UPRS sodba I U 1865/2011

Tožba se zavrne.

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je iz razlogov, navedenih v obrazložitvi sklepa, na podlagi izvršilnega naslova, navedenega v sklepu (odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-282/2007, izvršljiva dne 15. 10 2008) odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačane denarne terjatve v višini 18.658,16 EUR in stroškov davčne izvršbe v višini 20,86 EUR ter določil način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik (tožnik) na računu pri banki A. d.d.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je predlagatelj izvršbe na podlagi 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prvostopenjskemu organu poslal predlog za izvršbo denarne terjatve. Nato se sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 156. člen, po katerem davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Ker tožnik v določenem roku ni poravnal denarne terjatve, je prvostopenjski organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo dolžnega zneska z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-30-456/2010-2 z dne 30. 8. 2011 delno ugodilo, in sicer tako, da je v izreku navedlo pravilen izvršilni naslov (sklep št. 06122-282/2007-13-8203, izvršljiv dne 25. 10. 2008), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Drugostopenjski organ najprej pojasni, da je bil s strani Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, v izvršilni zadevi izdan sklep št. 06122-282/2007-13-8203 z dne 15. 9. 2008, s katerim je bilo ugotovljeno, da je bila upravna izvršba po sklepih o dovolitvi izvršbe (z dne 25. 1. 2007 in 9. 8. 2007) za odstranitev nelegalnega prizidka ter nevarnega objekta na zemljišču v B. ter vzpostavitev zemljišča v prvotno stanje, opravljena in da znašajo stroški upravne izvršbe 18.658,16 EUR. Določeno je bilo, da mora zavezanec (tožnik) navedeni znesek plačati v roku osmih dni in da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. Sklep je opremljen potrdilom o pravnomočnosti (16. 10. 2008) in izvršljivosti (25. 10. 2008). Ker tožnik v odrejenem roku in znesku ni poravnal stroškov, nastalih pri izvršbi po drugi osebi, je predlagatelj podal zahtevek za izvršbo neplačane denarne terjatve, prvostopenjski organ pa je nato izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ter hkrati obračunal še stroške davčne izvršbe.

Drugostopenjski organ navaja, da po 289. členu ZUP upravno izvršbo (sem spada tudi izterjava stroškov, nastalih pri izvršbi po drugi osebi, kot v tem primeru) opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ. Po drugem odstavku tega člena pa upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Po 156. členu ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Nato navaja še 143. člen ZDavP-2, po katerem začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku.

Sklicuje se na 144., 151. in 152. člen ZDavP-2 in poudari, da je na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov v primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Pojasni, da je ocenil pritožbene ugovore, vendar ti ne vplivajo na drugačno odločitev, saj, skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Ker potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se ta okoliščina glede na prvi odstavek 169. člena ZUP šteje za dokazano. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za take primere davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija z laično tožbo, v kateri navaja svoje poglede na dosedanje postopke v zvezi z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Meni, da je strošek rušitve in vzpostavitve v prejšnje stanje nerazumljivo visok. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami glede visokih stroškov rušitve in vzpostavitve v prejšnje stanje pripominja, da bi se tožnik tem stroškom, kot tudi stroškom davčne izvršbe lahko izognil s prostovoljno izvršitvijo s strani predlagatelja izdane in že pravnomočne ter izvršljive odločbe, s katero mu je bila rušitev in vzpostavitev v prejšnje stanje naložena (odločba št. 357-1390/94 z dne 12. 5. 1995). Sodišče še dodaja, da gre v obravnavani zadevi za predpisan in zakonit način ravnanja tako inšpekcijskega organa, kot predlagatelja izvršbe, kot tudi davčnega organa, ki o izvršbi odloča. Na sklepu predlagatelja z dne 15. 9. 2008 je, kot je že navedeno, potrdilo o izvršljivosti, kot je za izvršilni naslov predpisano v 146. členu ZDavP-2. To potrdilo pa predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in se zato, glede na prvi odstavek 169. člena ZUP, to kar je vsebovano v potrdilu, šteje za dokazano, kot je navedel tudi že drugostopenjski organ. Ker v zadevi tudi ni sporno, da tožnik stroškov upravne izvršbe po drugi osebi ni poravnal, je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je, skladno z določbo 146. člena ZDavP-2, izdal izpodbijani sklep.

12Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.