253. člen KZ

S tem, ko sodišče prve stopnje premoženjske koristi obtožencu ni odvzelo, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo korist, taka kršitev pa nima nujno za posledico razveljavitev sodbe v tem delu, temveč jo lahko pritožbeno sodišče po pritožbi pristojnega tožilca tudi samo spremeni.

Po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi je bila tedanja zloraba bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena KZ pogojena izključno s posameznikovo pridobitvijo premoženjske koristi. Če je bila premoženjska korist pridobljena za drugega, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru, to, drugače kot pri izdaji nekritega čeka po prvem odstavku tega člena, ni bilo kaznivo. Od tod potem združitev izvršitvenih ravnanj v prenovljenem kaznivem dejanju zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po prvem odstavku 246. člena KZ-1 (Ur. l. RS št. 39/2009), pri katerem je pravzaprav vseeno, za koga oziroma komu je bila premoženjska korist pridobljena.

Za uspešno uveljavljanje kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni dovolj gola trditev, da je določena kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, vložnik mora obstoj takšne vzročne zveze zatrjevati z navajanjem razlogov (trditveno breme).

Kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem in prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika, ki je bilo izvrševano v daljšem časovnem obdobju, je bilo dokončano z zadnjo pridobitvijo premoženjske koristi v tem času in ne šele na dan, ko je banka, v skladu s pogodbo, izvedla obračun plačil, ki jih je na podlagi uporabe kreditne kartice izvedla banka.

Pri kaznivem dejanju zlorabe kreditne kartice ni potrebno, da bi imel storilec denarno kritje ob uporabi kartice, ampak ga mora imeti ob dospetju, ko je dolžan blago ali storitev plačati, pri čemer mora že ob uporabi kartice vedeti, da ob plačilu ne bo imel kritja in da si bo na ta način pridobil premoženjsko korist.

Napačno je stališče, da je mogoče kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice po 253. členu KZ storiti z bančno plačilno kartico tudi z dvigi na bančnem okencu ali nakupom žetonov v kasinoju.

Če obdolženec ne uporabi bančne kartice za dvig gotovine na bančnem avtomatu, ne gre za kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ ampak za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

Kaznivo dejanje "čekovne goljufije", ki ga storilec stori z izročitvijo več čekov, je storjeno z dnem, ko obdolženec izroči čeke, če je podan njegov namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, ne pa z dnem, ko posamezni čeki dospejo v plačilo.

Ocena sodišča, da je obtoženka kreditno kartico uporabljala špekulativno, preko zneska za katerega je imela kritje na svojem računu in preko odobrenega limita v nekem lažnem prepričanju, da bo sredstva že nekje dobila, na osnovi teh sredstev pa pokrila tisto, kar sploh ne bi smela zapraviti, izključuje ravnanje obtoženke z direktnim naklepom.

Ček, ki ga je obsojenec podpisanega izročil prodajalki, ni imel kritja ne v trenutku izročitve, ne v času njegove izdaje (ko ga je prodajalka izpolnila z navedbo datuma in ostalimi sestavinami po Zakonu o čeku), kar je bistveno za obstoj kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka.

Pri računanju trimesečnega roka, med katerim so bile sodne počitnice, je treba zanemariti število dni sodnih počitnic in šteti, da se rok v tem primeru izteče v naslednjem mesecu, kot bi se, če ne bi bilo vmes sodnih počitnic.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da naj bi II. odstavek 253. člena KZ sankcioniral pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice zgolj storilcu osebno. Iz besedila I. odstavka 253. člena KZ „kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ...“ je razvidno, da storilec ravna z namenom pridobitve sebi ali drugemu protipravno premoženjsko korist z obarvanim naklepom, kaznivo dejanje pa je takoimenovana čekovna goljufija. V II. odstavku gre pri storilcu za enak obarvan naklep kot v prvem odstavku, torej namen, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, pravilnost takega zaključka pa je razvidna iz besedila „enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka ...“, možni pa sta dve izvršitveni dejanji in sicer zloraba bančne kartice ali kreditne kartice. Besedilo zakonodajalca v II. odstavku „čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja in si tako pridobi premoženjsko korist“, sicer res ni jasno in natančno, vendar je pravilna in logična zgolj zgoraj navedena razlaga. Tudi iz uvodnih pojasnil k KZ 1995 (Ur. list RS, št. 63/94) je razvidno, da je zakonodajalec kaznivo dejan

Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pritožba uveljavlja iz 1. točke 372. člena ZKP, saj zatrjuje, da v ravnanju obdolženca niso podani znaki očitanega mu kaznivega dejanja, če pa je obdolženec očitano dejanje storil, pa je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbi 14. člena KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja. Pritožba pa nima prav. Dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima prav vse znake kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po prvem odstavku 253. člena KZ, samo obdolženčevo ravnanje pa tudi ni moč opredeliti kot dejanje majhnega pomena iz 14. člena KZ, saj ni zadoščeno niti objektivnim in ne subjektivnim merilom. Obdolženec je obravnavano kaznivo dejanje storil z visoko stopnjo kazenske odgovornosti, torej direktnim naklepom, v času, ko je dal v promet ček, je bil v finančnih težavah, kasneje ko njegova firma ni več poslovala, pa kljub temu, da je imel denar in vrednejše avtomobile, ni poplačal dolga, ampak je to storil šele v letošnjem letu, kar pomeni, da so za oškodovano podjetje nastale tudi škodljive posledice. Vse te okoliščine preprečujejo zaključek, da je obdolženčevo dejanje majhnega pomena, uveljavljani prit

Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, češ da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno. Temeljna oblika kaznivega dejanja je določena v prvem odstavku 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v 2. odst. pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo t. i. čekovne goljufije iz 1. odst. še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bila logična posledica razvoja plačilnega prometa. Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 273/2003 in Ips 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oz. bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali druge

Kot izhaja iz obtožnega akta okrožnega državnega tožilca je obdolženec z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, bančno kartico uporabil najprej pet krat na bančnem avtomatu, nato pa še sedemkrat za nakup različnih artiklov v trgovinah. Takšno ravnanje je državna tožilka nepravilno pravno opredelila kot dve kaznivi dejanji in sicer kot kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice po II. odstavku 253. člena KZ in goljufije po I. odstavku 217.člena KZ, saj gre očitno le za eno (nadaljevano) kaznivo dejanje po II. odstavku 253. člena KZ. Ker senat sodišča prve stopnje ob reševanju ugovora zoper obtožnico ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici (člen 279 ZKP), bi moral izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje ugovor v celoti zavrniti kot neutemeljen. Ker pa je ugovoru obdolženca deloma ugodil in kazenskega postopka v delu pod točko 2 obtožbe ni dopustil in postopek ustavil, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in ugovor zoper obtožnico tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljen. Uporaba bančne kartice na bančnem avtomatu je že pojmovno popolnoma iz

Z dodatkom v opisu kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 253. člena KZ, da je kreditna kartica tudi plačilna, kazenski zakon ni v ničemer kršen.

Za presojo, ali je storjeno kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ, ni pomembno, ali je obtoženec dogovoril plačilo obveznosti, ki izhajajo iz uporabe kartice tako, da jih bo plačeval s trajnim pooblastilom (plačevanje preko trajnega naloga) banki na za to ustanovljenem računu v banki, ki je izdajatelj kartice in ali je na tem računu kritje. Beseda kriti oziroma kritje pomeni zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo oziroma izplačilo nečesa. Zakonska dikcija "čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja" pomeni, da kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ stori tisti, ki ob dospetju plačila obveznosti na podlagi uporabljene kreditne kartice nima kritja za plačilo in že ob uporabi te kartice ve, da kritja za plačilo ne bo imel. To pa pomeni, da storilec ve, da ne bo imel denarnih sredstev za kritje, to se pravi za plačilo izdanega računa. Kritje so tako katerakoli denarna sredstva, ki omogočajo plačilo, ne pa le denarna sredstva na računu v banki. Zato lahko kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ stori tudi tisti, ki se dogovori za plačilo obveznosti na drug način, npr. s položnico po izstavitvi računa,

Kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 253. člena KZ je mogoče storiti le z veljavno bančno ali kreditno kartico. Uporaba neveljavne kreditne kartice je lahko ob izpolnjenem subjektivnem pogoju sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ. Oškodovanec zve za kaznivo dejanje in storilca (1. odstavek 52. člena ZKP), ko so mu znane vse bistvene dejanske okoliščine glede kaznivega dejanja in storilca.

Presoja razlogov o obsojenčevi krivdi pri kaznivem dejanju izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 1. odstavku 253. člena KZ.

S tem, ko si je obtoženka, ki je bila v banki zaposlena prilastila 59 praznih čekovnih blanketov zato, da jih je kasneje izpolnila in vnovčila, je storila le nadaljevano kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po členu 253/I KZ, ne pa tudi kaznivega dejanja poneverbe po členu 245/I KZ. Protipravna prilastitev praznih čekovnih blanketov v obravnavanem primeru predstavlja le pripravljalno dejanje za storitev obtoženki drugoočitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtoženko storitve kaznivega dejanja poneverbe oprostilo.