VSRS Sodba I Ips 8244/2010-152

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi ter se obsojencu v izrečeno kazen všteje čas, prestan v priporu od 6. 10. 2010 do 14. 10. 2010, sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 8244/2010 z dne 18. 1. 2011 obsojenega J. R. spoznalo za krivega kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena, nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena ter nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je enotno kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu od 14. 10. 2010 od 12.15 ure, ko je bil s strani madžarskih varnostnih organov predan Republiki Sloveniji in odpeljan v ZPKZ Ljubljana. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom III Kp 8244/2010 z dne 15. 6. 2011 obsojenčevi pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo glede dejanj, opisanih pod točko I/1-4 in II/1-3, razveljavilo ter iz razloga po 3. točki prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožnico, ki je obsojencu očitala storitev štirih kaznivih dejanj poslovne goljufije po 234. a členu KZ in treh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Obsojencu je izreklo novo enotno kazen enajst mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu od 14. 10. 2010 od 12.15 ure dalje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 10. 8. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil dne 23. 8. 2011. V zahtevi in njeni dopolnitvi navaja, da so mu bile v izročitvenem postopku pred pravosodnimi organi Republike Poljske kršene temeljne človekove pravice, zaradi česar da je sklep Okrožnega sodišča v Przemyslu v skladu z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljen dokaz, da pristojno madžarsko sodišče v postopku njegove izročitve Republiki Sloveniji ni pridobilo soglasja pristojnih organov Republike Poljske ter da sta sodišči z napačnim vštetjem pripora v izrečeno kazen kršili 6. točko 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivi dejanji, opisani pod obtožnico Kt 5109/05 z dne 12. 12. 2005, razveljavi ter na podlagi 3. točke prvega odstavka 353. člena ZKP zavrže, v ostalem pa potrdi pravnomočni sklep Višjega sodišča v Ljubljani o zavrženju obtožnice.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je utemeljena vložnikova navedba o neupoštevanju madžarskega ekstradicijskega pripora pri izreku kazni, da obsojencu očitana kazniva dejanja niso zastarala, da v izročitvenem postopku na Poljskem obsojencu pravice niso bile kršene, da sodišče ni kršilo načela specialnosti ter da iz spisovnega gradiva ni razvidno, ali so pristojni madžarski organi pridobili soglasje Poljske za izročitev obdolženca Sloveniji, zato se do slednjega ne more opredeliti.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obsojencu, ki je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter opozoril na ugotovitev vrhovnega državnega tožilca, da iz spisovnega gradiva ni razvidno soglasje Poljske za njegovo izročitev Republiki Sloveniji.

B-1.

5Pritrditi je potrebno vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je Višje sodišče pri izreku enotne kazni kršilo 6. točko prvega odstavka 372. člena ZKP, ker obsojencu v izrečeno kazen ni v celoti vštelo časa, ki ga je prestal v priporu. Višje sodišče je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 14. 10. 2010 od 2.15 ure dalje, torej čas, ki ga je prestal v priporu po tem, ko je bil s strani madžarskih varnostnih organov predan Republiki Sloveniji. Iz podatkov spisa (dopis Ministrstva za javno upravo in pravosodje Republike Madžarske na listovni številki 470 spisa) izhaja, da je bil obsojenec na Madžarskem pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Centralnega okrožnega sodišča v Budimpešti št. 6. B.xi.776/2009/32 dne 6. 10. 2010, slovenskim varnostnim organom pa je bil izročen dne 14. 10. 2010. To pomeni, da je obsojenec čas med 6. 10. 2010 in 14. 10. 2010 prebil v ekstradicijskem priporu zaradi njegove izročitve Republiki Sloveniji. Ker višje sodišče obsojencu v izrečeno kazen ni vštelo časa, prestanega v ekstradicijskem priporu, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo ter obsojencu v izrečeno kazen na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prestan v priporu od 6. 10. 2010 do 14. 10. 2010.

B-2.

6Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkusiti, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

7Neutemeljena je obsojenčeva trditev v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče spregledalo potek relativnega roka zastaranja kazenskega pregona za kaznivi dejanji ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in zlorabe kreditne kartice po prvem in drugem odstavku 253. člena KZ, za katera je bil obsojen na podlagi obtožnice Kt (1) 5109/05 z dne 12. 12. 2005. Obsojenec je navedeni kaznivi dejanji, za kateri je v skladu s 4. točko prvega odstavka 111. člena KZ predpisan petletni relativni zastaralni rok, storil v januarju in februarju 2004. V skladu s tretjim odstavkom 112. člena KZ zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Iz podatkov spisa izhaja, da so bila v tej zadevi v času od storitve kaznivih dejanj do pravnomočnosti izpodbijane sodbe opravljena številna procesna dejanja, ki so vsakič znova pretrgala tek zastaranja (dne 13. 12. 2005 je bila vložena obtožnica Kt (1)5109/05, dne 22. 2. 2008 je bil izdan evropski nalog za prijetje in predajo obdolženca, dne 10. 12. 2007 je sodišče zoper obdolženca izdalo sklep o odreditvi pripora I Ks 1603/07, dne 26. 4. 2007 je bila zoper obdolženca razpisana tiralica), zato relativni zastaralni rok v obravnavani zadevi ni potekel.

8Obsojenec v zahtevi uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sklep Okrožnega sodišča v Przemyslu „nedovoljen dokaz“, madžarski sklep o njegovi izročitvi Republiki Slovenji pa „sad prepovedanega drevesa“. Svojo trditev utemeljuje z navedbami, da mu v postopku izročitve Okrožnega sodišča v Przemyslu Republiki Madžarski niso bile zagotovljene temeljne človekove pravice, predvsem pravica do tolmača v slovenskem jeziku, zagovornika in pravica do ustreznih pravnih poukov. Postopek predaje obsojenca Republiki Madžarski s strani pravosodnih organov Republike Poljske zaradi kaznivih dejanj, za katere je bil obsojenec kasneje obsojen na Madžarskem, ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Poleg tega obsojenec v zahtevi zatrjevanih kršitev ustrezno ne konkretizira, niti ne pojasni, kako naj bi te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Takšnih nesubstanciranih trditev, iz katerih ni razvidna povezava z zatrjevano nezakonitostjo izpodbijane pravnomočne sodbe v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ni mogoče preizkusiti.

9Bistvo obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, ki jo obsojenec obširno utemeljuje z navajanjem posameznih členov madžarskega zakona CXXX o sodelovanju z državami članicami v kazenskih zadevah, da ne iz poljskega sklepa o njegovi predaji Madžarski, ne iz madžarskega sklepa o predaji Republiki Sloveniji ne izhaja soglasje poljskih pravosodnih organov za njegovo izročitev Republiki Sloveniji, ki da bi ga pristojno madžarsko sodišče moralo pridobiti. Navedena trditev je v nasprotju s podatki spisa. Iz odločbe Okrožnega sodišča v Przemyslu (v hrvaškem prevodu na prilogah B 15 in B16), s katero je sodišče odločilo, da se obsojenca preda Madžarski, ker je sodišče zahtevo Republike Slovenije za njegovo izročitev prejelo kasneje kot madžarsko zahtevo za predajo, izhaja, da obsojenčeva izročitev Madžarski ni ovira, da se bo lahko v prihodnje kazenski postopek zoper obsojenca za dejanja, opisana v slovenskem evropskem nalogu za prijetje, vodil na območju Republike Slovenije.

C.

10Vrhovno sodišče je zahtevi obsojenega J. R. za varstvo zakonitosti delno ugodilo ter mu v izrečeno kazen na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prestan v priporu od 6. 10. 2010 do 14. 10. 2010. V preostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.