UPRS sodba I U 1778/2011

1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je minister za pravosodje (v nadaljevanju minister) za notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v ... imenoval mag. A.A. (stranko z interesom v tem upravnem sporu). V obrazložitvi navaja, da so se na razpis za prosto notarsko mesto v ... prijavili trije kandidati in sicer stranka z interesom, tožnik in B.B. Po pregledu kandidatur je toženka ugotovila, da vsi trije kandidati izpolnjujejo razpisne pogoje, zato je njihove kandidature posredovala v mnenje Notarski zbornici Slovenije. Komisija, ki jo je imenoval minister, je v izbirnem postopku preverila strokovno usposobljenost kandidatov in izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 2/07 in 45/08 – v nadaljevanju ZN) na podlagi listinske dokumentacije, ki so jo predložili kandidati, in na podlagi ustnega razgovora, ki ga je komisija opravila z vsakim kandidatom posebej. Minister je nato izbiral med tožnikom in stranko z interesom, ker sta pri opravljanju ustnega preizkusa usposobljenosti dosegla najvišje število točk, tj. 28, stranko z interesom pa je izbral, ker ima daljši staž dela na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu, in sicer tudi kot notarski pomočnik v času od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2009 pri notarju C.C., ter končan magistrski študij gospodarskega in civilnega prava.

Tožnik kot neizbrani kandidat izpodbija navedeno odločbo in sodišču kot dokaz predlaga vpogled v spis Ministrstva za pravosodje št. 110-71/2010/ ter zaslišanje tožnika. V tožbi navaja, da je bilo v postopku izbire in imenovanja notarja dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno oziroma da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Posledično naj bi bil napačno uporabljen ZN. Trdi, da imenovani notar ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev. Tako naj ne bi izpolnjeval pogoja praktičnih izkušenj na pravniških delih iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, ker naj bi bil v času od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2009 le formalno oziroma fiktivno zaposlen kot notarski pomočnik, dejansko pa naj službe notarskega pomočnika v tem času ne bi opravljal in si po mnenju tožnika ni pridobil zahtevanih enoletnih praktičnih izkušenj. Navaja, da to lahko potrdijo notarka D.D., ki je v tistem času večkrat nadomeščala notarja C.C., ter odvetnik E.E. in nepremičninski posrednik F.F. s.p., ki sta bila v tistem obdobju zelo pogosto v pisarni notarja C.C. V tem času naj bi stranka z interesom dejansko opravljala posle za družbo G. d. o. o., v kateri je že prej delala kot pomočnik direktorja za pravne zadeve. To pa bi po tožnikovih navedbah lahko potrdili bivši delavec G. d. o. o., H.H. in nekdanji direktor I. d. o. o., J.J., upokojeni notar K.K., uslužbenka Banke J., d. d., L.L. ter notarka D.D., s katero naj bi bila stranka z interesom v stikih zaradi urejanja zadev za G. d. o. o. Kot dokaz predlaga zaslišanje navedenih prič in vpogled v e-poštne pošiljke z dne 12. 5. 2009, 6. 11. 2009, 27. 7. 2009, 19. 12. 2008, 5. 1. 2009 in 16. 1. 2009.

Tožnik meni, da je šlo za zlorabo delovnopravne zakonodaje in funkcije notarskega pomočnika, zaradi česar stranka z interesom ni vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata in torej ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Moralno sporno in nepošteno naj bi bilo tako ravnanje tudi do ostalih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje notarja. V zvezi s tem navaja, da je že od 1. 3. 2007 dalje zaposlen v notarski pisarni N.N. – najprej kot notarski pomočnik, od 27. 12. 2008 pa kot notarski namestnik in ima tako že več kot 3 leta praktičnih izkušenj pri notarju. Pripominja, da Notarska zbornica v svojem mnenju, ki ga je dala v izbirnem postopku, stranke z interesom ni niti omenila oziroma v zvezi z njo ni zavzela nobenega stališča, kar naj bi se, kot je tožniku znano, zgodilo prvič.

Glede na navedeno sodišču primarno predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter o zadevi odloči tako, da za notarja na prostem notarskem mestu s sedežem v ... imenuje tožnika oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja pogoje, ki jih za imenovanje notarja določa 8. člen ZN in pojasnjuje, da je stranka z interesom pogoj enoletnih praktičnih izkušenj pri notarju, na sodišču, pri odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu izkazala z overjeno fotokopijo delovne knjižice, ki je javna listina, in zato dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Kot dokaz predlaga vpogled v spis št. 110-71/2010. Zato meni, da je bilo dejansko stanje v postopku izbire in imenovanja notarja pravilno in popolno ugotovljeno in da je bil ZN pravilno uporabljen, tožnikove navedbe pa naj bi pomenile nova dejstva.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo zanika tožnikove trditve, ki naj bi bile neresnične in zlonamerne. Meni, da je toženka postopek imenovanja notarja izvedla zakonito, da je dejansko stanje ugotovila pravilno in popolno ter da je pravilno uporabila materialno pravo. Pridružuje se tudi navedbam v toženkinem odgovoru na tožbo. Kot dokaz predlaga listine v upravnem spisu, poizvedbe pri ZZZS in SPIZ ter po potrebi zaslišanje njega in notarja C.C. Navaja okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da so tožnikove trditve o fiktivnem delovnem razmerju nedovoljena tožbena novota. Tožbene trditve naj bi bile tudi v nasprotju z vsebino javne listine, tj. z vsebino delovne knjižice imenovanega notarja. Pojasnjuje, da je zaradi negotovega izida imenovanja za notarskega pomočnika najprej sklenil delovno razmerje za nedoločen čas pri družbi G. d. o. o., katere lastnik in direktor je njegov prijatelj O.O., hkrati pa je opravljal pravna dela tudi za družbi I. d. o. o. in P. d. o. o., katerih lastnik je prav tako O.O. Po dveh mesecih od začetka dela pri družbi G. d. o. o. je bil postopek imenovanja notarskega pomočnika končan in je lahko sklenil delovno razmerje v notarski pisarni, s svojim prijateljem, direktorjem družbe G. d. o. o., pa se je dogovoril za sporazumno prenehanje delovnega razmerja brez odpovednega roka, a da bo navedenim družbam še naprej, vendar v celoti brezplačno, pomagal s svojim pravnim znanjem. Zato naj bi bilo tudi dogovorjeno, da obdrži svoj e-poštni naslov, ki ga je imel pri družbi G. d. o. o. O vsem tem naj bi bil seznanjen notar C.C., ki naj na tak dogovor ne bi imel pripomb.

Zaradi števila zaposlenih in omejenih prostorskih možnosti notarske pisarne naj bi bilo dogovorjeno, da prevzame terensko delo, ki ga lahko opravi kot notarski pomočnik, in da dela, ki niso neposredno vezana na prostor notarske pisarne, opravi tudi doma. Navaja, da je v času svoje zaposlitve pripravil 87 notarskih listin oziroma osnutkov notarskih listin, ki jih navaja po SV številkah in po vsebini. Opravljal naj bi terenske overitve, sodeloval pri sestavi oporok, sestavljal naj bi klasične pogodbe, vlagal zemljiškoknjižne predloge in predloge za vpis v sodni poslovni register, pridobival podatke iz javnih evidenc in drugo dokumentacijo, potrebno za pripravo notarskih listin. Opravljal naj bi vsa druga dela, ki jih notarski pomočnik lahko opravlja, sodeloval naj bi z več odvetniki, notarji in z različnim družbami, ki so bile stranke notarske pisarne notarja C.C. V času notarske prakse naj bi se tudi izobraževal pri Notarski zbornici. Trditve o fiktivnosti zaposlitve naj bi bile v nasprotju z navedenimi listinskimi dokazi, ki naj bi jih bilo mogoče preveriti v notarski pisarni in pri Notarski zbornici. Taki trditvi naj bi nasprotovalo tudi dejstvo, da je bil zelo uspešen pri preverjanju praktične usposobljenosti za delo notarja. Delo pri notarju naj bi opravljal vestno in z vso profesionalno skrbnostjo, pri tem pa naj bi pridobil praktične izkušnje za delo notarja. Kot dokaz, poleg listin v spisu, predlaga svojo delovno knjižico, poizvedbe pri Notarski zbornici, ZPIZ in ZZZS, poizvedbe pri notarju C.C., seznam SV zadev, ki jih je izdelal, svoje zaslišanje ter zaslišanje: notarja C.C., O.O., zaposlenih v notarjevi pisarni: ..., odvetnikov ..., s katerimi naj bi imenovani notar veliko sodeloval v času zaposlitve pri notarju, ter notarjev ..., ki naj bi sodelovali z notarsko pisarno C.C.; predlaga tudi zaslišanje strank notarske pisarne: ...

Stranka z interesom ne zanika, da je občasno in brezplačno pomagala navedenim družbam O.O., navedeno naj bi pojasnjevalo tudi e-poštna sporočila, izraža pa dvom v zakonitost njihove pridobitve. Pojasnjuje, da so vse v komunikaciji navedene osebe njeni znanci in prijatelji. E.E. pa naj bi bil v letu 2009 v notarski pisarni dva ali trikrat, od tega ga je stranka z interesom srečala enkrat. F.F. naj bi sicer prihajal večkrat, a ga je le nekajkrat srečala, ker je bila veliko na terenu ali pa je zaradi prostorske stiske delala doma. Navaja, da je bila poleti leta 2009, ko je notarja C.C. nadomeščala notarka D.D., na očetovskem dopustu, nekaj dni pa na letnem dopustu. Tudi v nekaj drugih primerih nadomeščanja naj notarka ne bi prihajala v pisarno notarja C.C. Pojasnjuje tudi stike z imenovano notarko zaradi priprave notarskega zapisa za ustanovitev hipoteke na nepremičninah družbe G. d. o. o., za kar notar K.K. takrat ni imel časa.

Stranka z interesom navaja še, da je v letu 2009 prejemala plačo izključno pri notarju C.C., kar naj bi bilo razvidno iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 2009, ki jo tudi predlaga kot dokaz. Edini dodatni zaslužek, ki ga je dobila v tem letu, naj bi bilo plačilo 375,00 EUR za izvajanje predavanj in sodelovanje pri izpitih na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje (po Pogodbi o sodelovanju št. VŠUP 07-08/09, ki jo tudi predlaga kot dokaz). Kot dokaz predlaga še Obračun predvidenega dela, obvestilo o priznanju pravice do očetovskega dopusta, sklep in odločbo št. 1210-2299/2009/1, obračun starševskih nadomestil za avgust 2009, zaslišanje notarke D.D., notarja K.K., E.E. in L.L. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne in uveljavlja povrnitev stroškov.

Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 4. 11. in 7. 12. 2010 ter z dne 27. 1. 2011 nasprotuje stališču toženke in stranke z interesom glede delovne knjižice kot dokazu o delovnih izkušnjah, glede novih dejstev, ki jih v tožbi navaja, pa pojasnjuje, da se v postopku izbire ni imel možnost izjaviti, saj ni imel možnosti seznaniti se z listinami, ki sta jih kot dokaz predložila druga dva kandidata, niti mu ni bilo sporočeno, kdo so drugi kandidati. Poleg tega meni, da imajo stranke v upravnem sporu pravico do konca glavne obravnave oziroma do konca postopka na prvi stopnji podajati navedbe in predlagati dokaze. Glede na navedbe stranke z interesom pa izraža mnenje, da dogovora o delu na domu, ki ga navaja stranka z interesom, ni bilo. V zvezi s tem opozarja, da bi moralo biti tako delo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, notar pa bi moral o tem obvestiti tudi inšpekcijo za delo. Dvomi tudi v trditev, da je stranka z interesom opravila vse takratne terenske overitve, saj naj bi bila večina terenskih overitev opravljena po naročilu F.F., na overitev z njim naj ne bi šla stranka z interesom, pač pa notar C.C. oziroma referentka ..., kar lahko potrdita F.F. in njegov partner R.R., katerega zaslišanje prav tako predlaga. Seznamu SV zadev oporeka dokazno vrednost. Prepričan je, da stranke z interesom na izobraževanjih Notarske zbornice ni bilo, saj je tam ni videl ne tožnik ne S.S. (referent v notarski pisarni N.N.) ne notarka D.D. Zato kot dokaz o tem predlaga tudi zaslišanje S.S.

Nasprotuje tudi navedbam stranke z interesom, da je notarka D.D. notarja C.C. nadomeščala v svoji pisarni, saj naj bi večino notarskih zapisov prebrala v pisarni notarja C.C., stranke z interesom pa naj nikoli ne bi srečala. K njej naj bi nosili tudi vse overitve pogodb, ki bi jih lahko podpisovala tudi stranka z interesom, če bi bila v pisarni. Da stranke z interesom v notarski pisarni ni bilo, naj bi potrdila tudi priča T.T., ki naj bi bila v letu 2009 na več kot 50 narokih za overitve v pisarni notarja C.C. Trdi, da so navedbe glede notarskega zapisa o ustanovitve hipoteke na nepremičninah družbe G. d. o. o. neresnične in nekonsistentne. Trdi tudi, da je stranka z interesom prej navedene družbe tudi zastopala v zadevah na Okrajnem sodišču v ..., pri katerem naj sodišče opravi poizvedbe o številu in časovnem okviru teh zastopanj.

Tožnik poudarja, da opravljanje dela doma in na terenu ne zadošča za izpolnitev pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, saj se teh izkušenj, ki naj bi po svoji naravi izvirale iz narave notarskega dela, ne pridobiva s pisanjem pogodb in sporazumov doma za računalnikom. Meni, da stranka z interesom ni uspela dokazati, da je pri notarju C.C. dejansko delala 14 mesecev in da je pridobila ustrezne izkušnje. Prav tako naj ne bi uspela dokazati, da v času, ko je bila zaposlena pri notarju C.C., ni dejansko delala za družbo G. d. o. o.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 30. 12. 2010 dodatno navaja, da bi se tožnik lahko seznanil s prijavami drugih kandidatov. V zvezi z delovnimi izkušnjami pa navaja, da ima daljšo delovno dobo na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu in da notarsko mesto ni rezervirano samo za notarske pomočnike. Meni, da je zaslišanje predlaganih prič za odločitev nepotrebno, saj o dejanskem delu stranke z interesom pričajo listine, ki jih je predložila sodišču in listine, ki jih je priložila prijavi na razpisano prosto notarsko mesto. Kod dokaz prilaga še „rekapitulacijo osebnega dohodka za obdobje od 1. 2009 do 12. 2009“.

K 1. točki izreka

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da odloča v ponovljenem postopku po tem, ko je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 460/2011 z dne 29. 9. 2011 razveljavilo sodbo I U 880/2011 z dne 17. 6. 2011, s katero je Upravno sodišče ponovno odločalo po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 162/2011 z dne 14. 4. 2011, s katerim je razveljavilo sodbo Upravnega sodišča RS I U 1350/2011 z dne 12.2. 2011. Sodišče po odločitvi Vrhovnega sodišča odloča v spremenjenem senatu.

Predmet izpodbijane odločbe je imenovanje A.A. – sedaj stranke z interesom – na prosto notarsko mesto s sedežem v ...

Prvi odstavek 10. člena ZN določa, da notarja imenuje na prosto notarsko mesto minister, pristojen za pravosodje. Po prvem odstavku 10.a člena ZN minister za pravosodje opravi izbiro izmed kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje. Odločba o imenovanju notarja je torej akt o izbiri, ki temelji na izbirni pravici, ki jo zakon daje ministru, pristojnemu za pravosodje. To pomeni, da sodišče ni pristojno opraviti izbire, in je zato tožnikov zahtevek, naj sodišče njega imenuje za notarja, neutemeljen že iz tega razloga.

Ker sodišče ne more opraviti izbire, o zadevi tudi ni mogoče odločati v sporu polne jurisdikcije. To pomeni, da sodišče v zadevi, kot je obravnavana, ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, temveč le presodi zakonitost dokončnega upravnega akta. Tožnik tudi v sporu o zakonitosti akta lahko uveljavlja vse tožbene razloge (27. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), pri tem pa je glede navajanja novih dejstev in dokazov omejen. Glede tožbenih novot namreč ZUS-1 že med splošnimi pravili postopka v tretjem odstavku 20. člena določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Sodišče upošteva nova dejstva in dokaze kot tožbene razloge le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Vrhovno sodišče je glede tega vprašanja že sprejelo stališče, da v obravnavanem primeru ne gre za uveljavljanje tožbenih novot, če je tožnik za okoliščine, navedene v gradivu razpisnega postopka, izvedel šele iz odločbe o imenovanju notarja (sklep I Up 162/2011 z dne 14. 4. 2011). To pomeni, da so neutemeljeni ugovori tožene stranke in stranke z interesom, da so tožbene navedbe nedovoljene tožbene novote. Stranka z interesom je sicer glede možnosti tožnikovih ugovorov v izbirnem postopku predlagala tudi poizvedbe pri Notarski zbornici Slovenije, vendar tega predloga ni obrazložila, poleg tega je Vrhovno sodišče pojasnilo tudi, da iz zakonskih določb ne izhaja, da bi o razpisnem gradivu posameznega kandidata morala seznaniti Notarska zbornica.

Glede na to, da tožnik in stranka z interesom nekatera dejstva in dokaze navajata tudi v pripravljalnih vlogah in na glavni obravnavi, pa se je moralo sodišče opredeliti še do vprašanja njihove pravočasnosti.

Kljub temu, da je sodišče o zadevi odločalo po opravljeni glavni obravnavi, dejstev in dokazov, ki jih tožnik ni navajal že v tožbi, ni mogoče upoštevati, razen če bi šlo za dejstva in dokaze, ki jih upravičeno ni mogel predložiti z vložitvijo tožbe. Člen 52 ZUS-1 namreč določa izjemo, kdaj lahko tožnik šele v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze. To pomeni, da določbe ZUS-1 sicer omogočajo navajanje novih dejstev in dokazov, ki jih tožnik ni mogel navajati oziroma predložiti v postopku izdaje upravnega akta, vendar to možnost 52. člen ZUS-1 omejuje na tožbo, ne pa na kasnejše pripravljalne vloge oziroma na konec glavne obravnave. To pomeni, da med postopkom novih dejstev in dokazov stranke praviloma ne morejo navajati, če že, pa le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti v postopku izdaje izpodbijanega akta ali ob vložitvi tožbe, ki jo je treba vložiti v zakonsko predpisanem roku (v 30 dneh po prvem odstavku ZUS-1 in v 15 dneh po osmem odstavku 10. člena ZN). Primerna uporaba določb 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o navajanju dejstev in predlaganju dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo torej ni mogoča, ker ZUS-1 navedeno vprašanje ureja, in to drugače, upoštevaje posebnosti predmeta upravnega spora.

Tudi prvemu odstavku 74. člena ZUS-1 ni mogoče dati pomena, kot mu ga v pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2011 pripisuje tožnik. Možnost navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbi, če izkaže za verjetno, da jih pritožnik brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave oziroma do konca postopka na prvi stopnji, namreč po stališču sodišča v postopku presoje zakonitosti upravnega akta ne more biti podlaga za navajanje dejstev in dokazov ves čas sodnega postopka na prvi stopnji, ne glede na to, da bi tožnik dejstva in dokaze lahko navajal oziroma predložil že s tožbo. Nenazadnje je prekluzija navajanja dejstev in dokazov določena že v upravnem postopku, če je upravni postopek dvostopenjski (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP). Ureditev, po kateri zoper izpodbijani akt pritožba ni dovoljena, pa sama po sebi ne nalaga drugačnega postopka presoje zakonitosti izpodbijanega akta od postopka presoje akta, zoper katerega je v upravnem postopku pritožba dovoljena. Na drugačno stališče ne more vplivati niti možnost dopolnjevanja tožbe po 31. členu ZUS-1, saj gre za odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe, ne za dopolnjevanje razlogov njene utemeljenosti.

Po navedenem je sodišče kot pravočasne štelo tista dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi, in tiste dokaze, ki jih je tožnik predlagal v tožbi, tožena stranka in stranka z interesom pa v svojih odgovorih na tožbo. Zato je sodišče kot nedovoljene zavrnilo dokaze, ki jih je tožnik predlagal v pripravljalnih vlogah, in dokaze, ki jih je stranka z interesom predlagala v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi. Tožnik namreč v pripravljalnih vlogah ni pojasnil, zakaj zaslišanja prič R.R., S.S. in T.T., ter poizvedb pri Okrajnem sodišču v ... ni mogel predlagati že v tožbi; stranka z interesom pa tudi ni pojasnila, zakaj rekapitulacije osebnega dohodka za obdobje 1.2010 do 12. 2010 (C8) in listin, ki jih je predložila na glavni obravnavi (C12-C13), ni mogla predložiti že prej. Iz vlog strank v tem postopku je razvidno le, da je tožnik neudeležbo na izobraževanjih Notarske zbornice uveljavljal šele v pripravljalni vlogi kot odgovor na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo in ne kot tožbeni razlog. Ker bi priča S.S. po tožnikovih navedbah lahko izpovedala le, da stranke z interesom ni videla, ta okoliščina pa ne dokazuje, da se stranka z interesom izobraževanj ni udeleževala, bi bila izvedba tega dokaza nepotrebna, tudi če bi bila dovoljena. Poleg tega je tožnikove trditve ovrgla priča notarka D.D., ko je na obravnavi izpovedala, da je stranko z interesom na nekaterih notarskih izobraževanjih videla, čeprav ne ve na katerih.

Kot je bilo že prej povedano, gre v obravnavani zadevi za spor o zakonitosti izpodbijanega akta in ne za odločanje o pravici ali pravni koristi tožnika. Z vidika zakonitosti akta o izbiri pa je izbira nezakonita le, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na notarsko mesto (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 162/2011 z dne 14. 4. 2011, ki ga je sprejelo v obravnavani zadevi). V obravnavani zadevi tožnik ugovarja prav to, tj. da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN v delu, ki določa, da je za notarja lahko imenovan kdor ima po opravljenem pravniškem državnem izpitu med petimi leti praktičnih izkušenj tudi najmanj eno leto takih izkušenj pri notarju. Meni, da stranka z interesom tega pogoja ne izpolnjuje, ker da je bila pri notarju C.C. zaposlena le formalno oziroma fiktivno, zato naj posledično tudi ne bi izpolnjevala pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN.

Tožnik trditev, da stranka z interesom dejansko nima praktičnih izkušenj, ki bi jih lahko pridobila na podlagi zaposlitve pri notarju, utemeljuje z zatrjevanjem, da stranka z interesom v notarski pisarni v času njene zaposlitve pri notarju C.C. ni bila prisotna in da je dejansko opravljala dela in posle za družbo G. d. o. o. Stranka z interesom trditvi, da ni delala kot notarski pomočnik nasprotuje, dela naj bi opravljala na terenu in doma, opravljanja del za družbo G. d. o. o. pa ne zanika, vendar naj bi jih opravljala brezplačno, po dogovoru z lastnikom in z direktorjem te družbe, s katerim prijateljuje.

V izbirnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila stranka z interesom pri notarju C.C. zaposlena od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2009 in da je to izkazovala z overjeno fotokopijo delovne knjižice. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi že v sklepu I Up 162/2011 sprejelo stališče, da delovna knjižica glede na v njej vpisane podatke izkazuje le trajanje delovnega razmerja pri posameznem delodajalcu, ne pa drugih okoliščin delovnega razmerja. Zato je treba po stališču Vrhovnega sodišča za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotavljati resničnost dejstev, ki jih tožnik navaja v tožbi. Po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 460/2011 pa o utemeljenosti tožbenih ugovorov ni mogoče odločiti brez ustreznega dokaznega postopka, v katerem bo imel tožnik možnost svoje trditve dokazovati. Po mnenju Vrhovnega sodišča so bili tožnikovi dokazi neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni, saj tožeča stranka z njimi ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva, ki bi lahko bila pravno odločilna (14. točka obrazložitve sklepa).

Po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča I Up 460/2011 je sodišče v obravnavani zadevi v ponovnem postopku dne 7. 11. 2011 razpisalo glavno obravnavo, na kateri so stranke v sporu predstavile dejanske okoliščine in svoja pravna stališča, pomembna za odločitev v sporu, sodišče pa je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine upravnega spisa, listine, ki so jih stranke predložile v spis (C4 do C7 in B1 oz. C10), zaslišalo tožnika in stranko z interesom ter kot priče: notarko D.D., notarja C.C., odvetnika E.E., F.F. in H.H.

Zakon podrobneje ne opredeljuje vsebine praktičnih izkušenj, ki jih kot pogoj določa v 5. točki prvega odstavka 8. člena, jasno pa je, da zahteva izkušnje na pravniških delih. Tožnik neizpolnjevanje tega pogoja med drugim utemeljuje tudi s sklicevanjem na mnenje Notarske zbornice Slovenije, v katerem ta o stranki z interesom ni dala mnenja; vendar to, da Notarska zbornica o kandidatu ne da mnenja, samo po sebi še ne pomeni, da kandidat ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 8. člena ZN. Nenazadnje mnenje Notarske zbornice po šestem odstavku 10. člena ZN za ministra ni obvezno. Da je bila stranka z interesom v času med 1. 11. 2008 in 31. 12. 2009 pri notarju C.C. zaposlena kot notarski pomočnik pa med strankami ni sporno. Ker dejstvo o zaposlitvi s formalnega vidika med strankami ni sporno, ni potrebno dokazovanje s predlaganimi poizvedbami pri ZZZS in ZPIZ, kot to predlaga stranka z interesom, kopija delovne knjižice stranke z interesom pa je že del upravnega spisa.

Zaposlitev na delovnem mestu notarskega pomočnika pomeni domnevo, da zaposleni dela notarskega pomočnika tudi opravlja. Nenazadnje je izpolnjevanje pogoja enoletnih praktičnih izkušenj na ta način izkazoval tudi tožnik. To pomeni, da je tožnik tisti, ki mora dokazati svoje tožbene trditve, tj. da je bila zaposlitev stranke z interesom v notarski pisarni fiktivna. Zmotno je torej tožnikovo mnenje, da bi morala stranka z interesom v upravnem sporu predložiti listinske dokaze, ki bi dokazovali njegovo delo v notarski pisarni. Prizadeta stranka je namreč v skladu s povedanim delovno knjižico kot dokaz o tem predložila že v upravnem postopku, svoje pravno relevantne navedbe pa mora dokazovati tožnik.

Tožnik fiktivnost zaposlitve utemeljuje s trditvijo, da stranke z interesom ni bilo v notarski pisarni in da je dejansko opravljala dela za družbo G. d. o. o. Stranka z interesom je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je opravila dela za navedeno družbo, kot to izhaja iz tožnikovih navedb in e-poštnih sporočil, saj gre za družbo, ki je (tako kot še dve drugi družbi) v lasti njenega prijatelja O.O., da pa je ta dela opravila brez plačila. To trditev dokazuje z odločbo o odmeri dohodnine za leto 2009 (C4) iz katere je sicer razvidno, da je imela 375,00 EUR dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja, vendar je tudi pojasnila, da ti prihodki izvirajo iz pogodbe o sodelovanju z Visoko šolo za upravljanje in poslovanje Novo mesto in je poleg pogodbe kot dokaz za te trditve priložila še obračun predvidenega dela po tej pogodbi (C5), v katerem je naveden enak znesek kot na odločbi o odmeri dohodnine pod rubriko Preostali dohodki iz drugega pogodbenega razmerja. Glede na to, in ker tudi tožnik tem dokazom ne v svojih vlogah ne na obravnavi ni oporekal, tudi sodišče nima razloga za dvom v neodplačnost posameznih del, ki jih je stranka z interesom opravila za družbo G. d. o. o.

Posamezna dela, ki jih je stranka z interesom opravila za navedeno družbo ali za drugi dve družbi, ki sta prav tako v lasti O.O., pa niso sporna. Ker stranka z interesom del, na katera naj bi se nanašala e-poštna sporočila, ne zanika, temveč jih celo priznava, nespornih dejstev pa ni treba dokazovati, sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v e-poštna sporočila, na katera se tožnik sklicuje (A3 do A9). Zato se tudi ni ukvarjalo z zakonitostjo tega dokaza. Iz enakega razloga je sodišče zavrnilo tudi dokaze z zaslišanjem prič, ki naj bi dokazovale, da je stranka z interesom opravila posamezna dela za družbo G. d. o. o. in ni zaslišalo upokojenega notarja K.K. (ki je predal urejanje hipoteke na nepremičninah družbe G. d. o. o. notarki D.D.) in L.L., uslužbenke Banke ... d. d. (zaslišanje katerih sta predlagali tako tožeča stranka kot stranka z interesom), ter J.J., nekdanjega direktorja družbe I. d. o. o., ki je prav tako kot družba G. d. o. o. v lasti O.O. Enako bi bila torej (tudi če bi bila predlagana pravočasno) nepotrebna izvedba dokaza s poizvedbo pri Okrajnem sodišču v ... o zastopanju navedene družbe.

Po mnenju sodišča posamezna dela ali opravila, ki jih je stranka z interesom opravila za omenjeno družbo, sama po sebi niti ne morejo dokazovati fiktivnosti zaposlitve pri notarju. To pomeni, da za presojo zakonitosti izpodbijanega akta tudi ni odločilno, da je stranka z interesom z notarko D.D. sodelovala pri urejanju hipoteke za družbo G. d. o. o., niti ni odločilno zakaj je hipoteko na nepremičninah družbe G. d. o. o. urejala notarka D.D., čeprav za to ni imela soglasja Notarske zbornice.

Da ni šlo le za opravljanje posameznih del za omenjene družbe oziroma za uslugo prijatelju stranke z interesom pa tožnik ni uspel dokazati niti s pričami, ki jih je predlagal s tem namenom in jih je sodišče tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Fiktivnost zaposlitve v notarski pisarni zaradi dejanskega opravljanja dela za družbo G. d. o. o. bi namreč izkazovala le stalna prisotnost stranke z interesom v navedeni družbi. Te, tj. stalne prisotnosti v družbi G. d. o. o., pa ni potrdila nobena izmed prič.

Tako odvetnik E.E. kot priča o delu stranke z interesom za družbo G. d. o. o. ni vedel povedati ničesar, le da jo je dvakrat videl v ... na kosilu v gostilni. Dejstvo, da je oseba v nekem kraju na kosilu, samo po sebi ne dokazuje ne stalne prisotnosti v gospodarski družbi, ki ima sedež v tem kraju, niti ne dokazuje fiktivnosti zaposlitve v drugem kraju. Priča H.H., ki je bil v obravnavanem času zaposlen v družbi G. d. o. o., je sicer izpovedal, da je stranko z interesom v prostorih družbe včasih srečal na hodniku ali videl njegov avto, vendar je hkrati povedal, da tam ni bila zaposlena tako kot on. Tako tudi iz izpovedbe te priče izhaja le ugotovitev o občasni prisotnosti stranke z interesom v prostorih navedene gospodarske družbe, kar ni sporno, in ne njena stalna prisotnost.

Na fiktivnost zaposlitve pri notarju oziroma na neizpolnjevanje pogoja enoletnih praktičnih izkušenj bi sicer lahko kazala tudi stalna odsotnost stranke z interesom iz notarske pisarne, v kateri je bil zaposlen, vendar izpovedbe zaslišanih prič te tožnikove trditve ne dokazujejo. Iz izpovedb drugih prič je sicer mogoče ugotoviti, da stranke z interesom v notarski pisarni niso videvale, vendar to samo po sebi še ne dokazuje njene stalne odsotnosti niti fiktivnosti zaposlitve.

Tako je notarka D.D., ki je nadomeščala notarja C.C., izpovedala, da je v njegovo notarsko pisarno prihajala le v času notarjeve daljše odsotnosti. Notarka namreč v času kratkotrajnih nadomeščanj niti ni bila v notarski pisarni C.C., saj so ji overitve prinesli v njeno pisarno. Po podatkih, ki jih je navedla priča, je bil notar dalj časa odsoten le od 31. 7. do 20. 8. 2009. Stranka z interesom pa je pojasnila, da je bila avgusta nekaj dni na rednem dopustu, 15 dni pa na očetovskem dopustu in je predložila tudi dokazila o pravici do očetovskega dopusta v času od 13. 8. 2009 do 27. 8. 2009 (C6 in C7), ki jim tožnik ne nasprotuje. Okoliščina, da notarka D.D. stranke z interesom ni videla v notarski pisarni avgusta 2009, torej sama po sebi ne dokazuje zatrjevane stalne odsotnosti.

Odsotnosti stranke z interesom ne dokazuje niti dejstvo, da je notarka D.D. v času nadomeščanj opravljala tudi overitve, ki bi jih glede na določbe ZN lahko opravila tudi stranka z interesom. Notar C.C. je namreč, (enako kot stranka z interesom sama) zaslišan na glavni obravnavi kot priča, povedal, da stranka z interesom nikoli ni podpisovala overitev v vpisniku, ker je po notarjevem prepričanju takrat to lahko delal le notar in zato je tudi delo organiziral tako, da je overitev v vpisniku podpisal notar, čeprav je notarski pomočnik opravil overitev in vpis vseh drugih podatkov, potrebnih za overitev. Tako prakso naj bi spremenil šele, ko so se spremenili obrazci v vpisniku. Zato in ker je bila stranka z interesom njegov notarski pomočnik, je bila po mnenju te priče za overitve v času njegove odsotnosti pooblaščena notarka D.D., ki ga je nadomeščala in s tem odgovarjala za pravilnost overitev, in ne njegov pomočnik. Morebitna nepravilnost ali nepotrebnost take organizacije dela po prepričanju sodišča zatrjevane odsotnosti ne more dokazovati. Poleg tega je notar C.C. pojasnil tudi, da so stranke overitve opravile v sprejemni pisarni in da niti ni nujno, da bi videle njega ali stranko z interesom.

Tudi izpovedbe drugih prič ne dokazujejo take odsotnosti stranke z interesom, ki bi kazala na fiktivnost njene zaposlitve v notarski pisarni. Odvetnik E.E. je sicer na glavni obravnavi kot priča izpovedal tudi, da stranke z interesom v notarski pisarni ni srečal ob svojih obiskih, kljub temu, da naj bi bil v notarjevi pisarni tri do štirikrat na mesec. Taka izpovedba lahko dokazuje le trenutno odsotnost stranke z interesom iz notarske pisarne, ne pa njene stalne odsotnosti. Poleg tega sodišče tej izpovedbi priče niti ni moglo povsem slediti, saj je ta obiskovanje notarske pisarne opisovala zgolj pavšalno, notar C.C. pa je pogostost obiskov te priče zanikal in povedal, da je bila ta priča v letu 2009 v njegovi notarski pisarni vsega dvakrat ali trikrat. Ta izpovedba priče pa je skladna s tem, kar je navajala stranka z interesom že v odgovoru na tožbo.

Izpovedba F.F., ki je bil kot priča zaslišan na tožnikov predlog, pa ne le da ne dokazuje stalne odsotnosti stranke z interesom, temveč njegovo prisotnost v notarski pisarni celo dokazuje. Ta priča je namreč na glavni obravnavi izpovedala, da je s stranko z interesom v notarski pisarni srečeval, čeprav ne ob vsakem svojem obisku, in da je z njo celo sodeloval v zadevi, v kateri je bilo treba pripraviti notarski zapis. Dejstvo, da overitev z njo ni opravljal pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, zaradi drugačne organizacije dela pri notarju C.C., ne dokazuje odsotnosti stranke z interesom iz notarske pisarne. Zato tudi ni potrebno nadaljnje dokazovanje, da stranka z interesom ni opravljala overovitev, kar pomeni, da bi bila dokaza z zaslišanjem R.R. in T.T. nepotrebna, tudi če bi bila dovoljena, saj naj bi ti dve priči po tožnikovih navedbah v pripravljalnih vlogah notarsko pisarno obiskovali prav zaradi overitev.

Iz odgovora na tožbo in iz izpovedb na glavni obravnavi izhaja, da stranka z interesom ne zatrjuje, da bi bila v notarski pisarni ves čas prisotna. Občasno odsotnost izrecno tudi priznava in jo pojasnjuje z delom na terenu in doma. Občasne odsotnosti v obravnavanem primeru tudi sicer ne morejo biti odločilne za presojo zakonitosti izpodbijanega akta. ZN namreč kot pogoj določa enoletne praktične izkušnje, med drugim tudi pri notarju, kar seveda pomeni, da zakon te izkušnje opredeljuje po vsebini, ne opredeljuje pa konkretnega obsega dela. Po 102. členu ZN notarski pomočnik sme opravljati vse posle notarja, razen sestavljanja notarskih zapisov in notarskih zapisnikov iz 69. člena tega zakona. Kakšen obseg dela bo notarski pomočnik dejansko opravil pri notarju, pa je v prvi vrsti odvisno od obsega dela, ki ga notarska pisarna ima, in od tega, kako notar v svoji notarski pisarni delo organizira. Notar C.C., pri katerem je bila stranka z interesom zaposlena, je na glavni obravnavi predstavil obseg dela, ki ga je njegova notarska pisarna imela leta 2008 in leta 2009 ter ilustriral padec prometa z navajanjem dohodkov v obdobju pred zaposlitvijo stranke z interesom in v obdobju, ko je bila stranka z interesom zaposlena pri njem. Po teh podatkih se je promet notarske pisarne prepolovil. Pomanjkanje dela je po notarjevih navedbah tudi eden izmed razlogov, da prisotnost stranke z interesom v notarski pisarni ves čas ni bila nujna.

Sodišče kot skladni ocenjuje izjavi stranke z interesom in notarja o organizaciji dela glede overitev in o pripravi osnutkov notarskih zapisov in zapisnikov, zato sodišče tudi nima razloga za dvom, da je to delo stranka z interesom tudi opravila. Notar C.C. je namreč na glavni obravnavi, na kateri je bil zaslišan kot priča, s svojo podrobno in prepričljivo izpovedbo potrdil navedbe tožene stranke in stranke z interesom, da je stranka z interesom v času zaposlitve pri njem opravljala dela notarskega pomočnika. Kje je to delo opravljala, za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno, kljub temu, da ima tožnik prav, ko opozarja na delovnopravno zakonodajo, ki ureja delo na domu. Predmet presoje je namreč izpolnjevanje pogoja praktičnih izkušenj na pravniških delih pri notarju in ne pravilnost ali primernost organizacije dela v notarski pisarni. Glede na to, da je po ZN pogoj posebnih enoletnih praktičnih izkušenj mogoče izpolniti s praktičnimi izkušnjami na pravniških delih tudi na sodišču, pri odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu in ne le pri notarju, se tožnik ne more uspešno sklicevati na posebnosti notarskega poklica in v zvezi s tem na potrebne izkušnje, ki bi jih kandidat moral imeti in ki jih je sam pridobil z delom pri notarju. Te okoliščine so morda celo lahko pomembne za izbiro med kandidati, vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, izbira ali presoja primernosti izbire med kandidati ne more biti predmet tega upravnega spora. Zakonitosti preizkusa strokovne usposobljenosti, ki je bil opravljen tudi v tem primeru, pa tožnik niti ni ugovarjal.

Sodišče je tako po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je stranka z interesom v času zaposlitve v notarski pisarni opravljala pravniška dela in ni moglo slediti tožnikovim trditvam o fiktivni zaposlitvi stranke z interesom. Tožnik namreč ni dokazal stalne neprisotnosti stranke z interesom v notarski pisarni, posamezna opravila, ki jih je stranka z interesom nesporno opravila za družbo G. d. o. o., pa fiktivnosti zaposlitve pri notarju tudi ne dokazujejo. Fiktivnost zaposlitve ne izhaja niti iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu št. Kt 219/11 z dne 1. 3. 2011 (B1 in C 10). Okrožno državno tožilstva je namreč s tem sklepom kazensko ovadbo zoper C.C. in A.A. zavrglo, ker je ugotovilo, da ni podlage za utemeljenost suma, da sta storila kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja in uradnih evidenc ter ponareditve uradne listine. Po navedenem torej tudi na podlagi izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila stranka z interesom pri notarju C.C. zaposlena le formalno oziroma fiktivno. Zato je sodišče kljub temu, da je stranka z interesom na glavni obravnavi vztrajala le še pri zaslišanju treh prič (..., predloge za zaslišanje prič, ki naj bi potrdile, da je dejansko delal v notarski pisarni, zavrnilo kot nepotrebne.

Ker tožnik ni dokazal zatrjevanega neizpolnjevanja pogoja praktičnih izkušenj, na to pa je oprl tudi trditev, da stranka z interesom ni vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN.

Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka, v katerem je preverjalo pravilnost v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožnik pa ni izkazal, da stranka z interesom ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev, ki jih za imenovanje notarja določa prvi odstavek 8. člena ZN. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je tožnik uveljavljal (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka

V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno določbo prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov tega postopka.