarovanja ob nastopu zavarovalnega primera, ne sodijo v skupno premoženje ne glede na to, da so bile premije za ta zavarovanja plačane iz skupnih oziroma tožničinih sredstev. Na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo se lahko sklicuje le stranka, ki je opustila navedbo odločilnega dejstva, pri tem pa ji ni mogoče očitati skrajne neskrbnosti pri opustitvi navedb. Kadar zakonec z enostranskim razpolaganjem odtuji predmet skupnega premoženja, sodi namesto stvari v skupno premoženje denarni znesek, pridobljen s prodajo stvari. Če pa je bilo z razpolaganjem oškodovano skupno premoženje (npr., da je bila odsvojitev brezplačna, ali je bila stvar prodana pod tržno ceno), lahko v skupno premoženje sodi še odškodninska terjatev (npr. razlika do vrednosti odtujene stvari). Kadar za vplačilo novih delnic zakonec uporabi sredstva, ki sodijo v skupno premoženje, tudi z dokapitalizacijo pridobljene delnice predstavljajo skupno premoženje, ne glede na vprašanje, ali in koliko starih delnic predstavlja njegovo posebno premoženje.

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen.

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (prim. 53. člen ZZZDR). Če ta predpostavka ni izpolnjena, je po stališču uveljavljene sodne prakse pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen. S stvarnopravnega vidika pa velja - če je kljub veljavnemu pravnemu poslu tožniku mogoče očitati slabo vero, potem z lastninskim zahtevkom ne more uspeti.

Ker je le tožnik (zaradi prezadolženosti) sklepal pogodbo o razdelitvi skupnega premoženja (v obliki notarskega zapisa), toženka pa ne, ne gre za navidezno pogodbo. Dokazno breme, da sta s toženko želela nekaj drugega in ne tisto, kar sta dala zapisati v pogodbi, je na strani tožnika. Tožba na ugotovitev delne ničnosti sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, ki se nanaša le na eno stanovanje, ni sklepčna. Bistvo skupnega premoženja je ugotavljanje obsega in nato ob neizpodbijani zakonski domnevi polovice tudi razdružitev, zato ni mogoče zahtevati le delne ničnosti glede enega stanovanja.

Druge ugotovljene okoliščine (prevladujoča skrb za družino, izključna skrb za otroka s posebnimi potrebami ter stalni redni dohodki tretje toženke ves čas trajanja skupnosti na eni strani, na drugi strani pa izjemni časovno omejeni dohodki partnerja, nato pa izostanek vsakršnega prispevka k ohranitvi skupnega premoženja in preživljanju družine) v obravnavanem primeru dopuščajo oceno, da je bil prispevek tretje toženke k ugotovljenemu skupnemu premoženju 2/5, prispevek njenega pokojnega partnerja pa 3/5.

Zakonca kot solidarna dolžnika ne moreta biti enotna sospornika. Spričo možnosti parcialnega odpusta dolga je zoper vsakega od njiju mogoča različna sodba.

Vlaganja posameznega zakonca brez soglasja drugega po prenehanju skupnosti v nepremično premoženje, ki je skupno premoženje zakoncev, na višino deležev načeloma ne more vplivati. Okoliščina, da je le eden od zakoncev plačal kupnino oz. del kupnine za nakup določene stvari, pridobljene v času skupnosti, sama po sebi ne kaže na večji prispevek, skupno premoženje je namreč celovit materialnopravni pojem. Če pa je odplačal pretežni del kupnine (kreditov) po prenehanju skupnosti, ima lahko za presežek le obligacijski zahtevek do drugega zakonca.

Sodišče prve stopnje je zakonsko domnevo o enakosti deležev zakoncev le povzelo, kljub temu, da je tožnik že med postopkom zatrjeval, da je imel pokojni oče vsaj dve tretjini višjo pokojnino kot toženka in bi bil zato lahko njegov prispevek bistveno višji.